Jedro

Uredba o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah (Ur.l. FLRJ, št. 58/47) je bila osnova za vknjiženje že državne lastnine v zemljiško knjigo in ne osnova za podržavljenje nepremičnin.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi sklep Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije št. ...z dne 24.4.1995.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo tožeče stranke za vrnitev nepremičnin parc. št. 698/6 - njiva ter parc. št. 454 - stavbišče in dvorišče, obe vpisani pri vl. št. 624 oziroma za plačilo odškodnine namesto vračila. Svojo odločitev je tožena stranka obrazložila s sledečim: Predmetni nepremičnini sta bili last Krajevne bratovske skladnice iz V. na podlagi kupne pogodbe z dne 19.6.1939. Nepremičnini sta prešli v splošno ljudsko premoženje na podlagi Uredbe o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah z dne 3.6.1947, upravljanje nepremičnin pa je bilo poverjeno Občini Žalec kot upravnemu organu. Na podlagi odločbe ObčLO Žalec št. ... z dne 10.1.1963 se je na predmetnih parcelah vknjižila pravica uporabe v korist Z. v Žalcu. Na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 21.8.1967 je bila na predmetnih parcelah vknjižena pravica uporabe v korist S. Žalec. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v 247. členu navaja predpise, ki so pravna podlaga za vrnitev podržavljenega premoženja. Navedena kupoprodajna pogodba pa ne temelji na nobenem od navedenih predpisov in zato te pogodbe ni mogoče šteti za prisilni prenos predmetnih nepremičnin na sedanjega imetnika pravice uporabe. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da ni stvarno pristojna za obravnavanje konkretne zahteve za denacionalizacijo, ker ji tega materialni predpis, to je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ne dovoljuje.

Tožeča stranka v svoji tožbi navaja, da je odločitev tožene stranke zgrešena, saj je bil lastnik nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije, pravni predhodnik tožeče stranke, kateremu so bile nepremičnine odvzete na podlagi 7. člena Uredbe o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah ter neodplačno prenešene na upravni organ Občino Žalec. Kasneje sklenjena kupoprodajna pogodba, na katero se sklicuje tožena stranka pa za odločitev o stvarni pristojnosti ni relevantna.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka ni pravilno uporabila določbe 3. odstavka 66. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP za zavrženje, saj niti iz odločbe same niti iz spisnega gradiva ne izhaja, da je uradna oseba tožene stranke opozorila tožečo stranko, da ni stvarno pristojna in jo napotila k pristojnemu organu, tožeča stranka pa naj bi kljub temu vztrajala, da se vloga sprejme. Poleg tega je pristojnost upravnega organa določena v ZUP in za tovrstne primere v 1. odstavku 248. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ in zato morebitno podržavljenje premoženja na podlagi predpisa, ki ni naveden v eni od sedmih alinej 247. člena ZPIZ, ne pomeni, da upravni organ ni pristojen za odločanje, temveč da ni pogojev za prenos podržavljenih sredstev oziroma premoženja na zavod, kot na edinega pravnega naslednika.

Neprimerno je sklicevanje tožene stranke na kupoprodajno pogodbo z dne 21.8.1967, da nima temelja v nobenem od predpisov, navedenih v členu 247. ZPIZ. Navedena pogodba namreč sploh ni pogodba, s katero je bilo podržavljeno premoženje nosilca obveznega socialnega zavarovanja, saj je to pogodba med Z. iz Žalca in S. Žalec in zato ne more biti predmet ocene in razlog za zavrženje vloge tožeče stranke. Nepravilno je tudi stališče tožene stranke, da sta predmetni nepremičnini prešli v splošno ljudsko premoženje na podlagi Uredbe o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah (Uradni list FLRJ, št. 58/47). Navedena uredba v 1. členu določa, da se državna nepremičnina vknjiži v zemljiške knjige in v vse knjige, s katerimi se dokaže lastnina na nepremičninah, kot splošno ljudsko premoženje ter navede organ, ki mu je poverjena uprava tega premoženja. V 4. členu te uredbe pa je določeno, da se lastninska pravica vknjiži na podlagi listine, s katero se nedvomljivo dokaže, da je nepremičnina državno premoženje. Iz vsebine "Uredbe" tako izhaja, da je bila ta osnova za vknjiženje že državne lastnine v zemljiško knjigo in ne osnova za podržavljanje nepremičnin.

Tožena stranka bo zato v ponovnem postopku morala pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje, predvsem v smeri, kako so nepremičnine last Krajevne bratovske skladnice iz V. prešle v državno lastnino (predpis, odločba ...) in statusa Krajevne bratovske skladnice iz V. kot nosilca obveznega socialnega zavarovanja in potem odločiti v skladu z ZUP.

Glede na navedeno je sodišče odpravilo izpodbijani upravni akt na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS), ki ga je smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).

Določbe ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).