Jedro

Glede na to, da je bila odločba, s katero je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine, tožniku vročena 19. 7. 2003 in je postala pravnomočna, zahtevo za ponovno odmero pokojnine na podlagi 183. člena ZPIZ‑2 pa je tožnik vložil dne 11. 4. 2019, je toženec pravilno odločil, da je njegova zahteva glede na 10-letni rok določen v 183. členu ZPIZ-2, prepozna in jo je pravilno zavrgel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ..., št. dosjeja ... z dne 30. 9. 2019 in sklep št. ..., št. dosjeja ... z dne 10. 6. 2019 ter da je tožena stranka dolžna izdati novo odločbo o odmeri pokojnine z upoštevanjem dela plač, izplačanih v obliki obveznic v letu 1990 in 1991, je zavrnilo. Obenem je sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da mu je bila z odločbo z dne 4. 7. 2003 odmerjena pokojnina, v kateri pa niso bili upoštevani zneski plač izplačanih v obliki obveznic v letu 1990 in 1991, čeprav so bili plačani vsi prispevki. Toženec je zneske izločil iz pokojninske osnove na podlagi 4. alineje 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju :ZPIZ/92), ki je bila kasneje z odločbo Ustavnega sodišča razveljavljena kot protiustavna. Citira odločbo Ustavnega sodišča št. U‑I‑239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 in poudarja, da je Ustavno sodišče hkrati odločilo, da toženec izda odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2), ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe. Prvostopno sodišče spregleda, da je Ustavno sodišče z odločbo z dne 10. 7. 2002 ugotovilo, da je bila 4. alineja 46. člena ZPIZ/92 v delu, ki kljub plačanim prispevkom za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni dovoljevalo vštevanja tega dela plač v pokojninsko osnovo, protiustavna. Prvostopno sodišče tudi spregleda, da Ustavno sodišče Republike Slovenije ni ločevalo med izplačanim osebnim dohodkom v obliki obveznic, ki so bile zamenjane za delnice in neizplačanim delom osebnega dohodka skladno z določbo 25.a člena ZLPP. Odločba Ustavnega sodišča izrecno poudarja, da se nanaša na del plače, ki kljub plačanim prispevkom za obvezno pokojninsko zavarovanje ni bil vštet v pokojninsko osnovo. Nadalje navaja, da je toženec v postopku, ki ga je na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije začel tožnik, izdal odločbo, s katero je ponovno kršil materialno določbo zakona ali podzakonskega akta, kar odločba Ustavnega sodišča nesporno je, in izdal dokončno odločbo z dne 17. 10. 2016, ki je bila tožniku vročena 18. 10. 2016. Upoštevaje določilo prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2 je 10-letni rok iz tega člena pričel teči 19. 10. 2016. Zato je tožnik v okviru zakonsko določenega roka pravočasno vložil zahtevo za ponovno odmero pokojninske osnove. Sklicuje se na ustavno odločbo z dne 26. 3. 2015 in na to, da je bil toženec dolžan opraviti revizijo na zahtevo tožnika, vendar je ni opravil in mu ponovno odmeril pokojnine. Zahtevo tožnika je zavrnil z obrazložitvijo, da tožnik nima pravice zahtevati ponovne odmere pokojnine iz razloga, ker naj ne bi bil udeležen v notranjem odkupu delnic A., ker naj bi se odkup delnic neizvedel s potrdili za neizplačani del izhodiščnih plač iz 25. člena ZLPP. S tem je toženec ponovno prekršil določbo 14. člena Ustave Republike Slovenije in negiral pravne učinke ustavne odločbe o ugotovitvi protiustavnosti 4. alineje 46. člena ZPIZ/92. Teh dejstev pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Predlaga, da sodišče prve stopnje pritožbi ugodi in naloži tožencu plačilo stroškov pritožbenega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo toženec nasprotuje pritožbenim navedbam in dodatno pojasnjuje, da je bila odločba izdana 17. 5. 2016 in ne 17. 10. 2016, s katero je bilo odločeno, da se zahteva za ponovno odmero starostne pokojnine zavrne. Odločba je bila vročena 17. 5. 2016 in je pravnomočna, saj se tožnik ni pritožil. Vendar navedeno po mnenju toženca ne vpliva na odločitev v zadevi. Pokojnina je tožniku bila pravnomočno priznana z odločbo iz leta 2003. Od izdaje te odločbe je minilo več kot 10 let in tako ni možna uporaba 183. člena ZPIZ-2. Prav tako pa zahteve v zvezi z izpodbijano dokončno odločbo tožnik ni vložil v roku iz relevantne ustavne odločbe, kar bi omogočalo poseg v odločbo iz leta 2003 ob uporabi 183. člena ZPIZ-2, kljub preteku 10-letnega roka. Pogoj za to bi bila vložitev zahteve v roku iz odločbe Ustavnega sodišča, zahteva pa je bila vložena 11. 4. 2019. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve 14. člena Ustave RS.

6. Iz listinske dokumentacije in ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec tožniku z odločbo št. ... z dne 4. 7. 2003 (priloga B1) odmeril in priznal starostno pokojnino v znesku 179.918,19 tedanjih SIT na mesec od 6. 5. 2003 dalje. Navedena odločba je bila tožniku vročena 19. 7. 2003 in je s potekom 15‑dnevnega roka postala dokončna in pravnomočna. Tožnik je dne 1. 6. 2015 na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-239/14-10, Up‑1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 vložil zahtevo za revizijo podatkov o plačah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup pri delodajalcu A. in za ponovno odmero pokojnine. Njegova zahteva za ponovno odmero pokojnine je bila z odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 17. 5. 2016 zavrnjena kot neutemeljena. Citirano odločbo je tožnik prejel 19. 5. 2016 (priloga B10) in je po poteku roka za vložitev pritožbe postala dokončna in pravnomočna.

7. V tožnikovem primeru se je tako postopek za ponovno odmero pokojnine v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. 3. 2015, dokončno in pravnomočno končal. 8. Tožnik je nato dne 11. 4. 2019 vložil pri tožencu zahtevo za ponovno odmero pokojnine na podlagi 183. člena ZPIZ-2 z upoštevanjem plač, ki so bile v letu 1990 in 1991 izplačane v obliki obveznic in od katerih so bili obračunani in plačani vsi davki in prispevki. Takšno zahtevo je toženec s sklepom št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 10. 6. 2019, potrjenim z dokončno odločbo iste opravilne številke z dne 30. 9. 2019 zavrgel z obrazložitvijo, da se je na podlagi zahtevka o isti upravni stvari že vodil upravni postopek in da je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine z odločbo z dne 4. 7. 2003, ki je postala pravnomočna. Obrazloženo je bilo tudi, da v odločbo, s katero je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine, tudi ni več mogoče posegati z uporabo določbe 183. člena ZPIZ-2, ker je od vročitve upokojitvene odločbe (vročena dne 19. 7. 2003) preteklo več kot 10 let. 9. Predmet sodne presoje je citirana dokončna odločba toženca z dne 30. 9. 2019 in prvostopenjski sklep z dne 10. 6. 2019. Sporno pa je vprašanje, ali je toženec pravilno postopal, ko je tožnikovo zgoraj navedeno zahtevo vloženo 11. 4. 2019, zavrgel z obrazložitvijo, da je tožnik zamudil 10-letni rok določen v 183. členu ZPIZ-2, prav tako pa 60-dnevni rok določen v ustavni odločbi z dne 26. 3. 2015. 10. V tožnikovem primeru je bil postopek o ponovni odmeri starostne pokojnine na podlagi odločbe Ustavnega sodišča z dne 26. 3. 2015 že pravnomočno zaključen. Ker gre z zahtevo vloženo pri tožencu dne 11. 4. 2019 po vsebini za (ponovno) zahtevo po ponovni odmeri starostne pokojnine in spremembo odločbe o priznanju starostne pokojnine z dne 4. 7. 2003 zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, izrecno na podlagi določbe prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, je mogoče zadevo obravnavati le po 183. členu ZPIZ-2. Pri tem pa je bistveno, da je od upokojitvene odločbe z dne 4. 7. 2003, ki je bila tožniku vročena dne 19. 7. 2003, preteklo več kot 10 let. 11. Po prvem odstavku 183. člena ZPIZ-2 lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Po drugem odstavku 183. člena ZPIZ-2 se lahko odločba iz prvega odstavka tega člena izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta.

12. Glede na to, da je bila odločba z dne 4. 7. 2003, s katero je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine, tožniku vročena 19. 7. 2003 in je postala pravnomočna, zahtevo za ponovno odmero pokojnine na podlagi 183. člena ZPIZ‑2 pa je tožnik vložil dne 11. 4. 2019, je toženec pravilno odločil, da je njegova zahteva glede na 10-letni rok določen v 183. členu ZPIZ-2, prepozna in jo je pravilno s sklepom z dne 10. 6. 2019, potrjenim z dokončno odločbo z dne 30. 9. 2019 na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZUP), ki se uporablja v skladu z določbo 11. člena ZPIZ-2, zavrgel. 13. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za pravilno. Hkrati pa je pravilno ugotovilo, da je tožnik z zahtevo vloženo 11. 4. 2019 za ponovno odmero starostne pokojnine zamudil 60-dnevni rok iz ustavne odločbe z dne 26. 3. 2015. Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije je bila v Uradnem listu Republike Slovenije objavljena 30. 4. 2015 tako, da se je rok 60 dni iztekel 29. 6. 2015. Gre za 60-dnevni rok, v katerem lahko zavarovanci skladno z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. 3. 2015 zahtevajo revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitve revizije. S tem je Ustavno sodišče Republike Slovenije zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, omogočilo, da lahko v roku 60 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije zahtevajo revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitve revizije. Zahteve ki so vložene po tem roku, so vložene prepozno in jih je potrebno enako na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavreči, ne da bi se obravnavale vsebinsko.

14. Glede na vse obrazloženo, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik v pritožbi ni konkretiziral stroškov, pritožbeno sodišče o stroških pritožbe ni odločalo.