Jedro

Določba prve alinee prvega odstavka 94. člena Akta o metodologiji za določitev omrežnine in kriterijih za ugotavljanje upravičenih stroškov za elektroenergetska omrežja in metodologiji za obračunavanje omrežnine, ki določa, da mora biti končni odjemalec na zbiralke sistemskega operaterja priključen z lastnim vodom, ne pomeni, da mora biti končni odjemalec (edini) lastnik kabla oz. kablovoda, ki poteka do odjemnega mesta, ampak pomeni, da mora biti na navedene zbiralke priključen z vodom, ki ga uporablja le on oz. ki služi le njegovemu odjemnemu mestu.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Elektro Maribor d.d. št. 06-TT/H-1305/11 z dne 6. 5. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, od preteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Elektro Maribor d.d. kot prvostopni organ odločil, da se zavrne tožnikova zahteva za spremembo soglasja za priključitev na merilnem mestu št. 14771 za objekt X. V obrazložitvi navaja, da zahtevano spremembo utemeljuje z ureditvijo zbiralnih meritev v napajalni transformatorski postaji, zaradi cenejšega napajanja z električno energijo. Vendar pa tožnik niti z vlogo, niti po posebnem pozivu, ni predložil dokazila o lastništvu nizkonapetostnega kabelskega priključka, ki napaja objekt z električno energijo iz transformatorske postaje TP Trdinova (t-126 OE Maribor z okolico). Predložil je le Pogodbo št. 24/11 z dne 11. 4. 2011 o vzdrževanju predmetnega nizkonapetostnega kablovoda. Na podlagi navedenega je prvostopni organ, upoštevajoč določila Akta o določitvi metodologije za obračunavanje omrežnine in metodologije za določitev omrežnine za elektroenergetska omrežja (Uradni list RS, št. 121/05) ugotovil, da niso izpolnjeni pogoji iz 21. člena navedenega akta, na osnovi katerih bi bila sprememba soglasja za priključitev možna.

Drugostopni organ v svoji odločbi, s katero je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno navaja, da je prvostopni organ svojo sicer pravilno odločitev odločitev sprejel na podlagi neveljavnega predpisa, saj Akt o določitvi metodologije iz leta 2005 od dne 24. 7. 2010 ne velja več. Razveljavil ga je namreč Akt o metodologiji za določitev omrežnine in kriterijih za ugotavljanje upravičenih stroškov za elektroenergetska omrežja in metodologiji za obračunavanje omrežnine (Akt o omrežnini, Ur. list RS, št. 59/010), ki pa v 94. členu vsebuje enako določbo kot razveljavljeni akt v 21. členu, na katerega se je (zmotno) skliceval prvostopni organ. V skladu s 94. členom Akta o omrežnini je dolžan sistemski operater uvrstiti končnega odjemalca v odjemno skupino „priključitev na zbiralke, razdelilna transformatorska postaja (RTP) oz. transformatorska postaja (TP)“, če so izpolnjeni tam določeni pogoji: da je končni odjemalec z lastnim vodom priključen na zbiralke SN v RTP oz. zbiralke NN v TP sistemskega operaterja, če je izvedena ustrezna meritev na prevzemnem mestu in če je izpolnjen kriterij minimalne priključne moči (P). Zato je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je vlogo za spremembo soglasja zavrnil potem, ko s strani vlagatelja kljub posebni zahtevi za dopolnitev ni prejel dokazila o lastništvu nizkonapetostnega kabelskega priključka, ki napaja objekt z električno energijo iz transformatorske postaje TP Trdinova. Glede na navedeno je drugostopni organ pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da prvostopni organ že sam razpolaga s podatki, ki dokazujejo njegovo lastništvo spornega kablovoda oz. nizkonapetostnega kabelskega priključka, ki napaja objekt tožnika z električno energijo iz transformatorske postaje TP Trdinova. Predmetni kabel poteka preko njegovega (tožnikovega) zemljišča in tudi položen oz. zgrajen je bil na njegove stroške. Niti Elektro Maribor kot prvostopni organ, niti kdo drug ne uveljavlja svoje lastninske ali kakšne druge pravice nad spornim kablom (ali trdi, da ga je financiral). Kljub temu prvostopni organ pavšalno in neupravičeno ugotavlja, da tožnik lastništva ni dokazal. Elektro Maribor mora imeti prejšnje soglasje iz leta 1976 (kjer je bila tožniku naložena obveznost položitve kabla) v svojih lastnih arhivih, glede lastništva parcele pa bi lahko vpogledal v zemljiško knjigo. Tožnik je v postopku tudi podal pisno izjavo o lastništvu. Vse navedeno bi moralo zadoščati, še posebej, ker je družba Y. d.o.o. (ki je bila prej izvajalec javnega pooblastila za izdajo soglasij, kot je to sedaj Elektro Maribor d.d.) v drugem, vsebinsko identičnem postopku, vlagatelju B. d.o.o dne 11. 12. 2009. izdala enako soglasje, pri čemer je kot zadovoljiv in ustrezen dokaz o lastništvu poleg lastnih evidenc upoštevala izjavo direktorja navedene družbe. Zaradi spoštovanja ustavnega načela pravne varnosti je nedopustno, da pristojni organ v dveh popolnoma identičnih zadevah uporablja različna merila in sprejme nasprotujoče si odločitve. Navedeno elektroenergetsko soglasje z dne 25. 3. 1976 mu je bilo izdano pod pogojem, da mora sam zgraditi predmetni priključek v obliki kablovoda in da mora (poleg tega) plačati tudi vse stroške prestavitve oz. kabliranja obstoječega nizkonapetostnega omrežja (priloga A11 sodnega spisa). Tožbi prilaga še pisno izjavo takratnega direktorja družbe X. d.o.o., da so morali sami investirati v nov električni priključek, tudi v sporen kabel pred transformatorsko postajo in glavno razdelilno omarico (priloga A12 sodnega spisa). Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in odloči, da se tožniku izda zahtevano soglasje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri sporni odločitvi in razlogih zanjo.

V svoji pripravljalni vlogi tožnik navaja, da se tožena stranka v odgovoru na tožbo ni izjasnila o tožbenih ugovorih in predloženih listinah. Vztraja pri svoji tožbeni zahtevi in še predlaga, da sodišče toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v svoji pripravljalni vlogi navaja, da gre pri predloženih listinah za nedovoljene tožbene novosti, ki jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Poleg tega lastništvo priključkov opredeljujejo Splošni pogoji za dobavo in odjem iz distribucijskega omrežja električne energije (Ur. list RS, št. 126/07), ki v 25. členu določajo, da mora uporabnik v primeru, ko priključek ne postane del distribucijskega omrežja, še pred sklenitvijo pogodbe o priključitvi skleniti vzdrževalno pogodbo z izvajalcem, ki je registriran za tovrstno dejavnost. Tožnik tega pogoja ni izpolnil, saj je predložil vzdrževalno pogodbo s podjetjem C. d.o.o., ki ni registrirano za dejavnost vzdrževanja omrežij. Iz predloženega z. k. izpiska izhaja zgolj njegovo lastništvo parcel, po katerih poteka sporen kablovod, kar pa še ne dokazuje tudi lastništva samega kablovoda. Tudi predloženo elektroenergetsko soglasja z dne 25. 6. 1976 ne dokazuje tožnikovega lastništva priključnega kablovoda, ampak zgolj zahtevo, da je treba takšen priključek v obliki kablovoda zgraditi. Neutemeljeno je tudi tožbeno sklicevanje na drugačno odločitev v podobnem primeru, saj takšna odločba ne more biti podlaga za izdajo nadaljnjih odločb. odločbe je treba izdajati v skladu z veljavno zakonodajo, v Sloveniji ne velja precedenčni sistem, v katerem bi takšna odločba imela veljavo predpisa. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je med strankami sporna zavrnitev spremembe soglasja za priključitev na električno omrežje na merilnem mestu št. 14771 za objekt X. Tožnik predlagano spremembo utemeljuje z ureditvijo zbiralnih meritev v napajalni transformatorski postaji zaradi cenejšega napajanja z električno energijo. Kot razlog za zavrnitev spremembe soglasja prvostopni organ navaja, da tožnik ni predložil dokazila o lastništvu dovodnega nizkonapetostnega kabla oz. kablovoda, čemur je pritrdil tudi drugostopni organ.

V zvezi z obravnavano problematiko je v 27. členu Energetskega zakona (EZ) določeno, da je dolžan sistemski operater uporabnikom omrežja omogočiti dostop do omrežij na pregleden in nepristranski način po načelu reguliranja dostopa tretje strani. Sistemski operater lahko zavrne dostop do omrežja, če so razlog za to tehnične ali obratovalne omejitve v omrežju. V 71. členu je določeno, da mora za vsako posamezno priključitev na energetsko omrežje ali njeno spremembo uporabnik omrežja pridobiti soglasje za priključitev pod pogoji, ki jih določajo predpisi. O izdaji ali zavrnitvi soglasja za priključitev odloča po javnem pooblastilu sistemski operater z odločbo v upravnem postopku, o pritožbi zoper to odločbo pa odloča Agencija. Uporabnik omrežja nima pravice do priključitve, če ne izpolnjuje predpisanih pogojev za priključitev, če bi zaradi priključitve prišlo do večjih moten v oskrbi, ali če bi priključitev operaterju omrežja povzročila nastanek nesorazmernih stroškov.

V 94. členu Akta o omrežnini (ki ga je izdala Agencija na podlagi drugega odstavka 27. člena in 87. člena EZ) pa je določeno, da sistemski operater uvrsti končnega odjemalca v odjemno skupino „priključitev na zbiralke, razdelilna transformatorska postaja (RTP) oz. transformatorska postaja (TP)“, če so izpolnjeni tam navedeni pogoji, med katerimi je med strankami sporen pogoj, da mora biti končni odjemalec na zbiralke (SN v RTP oz. NN v TP) sistemskega operaterja priključen z lastnim vodom (1. alinee prvega odstavka 94. člena). Upravna organa sta presodila, da naveden pogoj ni izpolnjen, ker tožnik v postopku ni uspel dokazati, da je lastnik kabla oz. kablovoda, ki je do tožnikovega odjemnega mesta nesporno speljan preko njegove (tožnikove) parcele.

Iz določb citiranih predpisov torej izhaja namen zakonodajalca, da je treba uporabnikom, ob izpolnitvi ustreznih tehničnih pogojev, na pregleden in nepristranski način omogočiti nemoten dostop do omrežij.

V obravnavanem primeru sta upravna organa po presoji sodišča napačno uporabila materialno pravo – torej citirano določbo 1. alinee prvega odstavka 94. člena Akta o omrežnini, kakor tudi pomanjkljivo oz. nepravilno ugotovila dejansko stanje zadeve glede lastništva spornega kabla oz. kablovoda.

Po presoji sodišča citirana določba prve alinee prvega odstavka 94. člena Akta o omrežnini (da mora biti končni odjemalec na zbiralke sistemskega operaterja priključen z lastnim vodom) ne pomeni, da mora biti končni odjemalec (edini) lastnik kabla oz. kablovoda, ki poteka do odjemnega mesta, ampak pomeni, da mora biti na navedene zbiralke priključen z vodom, ki ga uporablja le on oz. ki služi le njegovemu odjemnemu mestu. Izraz „lastni vod“ v kontekstu citirane določbe 94. člena Akta o omrežnini torej po presoji sodišča pomeni, da mora imeti končni odjemalec do odjemnega mesta zagotovljen poseben (v tem smislu „lasten“) vod. Sama lastninska pravica nad kablom po presoji sodišča pri tem ni odločilnega pomena in je lahko predmet civilno pravnih sporov pred pristojnim rednim sodiščem. Če torej Elektro-Maribor ali kdorkoli drug meni, da je on lastnik spornega kabla, potem mora to svojo pravico in iz nje izhajajoča upravičenja (npr. najemnino ali kaj podobnega) po potrebi uveljavljati pred rednim sodiščem v pravdnem postopku. Za realizacijo namena te določbe Akta o omrežnini, v kontekstu namena EZ, pa je pomembno, da je odjemno mesto končnega odjemalca na omrežje sistemskega operaterja priključeno z vodom, ki je namenjen le temu odjemnemu mestu.

Poleg tega je upravni organ tudi nepopolno ugotovil dejansko stanje glede lastništva spornega kablovoda. Iz dokumentacije v spisih zadeve je razvidno, da teče sporen kabel oz. kablovod preko tožnikove parcele do njegovega odmernega mesta, česar nihče ne prereka. Kabel je bil položen leta 1976 (ali 1977), pri čemer je iz dokumentacije razvidno, da ga je takrat moral zagotoviti tožnik. Poleg tožnika nihče drug ne uveljavlja svoje lastninske pravice na spornem kablu (tudi ne Elektro Maribor d.d.). Ob takih izkazanih okoliščinah je tudi po mnenju sodišča mogoče domnevati, da je lastnik kabla tožnik, ki je tudi lastnik zemljišča, preko katerega je kabel speljan oz. vanj vkopan. Če pa prvostopni organ meni, da je lastnik kabla kdo drug, potem bi moral glede tega vprašanja izvesti poseben ugotovitveni postopek, v katerem bi moral tožniku predstaviti to svoje gledanje in mu dati možnost, da glede tega predloži protiargumente in dopolni svoje dokaze glede tega vprašanja. Ker takšen postopek v okviru predmetnega upravnega postopka ni bil izveden, so neutemeljeni tudi ugovori tožene stranke o tem, da sodišču predloženih dokazov ni mogoče upoštevati, ker gre za tožbene novosti. V zvezi s tem je nasprotno utemeljeno tožnikovo stališče, da ima prvostopni organ možnost in dolžnost v vse te dokaze vpogledati že sam po uradni dolžnosti, saj so mu dostopni iz njegovih lastnih evidenc (elektroenergetsko soglasje iz leta 1976) oz. javnih evidenc (zemljiške knjige). Tožnik vseskozi trdi, da je lastnik spornega kablovoda. Če prvostopni organ meni, da je lastnik kabla kakšna tretja oseba, pa bi moral to osebo kot prizadeto stranko vključiti v upravni postopek. V navedenem smislu je torej dejansko stanje zadeve nepopolno ugotovljeno.

Navedba tožene stranke, da elektroenergetsko soglasja z dne 25. 6. 1976 ne dokazuje tožnikovega lastništva priključnega kablovoda, ampak zgolj zahtevo, da je treba takšen priključek v obliki kablovoda zgraditi, ni povsem korektna. Iz 2. točke tehničnih pogojev za veljavnost soglasja namreč izhaja zahteva takratnega soglasodajalca (TOZD D., verjetno pravni prednik prvostopnega organa), da je potrebno zgraditi priključek, ki bo izveden v obliki kablovoda. Glede na to, da je bilo soglasje izdano tožniku, da tožnik brez izgradnje kabla priključka ne bi dobil (saj je bil pogoj), da Elektro-Maribor ne trdi, da bi oni zgradili oz. oz. njegov pravni prednik financiral gradnjo, da tega ne trdi niti nihče drug, je mogoče utemeljeno sklepati, da je bila ta obveznost naložena ravno tožniku, ki jo je (kot zatrjuje) tudi realiziral. Stališče tožene stranke v pripravljalni vlogi, v smislu katerega tožnik ne more biti lastnik spornega priključka oz. voda zato, ker nima sklenjene ustrezne vzdrževalne pogodbe z izvajalcem, ki je registriran za dejavnost vzdrževanja omrežij (podjetje C. d.o.o., s katerim ima sklenjeno vzdrževalno pogodbo, naj ne bi imelo ustrezne registracije) je neutemeljeno, saj navedena okoliščina sama po sebi ne more opredeljevati lastništva kablovoda.

Neustrezna je tudi obrazložitev tožene stranke glede drugačne odločitve v povsem identičnem primeru. Čeprav je tukajšnje sodišče načeloma res že večkrat reklo, da nezakonite prejšnje odločitve upravnega organa ne zavezujejo k temu, da bi moral tudi v nadalje izdajati enake nezakonite odločitve, pa mora upravni organ, če se stranka na tak primer neenakosti sklicuje, jasno utemeljiti, da je bila in zakaj prejšnja odločitev (na katero se stranka sklicuje) nepravilna oz. nezakonita. Če bi upravni organ, brez ustrezne utemeljitve, v identičnih zadevah sprejemal nasprotujoče si odločitve, bi šlo za arbitrarno odločanje in za poseg v strankino pravico do enake obravnave pred zakonom oz. pred državnimi organi.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, ker v postopku za izdajo upravnega akta zakon ni bil pravilno uporabljen in ker je bilo tudi dejansko stanje zadeve nepopolno ugotovljeno, zato je tožbi ugodilo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V ponovnem postopku bo moral prvostopni organ ponovno odločiti o tožnikovi zahtevi, upoštevaje pri tem pravna stališča iz te sodbe.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 v povezavi z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Ur. list RS, št. 24/07). Ker je tožnika, ki je v tem upravnem sporu uspel, zastopal odvetnik (ki je davčni zavezanec za DDV), mu v skladu z navedenimi predpisi pripada povrnitev stroškov v skupnem znesku 420,00 EUR (upoštevan DDV). Tožena stranka je dolžna, glede na določbe 25. člena ZUS-1, sama nositi svoje stroške postopka.