Jedro

Pritožbene navedbe, da je toženec pogodbo odpovedal zaradi krivde tožeče stranke, predstavljajo uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da bo v obrazložitvi odločbe za tožečo stranko (toženo stranko po nasprotni tožbi) uporabljalo izraz tožnik, za toženo stranko (tožečo stranko po nasprotni tožbi) pa izraz toženec.

2. Sodišče prve stopnje je po združitvi pravdnih zadev P 345/2014 in P 112/2015 razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 124541/2014-2 z 22. 9. 2014 ostane v veljavi, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v višini 338,98 EUR ter zakonske zamudne obresti, in sicer od zneska 156,44 EUR od 14. 11. 2013 dalje do plačila, od zneska 182,54 EUR pa od 18. 7. 2014 dalje do plačila. Zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožeča stranka dolžna tožencu plačati 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2014 dalje do plačila ter na ugotovitev ničnosti zakupne pogodbe št. 11011-8162/2012 s 6. 6. 2012, je v celoti zavrnilo. O povrnitvi pravdnih stroškov pa bo odločilo, če jih bo tožeča stranka uveljavljala v roku 15 dni od prejema sodbe.

3. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Ni res, da stranki nista predlagali izvedbe naroka. Obe stranki sta predlagali zaslišanje pravdnih strank in prič, iz česar je očitno, da sta zahtevali opravo naroka. Tožeča stranka je kot ključno pričo predlagala zaslišanje A. A., preko katerega je potekala večina ustnega dogovarjanja. Zavrnitev zaslišanja te priče predstavlja kršitev pravice do poštenega postopka in bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Drži, da je tožena stranka zakupno pogodbo sklenila 6. 6. 2012, vendar v prepričanju, da pogodba velja za naslednjo kmetijsko sezono. Toženec je namreč zemljišča prevzel šele 1. 1. 2013 in je bil tako v dobri veri, da se račun št. ZA-308524 z 21. 6. 2012 nanaša na zakupnino za leto 2013. Na UPN potrdilo je izrecno napisal, da plačuje zakupnino za leto 2013. Dolžnik lahko določi, kaj plačuje. Toženec je tako določil, da plačuje zakupnino za leto 2013, kar je navedel tudi v dopisu z 31. 12. 2012. Ne drži, da na dan plačila ni bilo pravne podlage za plačilo zakupnine za leto 2013, pravna podlaga je zakupna pogodba, v kateri je bil določen znesek zakupnine. Posledično je upravičeno zavrnil plačilo računa št. ZA-336891 s 14. 10. 2013, saj je tožeča stranka dvakrat terjala zakupnino za leto 2013. Toženec je zaradi krivdnih razlogov na strani tožeče stranke pogodbo ustno odpovedal že konec septembra 2013. A. A. je ustno odpoved zapisal, torej je šlo za odpoved na zapisnik, ki je enakovredna pisni odpovedi. O tem bi vedel izpovedati A. A., ki ga sodišče ni zaslišalo. Toženec zaslišanja te priče ni predlagal, saj ga je predlagala že tožeča stranka. Tožeča stranka je bila z odpovedjo seznanjena 25. 9. 2013, kar je pravočasno pred naslednjo kmetijsko sezono. Sodišče bi lahko le z zaslišanjem prič ugotovilo, kdaj je bila odpoved dejansko podana. Toženec je posest na zemljiščih po 15. 11. 2013 oz. po pospravilu pridelkov prepustil tožeči stranki, ki jih je ponujala v nov zakup, zato je zaračunavanje zakupnine za leto 2014 neupravičeno. Iz dopisa s 26. 7. 2014 izhaja zgolj, da je bil toženec pripravljen skleniti sporazum zaradi izognitve sodnemu postopku. Toženec je tožniku oziroma po njegovem naročilu prejšnjemu zakupniku B. B. plačal 1.000,00 EUR, kar predstavlja neamortizirano vrednost trajnega nasada – oljčnika. Ker je trajni nasad ostal tožeči stranki in je bil razlog za odpoved njeno krivdno ravnanje, je toženec upravičen do plačila neamortizirane vrednosti nasada v višini 1.000,00 EUR. 14. člen pogodbe je nezakonit, saj tožencu ni bilo znano dejansko stanje parcel, sporna sta tudi 9. in 10. člen pogodbe. Predlaga razveljavitev sodbe ter dodelitev zadeve drugemu sodniku.

4. Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi se tožbeni zahtevek glasi na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, ki je določen kot mejni znesek v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). Po prvem odstavku 458. člena istega zakona se sme sodba, izdana v takem sporu, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. S pritožbo torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

7. Neutemeljena je pritožbena graja, da bi sodišče prve stopnje zaradi predloga strank za zaslišanje prič moralo izvesti narok. V sporu majhne vrednosti glavna obravnava ni obligatorna. Tako lahko sodišče brez naroka izda sodbo, če je dejansko stanje mogoče razjasniti že na podlagi predloženih pisnih dokazov in če nobena stranka v tožbi, odgovoru na tožbo ali dovoljenih pripravljalnih vlogah ne zahteva izvedbe naroka (drugi odstavek 454. člena ZPP). V sodni praksi je utrjeno stališče, da mora biti zahteva za opravo naroka v sporu majhne vrednosti izrecno podana. Če stranka v vlogah podaja zgolj dokazne predloge za izvedbo dokazov, ki se izvajajo ustno, slednje ne šteje za zahtevo za opravo naroka. Podaja dokaznega predloga namreč še ne pomeni, da mu bo sodišče tudi ugodilo.(1)

8. Med strankama ni bilo sporno, da je bila zakupna pogodba sklenjena 6. 6. 2012 ter je bilo v njej določeno, da bo tožeča stranka tožencu izročila zakupljena zemljišča skupaj s pritiklinami (10. člen pogodbe), toženec pa bo v roku 30 dni od izstavitve računa plačal zakupnino (6. člen pogodbe). Pravilna je razlaga sodišča prve stopnje, da niti ni bistveno, katerega dne v letu 2012 je toženec prevzel zemljišča, saj je bilo v pogodbi dogovorjeno, da zakupnina za leto 2012 znaša 152,89 EUR. Toženec ni dokazal, da bi zemljišča prevzel šele 1. 1. 2013, saj so takšne navedbe v nasprotju z vsebino dopisa z 28. 12. 2012 (priloga B8), ki ga je kot dokaz predložil toženec. Iz navedenega dopisa izhaja, da je zemljišča prevzel z dnem podpisa pogodbe. Za zakupnino v letu 2012 je tožeča stranka tožencu 21. 6. 2012 izstavila račun št. ZA-308524, ki ga je toženec plačal 31. 12. 2012. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila s tem plačilom plačana zakupnina za leto 2012, saj to izhaja iz navedbe sklica računa in toženčevega dopisa z 28. 12. 2012. Sicer pa se toženec na pravilo 287. člena Obligacijskega zakonika, v skladu s katerim lahko dolžnik najpozneje ob izpolnitvi določi vrstni red vračunanja obveznosti, ne more sklicevati tudi zato, ker je pravilo mogoče uporabiti le v primeru, kadar med istima osebama obstaja več istovrstnih zapadlih obveznosti.(2) Obveznost iz naslova zakupnine za leto 2013 tega dne še ni nastala, niti zapadla. V pogodbi zakupnina za leto 2013 še ni bila določena, kot trdi toženec, temveč je bilo določeno, da se zakupnina obračuna na podlagi letno veljavnega cenika zakupnin in da se račun izstavi v istem koledarskem letu, na katerega se zakupnina nanaša. Ker torej v času izpolnitve toženec do tožnika ni imel nobenega drugega dolga, je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da je s plačilom z 31. 12. 2012 plačal zakupnino za leto 2012 in je posledično utemeljen zahtevek na plačilo neplačane zakupnine za leto 2013 po računu št. ZA-336891 v višini 156,44 EUR.

9. Toženec ni dokazal, da bi pogodbo ustno odpovedal v septembru 2013, tudi sicer pa ustna odpoved v skladu z izrecnim pogodbenim dogovorom, da mora biti odpoved podana v pisni obliki, ne bi imela pravnega učinka. Ker je toženec zakupno pogodbo veljavno odpovedal šele z dopisom 15. 11. 2013, je v skladu s 13. členom pogodbe za leto 2014 ni mogoče upoštevati in je toženec dolžan plačati zakupnino za leto 2014. V skladu s citiranim členom lahko namreč zakupnik predčasno odpove pogodbo s 1. januarjem naslednjega leta, če odpoved poda najpozneje do 1. oktobra v tekočem letu. Navedbe, da je bila ustna odpoved pogodbe podana na zapisnik in da jo je zapisal A. A., so nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Poleg tega pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev procesnih pravic zaradi zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem A. A., saj sam zaslišanja te priče ni predlagal, s sklicevanjem na dokazne predloge nasprotne stranke pa ne more uspeti.(3)

10. Zavrnitev tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi na povrnitev neamortizirane vrednosti trajnega nasada – oljčnika v višini 1.000,00 EUR, je materialnopravno pravilna. Med strankama ni bilo sporno, da je toženec odpovedal zakupno pogodbo, poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili razlogi za odpoved na njegovi strani. V skladu z 11. členom pogodbe ima zakupodajalec v primeru odpovedi pogodbe s strani zakupnika pravico do trajnih nasadov in zakupniku ni dolžan plačati njihove neamortizirane vrednosti. Pritožbene navedbe, da je toženec pogodbo odpovedal zaradi krivde tožeče stranke, pa predstavljajo uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Pritožnik tudi s pavšalnimi vztrajanjem, da so 9., 10. in 14. člen pogodbe sporni in nezakoniti, ne more uspeti.

11. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 846/2016, VSL II Cpg 132/2015 in druge.

Op. št. (2): Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3531/2015. Op. št. (3): Primerjaj denimo odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 533/2008 ter Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3655/2011 in druge.