Jedro

Stališče, da je toženka RS pasivno legitimirana za protipravno ravnanje psihiatrične klinike, je bilo potrjeno v sodni praksi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem (zavrnilnem in stroškovnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo v plačilo 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2018 naprej (točka I. Izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (za 47.421,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2018 naprej ter za zakonske zamudne obresti od zneska 5.000,00 EUR od 25. 1. 2018 do 9. 2. 2018 – točka II izreka). Pravdne stroške tožene stranke v višini 2.836,00 EUR s pripadajočimi obrestmi je naložilo v plačilo tožeči stranki (točka III izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP.1 Predlaga spremembo z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku ter plačilo pravdnih stroškov. Z odločitvijo sodišča se ne strinja, ker mu ni priznalo odškodnine za celotno vtoževano obdobje od 18. 2. 2015 do 1. 7. 2015 (štiri mesece in deset dni), ker je priznana odškodnina v nasprotju s sodno prakso in napačno odločeno o stroških postopka.

Vztraja, da je bil nezakonito prisilno zadržan v psihiatrični ustanovi štiri mesece in deset dni in ne le šestdeset dni (od 18. 2. 2015 do 18. 4. 2015), kot mu je priznalo sodišče. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je bila dokazana nezakonitost zadržanja v psihiatrični bolnišnici le za dva meseca, da za zadržanje od 19. 4. 2015 do 1. 7. 2015 ni izkazal vzročne zveze med drugo in prvo hospitalizacijo in da so bile njegove navedbe o vzroku suicidalnosti pavšalne. Določno je zatrdil, da ne pred hospitalizacijo ne po njej ni imel samomorilnih nagnjenj. Logično je, da je vzročna zveza dokazana. Suicidalnosti dejansko ni bilo. To so družinski člani le izjavili, da bi zaščitili dediščino (premoženje). Izvedenec je mnenje podal na podlagi hčerkine izjave. Zdravstveni karton potrjuje, da je bil v duševni stiski zaradi prisilne hospitalizacije in ne zaradi finančnih težav (zapis z dne 20. - prav: 30. 5. 4. 2015). Dokazna ocena, da so tožnika spravile v stisko finančne težave, je napačna. Posledično je nepravilen zaključek o pomanjkanju vzročne zveze med prvo in drugo prisilno hospitalizacijo. S tem je izkazano, da je zaradi protipravne začetne hospitalizacije v času od 18. 2. do 18. 4. 2015 protipravna in nezakonita tudi posledica – nadaljnje prisilno pridržanje do 1. 7. 2015. Razlogi o odločilnih dejstvih so si v nasprotju, nepravilno je zavrnjen zahtevek za obdobje od 19. 4. 2015 do 1. 7. 2015. Glede odločitve o neprostovoljnosti hospitalizacije ne drži, da je bil tožnik hospitaliziran in zdravljen prostovoljno (češ da je bil na odprtem oddelku). Nikoli ni želel sam od sebe biti v bolnišnici, to so potrdili tožnik in priče. Ker ni mogel oditi, je postal depresiven. S psihiatrično kliniko se je dogovoril, da bo bival na odprtem oddelku. To je obljubil, ker bi bil sicer nameščen nazaj na zaprti oddelek. Na odprtem oddelku je bival pod stalno grožnjo realizacije sklepa sodišča. Pooblaščenec je podal zahtevo za odpust. Podan je bil nov predlog, pooblaščenec ni bil z njim več seznanjen. Zaposleni v psihiatrični kliniki so ves čas nadzorovali tožnika enako kot v zaprtem oddelku. Na zdravljenje ni prišel prostovoljno, kar dokazujejo zapisi v zdravstvenem kartonu. Napačne ugotovitve v točki 21 sodbe, da ni dokazal prisilne hospitalizacije, ne odražajo dejanskega stanja. S tožnikom so ravnali, kot bi bil na zaprtem oddelku, le da fizično ni bil tam. Do 1. 7. 2015 je bil v zaprtem oddelku ali pod grožnjo takojšnje premestitve, če ne bi upošteval navodil. To je dokazal s svojim zaslišanjem in pričami. V bolnišnici je bil proti svoji volji in je želel zapustiti kliniko. Sodišče se ni opredelilo do njegovih dokazov, razlogi so v nasprotju z odločilnimi dejstvi.

Napačno je uporabljeno materialno pravo o pasivni legitimaciji toženke za nedovoljeno ravnanje psihiatrične klinike. Republika Slovenija odgovarja za protipravno ravnanje psihiatrične klinike na podlagi drugega odstavka 49. člena ZZ.2 Ustanovitelj je solidarno odgovoren za obveznosti zavoda, povezane z izvajanjem javne službe. Prisilno pridržanje je bilo storjeno v okviru izvajanja javne službe, ki jo zagotavlja in zanjo odgovarja država. Čeprav primarno odgovarja psihiatrična klinika, toženka odgovarja solidarno kot njen ustanovitelj.

Pri odmeri višine odškodnine sodišče ni upoštevalo primerov sodne prakse, ki jih je tožnik izkazal. Prisojena odškodnina je nesorazmerna in prenizka v primerjavi s primeri II Cp 3303/2015, II Ips 643/2006, II Ips 296/2013 in II Ips 175/2018. Nepravilna, neživljenjska in za tožnika nepravična je odločitev o stroških, ker ni upoštevan uspeh po temelju in višini. Tožba je bila potrebna. Ne glede na svoj uspeh s tožbo je tožnik zaradi odmerjenih stroškov dejansko v izgubi za 2.971,74 EUR. Višina tožbenega zahtevka ni bila pretirana, ampak racionalna. Prišlo je do absurdne situacije, do katere ne bi smelo priti. Ustavna pravica vsakega posameznika do pravične denarne odškodnine je izničena.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne, potrdi izpodbijano sodbo ter tožniku naloži v plačilo nadaljnje stroške pritožbenega postopka z obrestmi. Tožnik je bil od 19. 4. 2015 do 1. 5. 2015 na zdravljenju na odprtem oddelku. Ni dokazov, da toženka ni izvršila sklepa, na podlagi katerega bi moral biti odpuščen iz oddelka pod posebnim nadzorom. Od 1. 5. 2015 do 1. 7. 2015 je bil ponovno hospitaliziran na zaprtem oddelku na podlagi novega sodnega sklepa. Kljub sklepu sodišča je bil že 6. 3. 2015 premeščen na odprti oddelek bolnišnice. Opozarja na pritožbene novote: o dogovoru tožnika z bolnišnico in o nadzoru nad njim na odprtem oddelku; o interesih tožnikove hčerke po nadaljnji hospitalizaciji. Po 18. 4. 2015 do 30. 4. 2015 je bil v bolnišnici prostovoljno, prisilna hospitalizacija od 1. 5. 2015 do 1. 7. 2015 pa je bila zakonita (na podlagi sklepa sodišča). Dosojena odškodnina v višini 5.000,00 EUR za neupravičen odvzem prostosti zaradi prisilne hospitalizacije za 60 dni je glede na vse okoliščine primera pravična. Primerjava s primeri iz sodne prakse le glede zneskov brez posebnih okoliščin ni primerna. Ugovor pasivne legitimacije je pravilne zavrnjen. O stroških postopka je odločeno ob pravilni uporabi drugega odstavka 154. člena ZPP.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik uveljavlja odškodnino v skupnem znesku 52.421,00 EUR3 zaradi neupravičenega prisilnega pridržanja v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike in zaradi kršenja njegovih pravic zaradi tega pridržanja ter prisilnega zdravljenja v času od 18. 2. 2015 do 1. 7. 2015. Trdil in dokazoval je, da mu je škoda nastala zaradi protipravnega ravnanja sodišča in zdravstvenega zavoda. Toženka mu za ravnanje sodišča odgovarja na podlagi 26. člena Ustave RS. Za ravnanje zdravstvenega zavoda pa kot njegova ustanoviteljica na podlagi 49. člena ZZ.

6. Toženka je priznala pasivno legitimacijo in odgovornost zaradi posegov v pravice tožnika v zvezi z njegovim zdravljenjem na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike za čas od 18. 2. 2015 do 18. 4. 2015. Ni bilo namreč sporno, da sta zoper tožnika istočasno tekla dva ločena sodna postopka za prisilno hospitalizacijo (prvi na predlog svojcev, drugi po razveljavitvi prvega sodnega sklepa na predlog psihiatrične klinike oziroma po uradni dolžnosti) in da sta bila v istem obdobju sprejeti dve nasprotujoči si sodni odločitvi. Na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani Pr 157/2015 z dne 5. 3. 2015 v zvezi s sklepom VSL I Cp 738/2015 z dne 18. 3. 2015 in sklepom VS RS II Ips 117/2015 z dne 21. 5. 20154 je bilo odločeno, da se tožnik sprejme na zdravljenje pod posebnim nadzorom UPK za čas dveh mesecev. Z drugim sklepom z dne 4. 3. 2015, ki je prav tako postal pravnomočen 18. 3. 2015,5 pa je bilo odločeno o odpustu tožnika z oddelka pod posebnim nadzorom. Prav tako ni bilo sporno, da je bilo z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-563/15-19 z dne 19. 10. 2017 ugotovljeno, da so bili vsi trije sodni sklepi o zadržanju tožnika na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve za dva meseca, razveljavljeni in ugotovljeni kršitvi tožnikove pravice do osebne svobode (19. člen Ustave RS) ter pravice do varstva osebnosti in dostojanstva v postopku (prvi odstavek 21. člena Ustave RS). Za navedeno obdobje, na katere so se nanašali razveljavljeni sodni sklepi, izdani v predlagalnem nepravdnem postopku (18. 2. 2015 do 18. 4. 2015), je sodišče prve stopnje zato odločalo le še o višini odškodnine.

7. Ugotovilo je, da se sklepi, za katere je Ustavno sodišče ugotovilo kršenje tožnikovih ustavnih pravic, nanašajo na čas od 18. 2. 2015 do 18. 4. 2015; da je bil tožnik na oddelku pod posebnim nadzorom od 18. 2. 2015 do 6. 3. 2015, ko je bil premeščen na odprti oddelek zavoda, kjer se je od tedaj naprej zdravil po lastni privolitvi; da je bil v obdobju od 19. 4. 2015 do 30. 4. 2019 na podlagi lastne privolitve na zdravljenju na odprtem oddelku UPK; da je bil od 1. 5. 2015 do 1. 7. 2015 ponovno na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom, in sicer na podlagi novega predloga UPK in pravnomočnega sodnega sklepa sodišča Pr 335/2015 z dne 1. 5. 2015; da je bila druga odločba o zadržanju na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom izdana na podlagi predloga lečečih zdravnikov in mnenja izvedenca medicinske stroke zaradi ugotovljene visoke samomorilne ogroženosti tožnika zaradi finančnih težav, v katere je zabredel zaradi svoje bolezni, in ne zaradi kršitve njegovih osebnostih pravic, povzročenih s prvim sodnim postopkom.

8. Po takih dejanskih ugotovitvah je ocenilo, da tožnik ni dokazal protipravnosti ravnanj sodišča in zdravstvenega zavoda v času od 19. 4. do 1. 7. 2015 ter vzročne zveze med drugo in prvo prisilno hospitalizacijo. Po ugotovitvi, da so izkazane potrebne predpostavke civilnega delikta za obdobje od 18. 2. do 18. 4. 2015, o čemer med pravdnima strankama ni bilo spora, je upoštevaje vse okoliščine primera (179. člen OZ6) tožniku dosodilo enotno odškodnino v višini 5.000,00 EUR za nematerialno škodo zaradi okrnitve svobode in posegov v njegove osebnostne pravice. Za nadaljnje vtoževane obdobje pa je tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja protipravnosti in vzročne zveze zahtevek zavrnilo že po temelju (131. člena OZ).

9. Odločitev je pravilna in ni obremenjena z uveljavljenimi procesnimi kršitvami niti s tistimi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Vsebuje zadostne razloge o pravno odločilnih dejstvih, da jo je mogoče preizkusiti in absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Pritožnik z uveljavljanjem te procesne kršitve dejansko graja sprejeto dokazno oceno o protipravnosti in vzročni zvezi glede hospitalizacije po 18. 4. 2015, s čimer pa ne more uspeti. Dokazna ocena je celovita in popolna. Opravljena je skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP: upoštevaje celotno procesno gradivo in ne le tistih delov, ki jih v pritožbi izpostavlja pritožnik (posamezni izpisi anamnestičnih podatkov iz zdravstvene dokumentacije tožnika, deli njegove izpovedbe), ki bi mu utegnili koristiti. Strankino nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje samo po sebi ne zadošča za procesno kršitev 8. člena ZPP niti za absolutno bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno kot pravilno, skupaj z razlogi, s katerimi je pojasnjena, pravilna pa je tudi sprejeta odločitev o višini odškodnine, bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

**O trajanju nezakonitosti zadržanja in vzročni zvezi med prvim in drugim zadržanjem na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom**

10. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati vzročne zveze med „drugo“ in „prvo“ prisilno hospitalizacijo. Ugotovilo je, da je bilo drugo zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom potrebno zaradi ugotovljene resne verjetnosti in suicidalne ogroženosti tožnika zaradi finančnih težav, v katere je zabredel zaradi svoje bolezni. Ocena, da se je pritožniku kljub zdravljenju na odprtem oddelku pojavila suicidalnost zaradi finančnih težav, ki jo pritožnik postavlja pod vprašanj, ima zanesljivo oporo v sklepu nepravdnega sodišča Pr 335/2015 z dne 1. 5. 2015. Nepravdno sodišče je na podlagi medicinske dokumentacije in ugotovitev lečečih zdravnikov, ki so tožnika že od 6. 3. 2015 obravnavali na odprtem oddelku zavoda, ter z izvedeniškim mnenjem izvedenca psihiatrične stroke, ugotovilo resno verjetnost in ogroženost tožnika zaradi samomorilnosti zaradi finančnih dolgov, v katerih se je znašel zaradi svoje bolezni. Ne drži pritožbena graja, da v medicinski dokumentaciji niso bili ugotovljeni nobeni znaki samomorilnosti. Protispisne in neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je šlo zgolj za navedbo lečečih zdravnikov, ki je ostala nepreverjena oziroma oprta le na izjavo tožnikove hčerke, pogojene z njenimi premoženjskimi interesi. Pritožnik v pritožbi sicer povzema zapise lečečega zdravnika, vendar prezre, da je lečeči zdravnik 29. 4. 2015 tako diagnozo podal po pregledu tožnika oziroma potem, ko je pri njem ugotovil bistveno drugačno psihično počutje oziroma stanje kot v prejšnjih zapisih.7 Na tej podlagi je lečeči zdravnik ocenil, da je treba (tudi) heteroanamnestične podatke (ko je tožnik jasno povedal, da se bo ubil zaradi finančnih težav) jemati resno, ker dejansko obstaja velika samomorilna ogroženost. Strokovno mnenje lečečega zdravnika je bilo v sodnem postopku Pr 335/2015 po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v celoti potrjeno z izvedeniškim mnenjem izvedenca psihiatrične stroke. Pritožnik kot laik s svojim zanikanjem samomorilnosti ne more omajati ugotovitev strokovnjakov. Drži, da je tožnik zanikal samomorilnost tako v svojem zaslišanju v pravdi, kot lečečim zdravnikom, ki so tedaj zaradi samomorilne ogroženosti in odklanjanja potrebnega zdravljenja podali predlog za nadaljevanje zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom. Vendar je sodišče prve stopnje tudi njegovo zaslišanje v pravdi pravilno ocenilo in povedalo, zakaj mu ni verjelo. Psihiatrično obravnavo je potreboval zaradi težav z denarjem, ker se je zadolžil s pošiljanjem denarja v Bosno in nerealno pričakoval plačilo, ki ga ni dobil. 11. Pritožnik ne omaje dokazne ocene sodišča prve stopnje, da ponovno zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom ni v vzročni zvezi z zatrjevanim depresivnim stanjem zaradi prvega zdravljenja na zaprtem oddelku, niti z zapisom iz medicinske dokumentacije z dne 20. 4. 2015 (prav 30. 4. 2015 – priloga A21). V pritožbi ga namreč povzema le delno. Izpusti pa tisti del zapisa, ki omenja klice iz Bosne za denar in njegov dolg v višini 50.000,00 EUR.8 Tudi to anamnestično poročilo lečečega zdravnika lahko potrjuje kvečjemu pravilno oceno sodišča prve stopnje, da je bil tožnik tedaj v duševni stiski zaradi finančnih težav, ne pa zaradi prisilne hospitalizacije, kot skuša prikazati pritožnik.

12. Ocena sodišča prve stopnje, da ni vzročne zveze med drugim in prvim prisilnim zadržanjem na oddelku pod posebnim nadzorom, je torej pravilna. Ker je v času od 1. 5. 2015 do 1. 7. 2015 zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom potekalo na podlagi pravnomočnega sodnega sklepa, je pravilna tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da v tem obdobju pridržanje ni bilo protipravno. Zaradi pomanjkanja dveh predpostavk za civilno obveznost tožene stranke je tožbeni zahtevek v tem delu zaradi pomanjkanja dveh predpostavk za civilno obveznost tožene stranke zavrnjen ob pravilni uporabi 131. člena OZ.

**O neprostovoljnosti hospitalizacije in pasivni legitimaciji tožene stranke za ravnanje zavoda**

13. Tožnik vztraja, da je bil ves čas bivanja v psihiatrični kliniki prepričan, da je zanj veljal isti režim, kot bi bil v zaprtem oddelku; da so ga zaposleni ves čas nadzirali in z njim ravnali enako, kot bi bil na zaprtem oddelku. Sodišču očita napačno ugotovitev dejanskega stanja. Vztraja tudi, da za zatrjevano protipravno ravnanje psihiatrične klinike (nadzor nad tožnikom v času, ko je bil na odprtem oddelku) solidarno odgovorna toženka kot ustanoviteljica zavoda.

14. Drži, da je sodišče prve stopnje napačno pritrdilo toženkinemu ugovoru pasivne legitimacije za ravnanje zavoda in se sklicevalo na omejeno (solidarno) odgovornost ustanovitelja za obveznosti zavoda, kot izhaja iz 65. člena Statuta UPK (razlogi v točki 23. in 24. sodbe). Ni sporno, da je UPK javni zavod, katerega ustanoviteljica je toženka. Za svoje obveznosti odgovarja s sredstvi, s katerimi lahko razpolaga (prvi odstavek 49. člena ZZ). Poleg nje na podlagi tega zakonitega določila za njene obveznosti odgovarja tudi njen ustanovitelj, če ni z zakonom ali aktom o ustanovitvi drugače določeno (drugi odstavek 49. člena ZZ). ZZ ne ločuje med odgovornostjo za poslovne in neposlovne obveznosti zavoda. Toženka pa tudi ni dokazal drugačne ureditve v (drugem) zakonu ali aktu o ustanovitvi zavoda. Zmotno je torej naziranje sodišča prve stopnje o omejeni solidarni odgovornosti toženke za obveznosti zavoda. Po določbi 395. člena OZ vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celotno obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogarkoli hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Stališče, da je toženka pasivno legitimirana za protipravno ravnanje psihiatrične klinike, je bilo že potrjeno tudi v sodni praksi, na katero se je v pravdi skliceval tudi tožnik.9

15. Vendar pa navedena odločitev ni vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe. Ključna je namreč dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal protipravnega ravnanja – da je bil v obdobju od 19. 4. 2015 do 1. 5. 2015 prisilno hospitaliziran, čeprav je bil sicer nameščen na odprti oddelek zavoda. Na podlagi spisovne dokumentacije in zaslišanja tožnika je ugotovilo, da je bil z oddelka pod posebnim nadzorom na podlagi njegovega soglasja in upoštevaje sklep nepravdnega sodišča o odpustu Pr 167/2015, že 6. 3. 2015 premeščen na odprti oddelek; da je tam ostal tudi po prejemu (drugega) sodnega sklepa (Pr 157/2015 z dne 5. 3. 2015), po katerem bi moral ostati na varovanem oddelku dva meseca; in da se je po podatkih medicinske dokumentacije na odprtem oddelku zdravil že več kot tri tedne. Pritožbene trditve, da ni vedel, da je bil nameščen na odprti oddelek, so bile v postopku ovržene ne le s podatki iz medicinske dokumentacije, pač pa tudi s tožnikovim zaslišanjem. Dejstvo, da za premestitev ni vedel njegov odvetnik, pa ni pravno relevantno. Kaže lahko le na to, da odvetnik v času, ko je podajal predlog za odpust iz zavoda, s tožnikom ni imel več stikov.

16. Pritožbene navedbe so tudi same s seboj v nasprotju. Ob zatrjevanju, da tožnik sploh ni vedel za premestitev, hkrati trdi, da je bila njegova privolitev v premestitev in zdravljenje na odprtem oddelku izsiljena (pod grožnjo realizacije sklepa sodišča Pr 157/2015). Tudi te pritožbene navedbe so v popolnem nasprotju s tožnikovo izpovedbo, s katero se je sodišče prepričalo, da je tožnik natančno opisal zdravljenje in hišni red na odprtem oddelku in tudi povedal, da ga je sprejemal in upošteval. Dokazna ocena sodišča prve stopnje in ugotovitve, da je vedel, da ne gre za enak režim kot v oddelku pod posebnim nadzorom, pa imajo oporo tudi v podatkih medicinske dokumentacije o popisu njegovega zdravljenja. Spoštovanje hišnega reda (napovedani datumi izhodov in vrnitve iz zavoda) in terapevtskega dogovora, o katerem je izpovedoval tožnik in je opisano v medicinski dokumentaciji, ni mogoče šteti za prisilni ukrep, ki bi nedovoljeno omejeval tožnikovo svobodo ali posegel v njegove osebnostne pravice.

17. Drugih pritožbenih očitkov o nepravilnem ravnanju zavoda ali sodišča v navedenem obdobju ni. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati prisilne hospitalizacije oziroma protipravnega ravnanja v času od 19. 4. 2015 do 1. 5. 2015 in je tožbeni zahtevek tudi za to obdobje pravilno zavrnjen.

**O višini odškodnine**

18. Po ustaljenih stališčih sodne prakse se duševne bolečine zaradi neupravičene obsodbe oziroma neutemeljeno odvzete prostosti obravnavajo kot enotna oblika škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, izvirajoče iz neupravičene obsodbe oziroma neutemeljeno odvzete prostosti. Za to škodo se prisodi ena odškodnina, pri odmeri katere sodišče upošteva vse okoliščine primera (ugled, ki ga je oškodovanec prej užival v svojem okolju, odnos okolja proti njemu po obsodbi oziroma odvzemu prostosti, težo in naravo kaznivega dejanja, čas trajanja odvzema prostosti in vse druge okoliščine, ki so vplivale na naravo, težo in trajanje duševnih bolečin.10 Le izjemoma – v primeru dodatne škode, ki se kaže v duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, se lahko posebej prisodi odškodnina za to obliko škode.11

19. Na enak način sodna praksa odloča tudi o odškodnini za nepremoženjsko škodo zaradi odvzema prostosti v zvezi s prisilnim pridržanjem v psihiatrični bolnišnici. Ker so tovrstni primeri redki, sodna praksa višino odškodnine objektivizira, seveda ob upoštevanju posebnosti prisilnega pridržanja v zdravstveni ustanovi, s primerjavo odškodnin za odvzem prostosti v primeru pripora.12 Odškodnina za nepremoženjsko škodo mora biti namreč pravična in odmerjena skladno z merili iz 179. člena OZ: ob upoštevanju vseh okoliščin na strani oškodovanca (načelo individualizacije) in upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih, da se vzpostavi pravično razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami (načelo objektivizacije).

20. Tožnik ne graja več odločitve sodišča prve stopnje, da mu je priznalo enotno odškodnino in ne odškodnine za posamezne vrste škode, kot je uveljavljal. Trdi pa, da je odškodnina odločno prenizka glede na trajanje odvzema prostosti, kar primerja s primeri iz sodne prakse, na katere se sklicuje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je njegova pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

21. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožniku neutemeljeno odvzeta prostost od 18. 2. 2015 do 6. 3. 2015 (17 dni), ko je bil na oddelku pod posebnim nadzorom. Od tedaj naprej do 18. 4. 2015 (43 dni) je bil po lastni odločitvi na odprtem oddelku zavoda. Sodišče mu je verjelo, da je v oddelku pod posebnim nadzorom trpel stisko zaradi omejene svobode in okrnitve njegovih osebnostih pravic. V nadaljevanju, ko je bil na odprtem oddelku bolnišnice (do 18. 4. 2015), ni bil več omejen ali oviran glede izhodov. Zaradi hospitalizacije ni bil stigmatiziran (prijatelji in sosedje so ga obiskovali v bolnišnici in niso spremenili odnosa do njega). Njegov poslovni ugled zaradi hospitalizacije ni bil okrnjen (v času hospitalizacije je bil pri 71 letih že upokojen). Trajnih posledic oziroma duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne trpi (po izpovedbi tožnikovega sina je oče tak, kot je bil prej: „Kot sem ga bil vedno navajen.“). Izguba prejšnje družbe in prijateljev je posledica selitve v drug kraj po hospitalizaciji, ker je moral prodati hišo zaradi poplačila dolgov oziroma upnikov in ne zaradi odklonilnega odnosa prijateljev in sosedov do njega.

22. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, je odmerjena odškodnina v višini 5.000,00 EUR zaradi neupravičenega odvzema prostosti in posega v njegove osebnostne pravice pravilna in skladna z merili iz 179. člena OZ. Tožnikovo duševno trpljenje je bilo sorazmerno kratko in manj intenzivno v primerjavi s primeri, ki jih navaja v pritožbi. Trajnih posledic ni. Glede na obseg in trajanje duševnih bolečin zaradi kršitve njegovih osebnostih pravic je odmerjena odškodnina primerno umeščena med primere, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v točki 47 sodbe. Tožnikova odškodnina je v času sojenja predstavljala približno 4,2 povprečni plači v RS.13 Primerljivi sta zlasti zadevi II Cp 3303/201514 in zadeva VSL II Cp 1702/200915. Ostali primeri, na katere opozarja pritožba, se od navedenih in zlasti od tožnikovega bistveno razlikujejo po okoliščinah primera in za primerjavo niso primerni.16 Pritožbeni očitki o nepravilni uporabi materialnega prava 179. člena OZ so torej neutemeljeni.

**O stroških postopka**

23. Odločitev o pravdnih stroških je materialnopravno pravilno oprta na drugi odstavek 154. člena ZPP. Pravilo, da je dolžnost povrnitve pravdnih stroškov odvisna od uspeha v pravdi, se uporablja tudi v primeru, če stranka v pravdi deloma uspe. Sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin naloži eni stranki, naj drugi stranki povrne sorazmerni del stroškov.

24. V obravnavanem primeru je sodišče ugotovilo uspeh stranke v primerjavi z višino vtoževanega in dosojenega zneska. Strankama je priznalo pravico do povračila pravdnih stroškov v sorazmerju s tem deležem in o stroškovni obveznosti odločilo po medsebojnem pobotu (izkazalo se je, da so glede na doseženi uspeh stroški toženke višji od stroškov tožnika, tako da je stroškovna obveznost nastala tožniku). Taka je uveljavljena sodna praksa tudi v odškodninskih pravdah. Vrednotenje ločenega uspeha strank po temelju in po višini z izračunom aritmetične sredine obeh delnih rezultatov je praviloma opuščeno oziroma pridržano posebnim okoliščinam primera (kadar je izveden obsežen in stroškovno obremenjujoč dokazni postopek o temelju in višini), za kar v obravnavanem primeru ne gre. Tožnik je tudi po temelju uspel le delno in ne v celoti. Toženka je svojo odgovornost po temelju za čas od 18. 2. 2015 do 18. 4. 2015 priznavala in je sodišče o tem delu odločalo le o višini odškodnine. Te okoliščine primera ne morejo pripeljati do drugačne odločitve o pravdnih stroških, kot jo je sprejelo in pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje (točka 50 sodbe). Pritožbo je bilo treba tudi v tem delu zavrniti.

25. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev je pravno pravilna in ni obremenjena z uveljavljenimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Višje sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26. Odločitev o pritožbenih stroških je sprejeta na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Pritožnik zaradi neuspeha s pritožbo ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov. Toženka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločanju na pritožbeni ravni. Zato naj upoštevaje načelo potrebnosti sama trpi stroške, ki so ji nastali z njim.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list št. 26/1999 s spremembami. 2 Zakon o zavodih, Uradni list RS, št. 12/1991 s spremembami. 3 In sicer zaradi neutemeljenega odvzema prostosti – 32.259,20 EUR; za pretrpljene telesne bolečine – 4.000,00 EUR; za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti – 3.162,00 EUR; za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice do osebnega dostojanstva – 10.000,00 EUR; in za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice do okrnitve poslovnega ugleda – 3.000,00 EUR. 4 Ki je bil sprejet po razveljavitvi prvega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani Pr 192/2014, razveljavljenim s sklepom VSL I Cp 475/2015 z dne 19. 2. 2015. 5 Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani Pr 16772015 z dne 4. 3. 2015 v zvezi s sklepom VSL I Cp 720/2015 z dne 18. 3. 2015. 6 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami. 7 Tožnik je bil izjemno zaskrbljen, znižane čustvene lege, zelo napet, jokav, upočasnjen, zaskrbljen in še vedno blodnjavo prepričan, da ima glede finančnih težav prav. 8 Izpusti naslednji del besedila; „... klicali so ga iz Bosne, naj pride iskat 180.000,00 EUR, dolžan je 50.000,00 EUR, poslal jih je v Bosno ...“ 9 Primerjaj sodba in sklep VSRS II Ips 110/2012 z dne 12. 7. 2012. 10 Pravno mnenje občnih sej sodišča RS in drugih sodišč, sklep zvezne skupne seje 15. in 16. 10. 1986, poročilo VSS 2/86, stran 13; in odločbe VSRS II Ips 268/94, II Ips 492/99, II Ips 604/2006, II Ips 767/2005, II Ips 377/2006, II Ips 157/2008 in druge. 11 VSRS II Ips 157/2008. 12 Primerjaj VSRS 83/2013, točka 15. 13 Julij 2020: 1.176,25 EUR, Uradni list RS, 132/2020. 14 Oškodovanki je bilo ob ugotovljenih dolgotrajnejših in intenzivnejših duševnih bolečinah zaradi kršitve osebnostih pravic oziroma za 16 dni omejene svobode na zaprtem oddelku psihiatrične ustanove dosojenih šest plač. 15 Oškodovancu so bile prisojene približno 3,3 povprečne plače za 31 dni neutemeljenega pridržanja na zaprtem oddelku: oškodovanec je po obravnavanem pridržanju po dveh predhodnih prisilnih hospitalizacijah postal stigmatiziran oziroma označen za psihiatričnega bolnika, kar je povzročilo njegovo socialno izolacijo, upokojen pa je bil približno leto dni po hospitalizaciji. 16 II Ips 643/2006 (šlo je za pripor matere treh otrok srednjih let, zaradi česar je zelo trpela in izgubila službo; II Ips 296/2013 – tudi tu je šlo za pripor v tujini s hudim trpljenjem oškodovanca; II Ips 157/2018 – ponovno priporna zadeva z večjim obsegom škode in trajnimi duševnimi bolečinami.