Jedro

Med toženima strankama je prišlo do prenosa glavne dejavnosti (dejavnosti varovanja), zato gre za spremembo delodajalca iz 73. člena ZDR. Drugotožena stranka bi morala prevzeti vse delavce prvotožene, ki pa bi jim nato lahko - če bi za to obstajali utemeljeni poslovni razlogi - odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov skladno z določbami ZDR.

Dejavnosti prvotožene stranke ne gre presojati in deliti glede na posamezna delovna mesta, temveč je potrebno ločiti med glavno in pomožno dejavnostjo - glavna dejavnost prvotožene stranke je bila opravljanje storitev varovanja, tej dejavnosti pa so služila delovna mesta komercialistov, poslovne sekretarke ipd., to pa so delovna mesta, brez katerih ne more obstajati glavna dejavnost, torej gre za pomožno dejavnost. Ob upoštevanju navedenega in dejstva, da je bil cilj prenosa prenehanje prvotožene stranke, je utemeljen tudi tožbeni zahtevek četrte in pete tožeče stranke (ki sta bila zaposlena na delovnem mestu komercialni referent oziroma poslovni sekretar) na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter reparacijski in reintegracijski zahtevek.

Izrek

Pritožbi četrte in pete tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v III. točki izreka, tako da se glasi: „III. Ugotovi se nezakonitost odpovedi pogodb o zaposlitvi prvotožene stranke, vročenih dne 16. 10. 2012 četrti tožeči stranki in dne 15. 10. 2012 peto tožeči stranki. Drugotožena stranka je dolžna četrto in peto tožečo stranko pozvati na delo, pod pogoji odpovedane pogodbe o zaposlitvi prvotožene stranke in jim za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do poziva nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom zaostalih plač, davkov in prispevkov ter izplačilom mesečnih neto plač z zamudnimi obrestmi od dospelosti posameznih neto plač dalje, vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ ter jih prijaviti v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Pritožba drugotožene stranke se zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodb o zaposlitvi prvotožene stranke, vročenih dne 16. 10. 2012 prvemu in tretjemu tožniku in dne 17. 10. 2012 drugemu tožniku (I. točka izreka sodbe). Razsodilo je, da je drugotožena stranka dolžna prvega, drugega in tretjega tožnika pozvati na delo, pod pogoji odpovedane pogodbe o zaposlitvi prvotožene stranke in jim od prenehanja delovnega razmerja do poziva nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom zaostalih plač, davkov in prispevkov ter izplačilom mesečnih neto plač z zamudnimi obrestmi od dospelosti posameznih neto plač dalje, vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ ter jih prijaviti v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje, vse v roku 15 dni pod izvršbo (II. točka izreka sodbe). Zavrnilo je zahtevka četrte in pete tožeče stranke po ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi prvotožene stranke in njuna zahtevka po pozivu na delo k drugotoženi stranki ter priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja pri drugotoženi stranki od prenehanja delovnega razmerja pri prvotoženi stranki dalje (III. točka izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (IV. točka izreka sodbe).

Zoper III. in del IV. točke izreka sodbe (ki se nanaša na odločitev o stroških postopka za četrto in peto tožečo stranko) se pritožujeta četrta in peta tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku četrte in pete tožeče stranke ugodi, podredno pa, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo.

Cilj dogovora med toženima strankama je bil v celoti prenesti glavno dejavnost iz prvotožene stranke na drugotoženo ter prenehanje opravljanje dejavnosti prvotožene. Drugotožena stranka ni imela poslovalnice na obali, zato je s prevzemom prostora in komercialistov prevzela glavno dejavnost in substrat prvotoženke, ki je na območju ... deloval skoraj 40 let. Drugotožena stranka se je potencialnim naročnikom predstavila kot prevzemnica dejavnosti prvotožene. Drugotožena stranka je s prenosom vstopila v položaj delodajalca nasproti vsem delavcem, ki so bili zaposleni v poslovalnici prvotožene (tudi četrte in pete tožeče stranke), zato ni imela pravice izbirati, koga od njih bo zaposlila in koga ne. Direktor prvotožene stranke A.A. je povedal, da je bilo odločeno, da se prenesejo vsi naročniki ter prezaposlijo tudi delavci. Če niso vsi naročniki soglašali s prevzemom, to ne more vplivati na dogovor o prevzemu dejavnosti. Prvotožena stranka po prenosu ni mogla več obstajati, saj je ostala brez premoženja, zaposlenih in naročnikov, zato je bil logična posledica dogovora stečaj prvotožene stranke. Prenos naročnikov se je opravljal od avgusta do stečaja prvotožene stranke.

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da naj bi se prenesli le tisti zaposleni, ki so potrebni za delo prevzetih naročnikov. Ves prevzem se je izvedel iz razloga, ker prvotožena stranka ni mogla več opravljati dejavnosti, zato ni logična navedba, da bi prvotožena stranka dejavnost nadaljevala. Ni jasno, v čem naj bi se položaj četrte in pete tožeče stranke razlikoval od ostalih komercialistov, ki so bili preneseni na drugotoženo stranko. Zaključena entiteta prvotožene stranke skupaj s poslovnim prostorom se je na drugotoženo prenesla že v avgustu, saj je ravno skupek komercialistov opravljal prenos poslov in dela od avgusta dalje opravljal za drugotoženo stranko.

Zoper ugodilni del navedene sodbe (I. in II. točka izreka sodbe) ter odločitev o stroških drugotožene stranke, se pritožuje drugotožena stranka. Med toženima strankama nikoli ni prišlo do prenosa oziroma prevzema celotnega podjetja (dejavnost varovanja) v smislu 73. člena ZDR, niti ni bil sklenjen dogovor, ki bi vplival na delovnopravni položaj prvega, drugega in tretjega tožnika pri prvotoženi stranki. Za te tožnike ni prišlo do spremembe delodajalca. Na drugotoženko je bil prenesen le del podjetja prvotožene stranke. Drugotožena stranka je od prvotožene kupila nepremičnino, 18 motornih vozil in sklenila pogodbe o sodelovanju z delom (60 %) strank prvotožene. Vrednost prenesenih pogodb je predstavljala 49 % vrednosti vseh poslov prvotožene stranke, k drugotoženi pa je bilo prenesenih več delavcev, kot je bila vrednost prenesenih poslov. Z nekaterimi drugimi naročniki prvotožene stranke so pogodbe sklenile druge družbe, ki se ukvarjajo z dejavnostjo varovanja.

Prvotožena stranka je z določenim delom naročnikov in njim ustreznim številom zaposlenih nadaljevala s poslovanjem vse do začetka stečajnega postopka, zato sprememba delodajalca ne more veljati za prvega in drugega tožnika, ki sta bila povezana z delom podjetja, ki je ostal pri prvotoženi oziroma je bil prevzet s strani tretjih družb. Do spremembe delodajalca je zato prišlo le pri tistih zaposlenih, ki so bili neposredno povezani s prenesenim delom podjetja. Prvi in drugi tožnik sta delo varnostnika pretežno opravljala za B. banko d.d., s katero drugotožena stranka ni sklenila pogodbe o poslovnem sodelovanju. Za banko B. d.d. je storitve še naprej opravljala prvotožena, nato pa je storitve varovanja prevzel drug subjekt. Drugotožena stranka zato nima položaja delodajalca prevzemnika v smislu 73. člena ZDR. Položaj prvega in drugega tožnika je enak položaju četrte in pete tožeče stranke, za kateri pa je sodišče odločilo, da se zanju delodajalec ni spremenil. Tudi za tretjega tožnika, ki je opravljal delo varnostnika receptorja, se delodajalec ni spremenil, ker je tretji tožnik sam zavrnil prehod k drugotoženi stranki. Sodišče ni pojasnilo, zakaj v tem delu ni verjelo priči C.C., medtem ko je v preostalem delu njegovo izpovedbo štelo za verodostojno. Interes na strani obeh toženih strank in naročnikov je sicer bil, da isti delavci, torej tudi tretji tožnik, še naprej opravljajo delo za iste naročnike.

Drugotožena stranka je v odgovoru na pritožbo četrte in pete tožeče stranke kot neutemeljene označila navedbe, da je prvotoženka ostala brez premoženja. Na drugotoženko je bil namreč prenesen le del podjetja prvotoženke. Bistveno je, kaj je bilo dejansko prenesena na drugotoženko, in ne, kakšen je bil dogovor. Nepravilno je stališče četrte in pete tožeče stranke, da naj bi drugotoženka vstopila v položaj delodajalca prevzemnika v razmerju do vseh delavcev prvotoženke. Delodajalec se je spremenil le za tiste delavce, ki so bili v okviru delovnih zadolžitev neposredno povezani s prenešenim delom podjetja. Delovno mesto četrtega tožnika (komercialist) je bilo povezano v pretežni meri s tistimi naročniki, ki so ostali pri prvotoženki oziroma so bili prevzeti s strani tretjih subjektov. Njegovo delovno mesto ni bilo povezano s prenesenim delom podjetja, zato se zanj delodajalec ni spremenil. Peta tožnica je izpovedala, da je bila pri prvotoženki kot poslovna sekretarka zaposlena še en mesec po uvedbi stečaja. Njeno delo ni bilo povezano s pogodbami o opravljanju storitev z bivšimi naročniki prvotoženke, niti ne s premičninami in nepremičnino, ki so bile prodane drugotoženki. Četrta in peta tožeča stranka navajata tudi pritožbene novote, ki jih sodišče ne sme upoštevati.

Tožeče stranke so se v odgovoru na pritožbo v celoti sklicevale na navedbe v pritožbi četrte in pete tožeče stranke. Dodatno so ugovarjale pravnemu interesu drugotoženke za vložitev pritožbe glede prvih treh tožnikov. Drugotoženka svoje posle prenaša na tretjo osebo in poslovanje organizira tako, da po pravnomočnosti te zadeve zahtevkov ne bo mogoče izvršiti. Sodišče bi moralo ugotoviti, kaj je bil predmet dogovora med direktorjema toženih strank, in šele nato preverjati posledice dogovora. Cilj je bil prenesti vse naročnike in posledično vse delavce. Toženi stranki pisnega dogovora o tem nista mogla skleniti, ker bi to bilo v nasprotju z Zakonom o gospodarskih družbah, namenom in obstojem prvotoženke, ki je d.o.o.. Pisno pogodbo o prevzemu bi bilo možno sestaviti na podlagi pripojitve prvotoženke k drugotoženki, česar pa direktorja toženih strank nista želela, saj bi drugotoženka morala prevzeti vse terjatve preostalih upnikov prvotoženke. Sodišče se s tem vprašanjem ni ukvarjalo. Prenos naročnikov ni v celoti uspel, a krivde zaradi neuspešnega prenosa ni mogoče naložiti delavcem. Prenos naročnikov in osnovnih sredstev se je opravljal do zadnjega dne pred stečajem prvotoženke, zato stečaj ne more biti razlog, zaradi česar do prenosa ni prišlo v celoti. Naročnik banka B. ni v vzročni zvezi z delom prvega in drugega tožnika, ker sta slednja imela v pogodbi o zaposlitvi naveden splošen opis delovnega mesta, brez imen naročnikov. Drugotoženka ni dokazala, da bi bila prvi in drugi tožnik vezan le na banko B.. Tudi volja delavcev ne more vplivati na prevzem delavcev.

Pritožba četrte in pete tožeče stranke je utemeljena. Pritožba drugotožene stranke ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarjata pritožbi. Sodišče prve stopnje ni storilo kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena, saj je izrek sodbe razumljiv, sodba pa jasno in podrobno obrazložena, tako v delu glede odločitve v zvezi s četrto in peto tožečo stranko kot tudi v delu odločitve, ki se nanaša na prvo in drugo tožečo stranko. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, a zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev delno nepravilna, in sicer glede četrte in pete tožeče stranke.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost odpovedi pogodb o zaposlitvi z dne 15. 10. 2012, ki jih je prvotožena stranka podala tožečim strankam na podlagi 103. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2008), ker je bil nad njo dne 10. 10. 2012 začet stečajni postopek. Tožeče stranke te odpovedi izpodbijajo in vtožujejo ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri drugotoženi stranki zaradi prenosa dejavnosti iz prvotožene stranke na drugotoženo po 73. členu ZDR, z istimi pogodbenimi in drugimi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, ki so jih imeli pri prvotoženi stranki in da jim je drugotožena stranka dolžna za ves čas, ko niso delali, priznati in izplačati vse pravice iz dela. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med prvotoženo stranko in drugotoženo stranko prišlo do prenosa dela podjetja in spremembe delodajalca za prve tri tožnike (zaposlene na delovnih mestih varnostnik oziroma varnostnik prevoznik), zato je zahtevkom teh tožnikov po reintegraciji in reparaciji ugodilo. Zavrnilo pa je zahtevka četrte in pete tožeče stranke (ki sta bila zaposlena na delovnem mestu komercialni referent oziroma poslovni sekretar), ker je prvotožena stranka svojo dejavnost v manjšem obsegu opravljala še naprej, do stečaja.

ZDR v 1. odstavku 73. člena določa, da preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca. Kdaj lahko govorimo o pravnem prenosu podjetja ali dela podjetja, ZDR ne določa natančno. Zato je pri razlagi 73. člena ZDR uporabljiva Direktiva sveta 2001/23/ES z dne 21. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov ter sodbe Sodišča evropske skupnosti (v nadaljevanju: SES), izdane v zvezi z njeno uporabo. Direktiva se po 1. členu uporablja za vsak prenos podjetja, obrata ali dela obrata na drugega delodajalca, ki je posledica pogodbenega prenosa ali združitve. Za prenos pa se šteje prenos gospodarske enote, ki ohrani svojo identiteto, torej organiziranega skupka virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali je ta dejavnost glavna ali stranska. Iz številnih odločitev SES izhaja, da je treba za odgovor, ali gre v posameznem primeru za prenos, ugotavljati vsa značilna dejstva prenosa in na podlagi teh dejstev ugotavljati, ali je šlo za prenos ali ne. Odločilni kriterij prenosa v smislu Direktive je ohranitev identitete podjetja (dela podjetja), pri celoviti oceni, ali gre za prenos v smislu Direktive, pa so pomembne zlasti okoliščine, ki se nanašajo na tip podjetja ali obrata, ali so prenesene nepremičnine, premičnine in pravice, vrednost pravic v času prenosa, ali je novi delodajalec prevzel večino delavcev ali ne, ali so prenesene tudi stranke, kakšna je stopnja podobnosti dejavnosti med prenosom in po njej in čas morebitne začasne prekinitve dejavnosti (tako tudi VSRS v zadevi opr. št. VIII Ips 29/2012). Kot izhaja iz sodbe SES v zadevi C 13/95 - Süzen, je eno od odločilnih dejstev prevzem vseh ali le nekaterih od zaposlenih, saj v nekaterih dejavnostih opravljanje dela temelji le na zaposlenih in gospodarska entiteta lahko obstaja brez pomembnejših materialnih in nematerialnih sredstev ter jo sestavlja le skupina delavcev, združenih v skupni aktivnosti za nedoločen čas. Za prenos je v takih primerih bistveno, da skupina obstaja tudi po prevzemu bistvenega dela zaposlenih.

Tako prva kot druga tožena stranka sta se ukvarjali z dejavnostjo varovanja, poleti 2012 pa prvotožena stranka svoje dejavnosti zaradi finančnih težav ni bila več sposobna opravljati. Iz izpovedbe direktorja drugotožene stranke D.D. in takratnega pomočnika direktorja za fizično varovanje pri prvotoženki E.E. izhaja, da je bil cilj prenesti čimveč naročnikov in zaposlenih na drugotoženo stranko, takratni direktor prvotožene stranke A.A. pa je celo izpovedal, da je bilo dogovorjeno, da se prenesejo vsi naročniki. Njegova želja je bila, da se ohrani obstoj prvotožene stranke oziroma vsaj njeni posli in s tem tudi delavci. Drugotožena stranka je 30. 8. 2012 kupila poslovni prostor prvotožene, nato pa še 18 vozil in nekaj alarmnih naprav ter ostale opreme. Prvotožena stranka je na drugotoženo od 8. 8. 2012 do 10. 10. 2012 prenesla 405 naročnikov (od 669), kar predstavlja 60 % naročnikov prvotožene stranke, pogodbe o opravljanju storitev varovanja z naročniki prvotožene stranke pa je drugotožena sklepala tudi po uvedbi stečaja nad prvotoženo stranko (kakor izhaja iz prilog B10 - B13 in odgovora na tožbo drugotožene stranke). Drugotožena stranka je od 8. 8. 2012 do stečaja prvotožene (10. 10. 2012) prevzela 51 % delavcev prvotožene stranke (94 od 182), za prvotoženo stranko pa je sicer vodila tudi računovodstvo in pripravljala pogodbe.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil cilj dogovora med toženima strankama prenos večine oziroma vseh poslov na drugotoženo stranko ter prenehanje prvotožene. Prenos poslov in sredstev se je odvijal daljše časovno obdobje (med avgustom in novembrom 2012). Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je prvotožena stranka v manjšem obsegu nadaljevala z opravljanjem dejavnosti do stečaja, ki je bil uveden 10. 10. 2012. Nepravilna je tudi pritožbena navedba drugotožene stranke, da se za prvega in drugega tožnika delodajalec ni spremenil, ker se naročniki, za katere sta dela izvajala prvi in drugi tožnik, do stečaja prvotožene stranke niso prenesli na drugotoženo. Med toženima strankama je namreč (v obdobju med avgustom in novembrom 2012) prišlo do prenosa glavne dejavnosti in s tem bistva prvotožene stranke, zato je podana situacija iz 73. člena ZDR. Drugotožena stranka bi morala prevzeti vse delavce prvotožene, ki pa bi jim nato lahko - če bi za to obstajali utemeljeni poslovni razlogi - odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov skladno z določbami ZDR. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, da bi drugotožena stranka morala zaposliti tudi prve tri tožnike, ki so bili zaposleni na delovnih mestih varnostnik ali varnostnik prevoznik.

Do spremembe delodajalca pride na podlagi zakona. Če delavec odkloni prehod in dejansko opravljanje dela pri delodajalcu prevzemniku, pa mu lahko delodajalec prenosnik izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (5. odstavek 73. člena ZDR). Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, toženi stranki nista dokazali, da bi tretji tožnik odklonil spremembo delodajalca. Tudi v primeru, če bi zaposlitev pri drugotoženi stranki res odklonil, pa je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana s strani prvotožene stranke nezakonita, saj bi mu jo morala podati drugotožena stranka. Do spremembe delodajalca pa ni prišlo le za prve tri tožnike, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč tudi za vse delavce prvotožene stranke, torej tudi za četrto in peto tožečo stranko, ki sta bili zaposleni na delovnih mestih komercialist in poslovni sekretar. Dejavnosti prvotožene stranke namreč ne gre presojati in deliti glede na posamezna delovna mesta, temveč je potrebno ločiti med glavno in pomožno dejavnostjo - glavna dejavnost prvotožene stranke je bila namreč opravljanje storitev varovanja, tej dejavnosti pa so služila delovna mesta komercialistov, poslovne sekretarke ipd. Delavci na teh delovnih mestih storitev varovanja ne opravljajo fizično, a gre za delovna mesta, brez katerih ne more obstajati glavna dejavnost, torej gre za pomožno dejavnost. Navedeno izhaja tudi iz 6. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS,št. 42/2006), v katerem je določeno, da sme družba poleg poslov v okviru dejavnosti, določenih v statutu ali družbeni pogodbi, opravljati tudi vse druge posle, potrebne za njen obstoj in opravljanje dejavnosti. Drugotožena stranka je sicer od prvotožene že 30. 8. 2012 kupila poslovni prostor, kar pomeni, da so od takrat dalje delavci v pisarnah delo opravljali v prostorih drugotožene stranke. Ob upoštevanju vsega navedenega in dejstva, da je bil cilj prenosa prenehanje prvotožene stranke, je sodišče nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek četrte in pete tožeče stranke, kot to pravilno opozarja pritožba četrte in pete tožeče stranke.

Drugotožena stranka je dejavnost varovanja za naročnike prvotožene stranke neprekinjeno nadaljevala z delavci prvotožene stranke, pri čemer je uporabljala poslovni prostor prvotožene stranke ter del njene opreme (poleg tiste, s katero je že razpolagala). Glede na take ugotovitve je med toženima strankama nedvomno prišlo do prenosa dejavnosti v smislu prvega odstavka 73. člena ZDR oziroma v smislu navedene Direktive, četudi med njima ni bilo neposrednega pogodbenega razmerja (podobno je SES odločilo v združeni zadevi C-171/94 in 172/94 - Merckx in Neuhuys). Toženi stranki sta namreč z zgoraj navedenimi konkludentnimi dejanji izkazali in uresničili svoj namen prenesti dejavnost prvotožene stranke na drugotoženo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi četrte in pete tožeče stranke ugodilo (na podlagi pete alinee 358. člena ZPP) ter delno spremenilo izpodbijani del sodbe (III. točko izreka), tako kot izhaja iz izreka te sodbe. Pritožbo drugotožene stranke je na podlagi 353. člena ZPP ob ugotovitvi, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in pritožbeni razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zavrnilo, ter v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Kljub delni spremembi izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni spreminjalo odločitve sodišča prve stopnje o stroških, po kateri vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, priglašeni stroški fotokopiranja tožečih strank niso izkazani.

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker stranke pritožbenih stroškov niso priglasile.