Jedro

Odsotnosti z dela zaradi bolezni pomeni, da delavec iz zdravstvenih razlogov ni sposoben opravljati dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, ne pa nujno tudi, da ne more opravljati česa drugega, kar sicer obi čajno opravlja poleg dela. Navodil zdravnika se mora držati, da bo zdravljenje čim krajše, vzdržati se mora vseh ravnanj, ki bi lahko vplivala na podaljševanje zdravljenja oziroma poslabšanja zdravstvenega stanja. Navedeno pa ne pomeni, da ne sme izvrševati niti tistih običajnih vsakodnevnih opravil, ki jih sicer lahko opravlja poleg svojega dela pri delodajalcu. Iz tega razloga tudi krajše potovanje v drug kraj, kakršno se je tožnici očitalo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če ne vpliva na podaljševanje zdravljenja oziroma poslabšanja zdravstvenega stanja in s tem na delovno zmožnost, ne predstavlja utemeljenega razloga za odpoved, ne glede na to, ali delavec formalno krši navodila imenovanega zdravnika.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni: - v 1. in 4. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 3. 2008 nezakonito odpovedana.

4. Tožena stranke je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 7.010,52 EUR v 8 dneh pod izvršbo.“ - v odločitvi o stroških postopka v 5. točki izreka tako, da se v tem delu glasi: „Stranki sami krijeta svoje stroške postopka.“ V preostalem, glede 2. in izpodbijanega dela 3. točke izreka (prvi odstavek), se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 3. 2008 nezakonito odpovedana (1. točka izreka). Nadalje je ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki do 21. 3. 2008 (2. točka izreka) ter tožnici iz tega naslova prisodilo plačo za obdobje od 1. 2. 2008 do 26. 2. 2008 v znesku 1.084,96 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2008 dalje, ter nadomestilo plače za čas odsotnosti zaradi bolezni od 27. 2. 2008 do 21. 3. 2008. Kar je tožeča stranka zahtevala več iz tega naslova, je zavrnilo (3. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranke dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 7.010,52 EUR neto, v 8 dneh pod izvršbo (4. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške v višini 920,00 EUR v roku 8 dni, po tem roku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe, torej zoper celotno odločitev, razen 2. odstavka 3. točke izreka, se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi najprej izpostavlja, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek s tem, ko je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 3. 2008 nezakonito odpovedana, saj je dejstvo, da tožeča stranka nima na voljo zahtevka, kot ga je postavila na obravnavi 30. 5. 2008. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nikoli ni bila odpovedana, kar naj bi ugotovilo sodišče, zato tudi ni mogla biti odpovedana nezakonito. Po mnenju tožene stranke je zmotna ugotovitev sodišča, da tožena stranka ni predhodno, pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pridobila soglasje inšpektorja za delo. Nesporno je, da je bila odločba inšpektorata izdana. Prav tako je nesporno, da jo je tožena stranka predložila v spis že pri odgovoru na tožbo in da je bila odločba inšpektorata izdana 17. 3. 2008, tožena stranka pa je na pošto oddala odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 18. 3. 2008. Prav tako iz spisa inšpektorata izhaja, da je tožena stranka inšpektorju predložila spisano odpoved pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere je inšpektor izdal soglasje in katera je v identičnem besedilu in celo enakim datumom bila 18. 3. 2008 oddana na pošto in vročena toženki. Meni, da ni logično, da bi tožena stranka pripravila celotno odpoved, zahtevala pridobitev soglasja od inšpektorja, čakala štiri dni ter potem izdala odpoved tožnici. V zvezi s razlogi za odpoved, ki se nanašajo na kršitev konkurenčne prepovedi, navaja, da je te razloge že v prvi obrazložitvi razlogov za odpoved konkretizirala. V obrazložitvi je namreč navedla, da je bila tožnica na svojo željo razrešena s položaja direktorice dne 22. 1. 2008, novi direktor pa je nastopil delo po 22. 1. 2008 ter je naletel na obremenilne dokumente, ki potrjujejo kršitve, navedene v nadaljevanju vabila na zagovor z dne 25. 2. 2008. Tožnica je postala 3. 12. 2007 direktorica podjetja M.T.X. d.o.o., ki je vršilo konkurenčno dejavnost. Že iz navedenega so vidni vsi časovni mejniki, saj je tožnica v času od 3. 12. 2007 naprej, kot direktorica družbe M.T.X. d.o.o. opravljala delo za družbo, ki je bilo hkrati v konkurenčnem razmerju do tožene stranke. Bila je torej hkrati direktorica dveh družb z enako dejavnostjo, predvsem pa je kot zaposlena pri toženi stranki kršila konkurenčno prepoved. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka tožnici ni vročila listin, s katerim je utemeljevala odpoved, pri tem pa pozablja, da je tožeča stranka prejela vabilo na zagovor, na katerem bi te listine lahko vpogledala in da ni naloga delodajalca, da pošilja vsak posamezen dokaz. Direktor tožene stranke je navedel, kdaj je ugotovil kršitve, kako je do njih prišel, kdo ga je s tem v zvezi kontaktiral. Vsi navedeni očitki pa so bili, kot je bilo že zgoraj navedeno, zelo konkretizirani, še bolj pa v sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je ugotovitev sodišča, da ni izkazano, da naj bi tožnica oziroma družba M.T.X. d.o.o. kršila konkurenčno dejavnost, povsem neargumentirana, saj sodišče dokazov, ki bi to potrjevali, ni izvedlo. Meni tudi, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka dokazati, katere posle je sklenila tožnica – tožena stranka je navedla, da je tožnica za družbo M.T.X. d.o.o. opravljala tudi dela, ki pomenijo kršitev prepovedi konkurence. Za tuj račun je torej opravljala dela in sklepala posle, ki pomenijo oziroma bi lahko pomenili konkurenco za toženo stranko. Upoštevaje, da gre za direktorico družbe, je potrebno takšno kršitev jemati še posebej resno in je ni mogoče primerjati s kršitvijo navadnega „uslužbenca“. V zvezi z odjavo tožnice iz zavarovanja navaja, da je bila ta napaka popravljena za nazaj, kar pomeni, da je imela tožnica do izteka odpovednega roka urejene vse pravice iz zdravstvenega in socialnega zavarovanja. Kljub jasni izpovedbi priče T.E. je sodišče prišlo do ugotovitve, da je direktor tožene stranke naročil, da se tožnico odjavi iz navedenih zavarovanj. Takšna ugotovitev je napačna, predvsem pa je v nasprotju z izvedenimi dokazi. V zvezi s kršitvijo bolniškega staleža in pogodbenih obveznosti pritožba sodišču očita, da pavšalno in neutemeljeno zaključuje, da tožena stranka ni izkazala, da je tožnica storila očitano kršitev. Meni, da sodišče v tej zvezi napačno razlaga pravilo o dokaznem bremenu, saj tožena stranka ne more dokazovati, da tožnica ni imela odobritve pristojnega zdravnika. Njeno dokazno breme se konča s tem, ko je dokazala, da je tožnica zapuščala kraj svojega bivanja, tožnica pa se lahko razbremeni očitka kršitve, če dokaže, da je imela ustrezno odobritev. Prav zato ji je tudi bila dana možnost zagovora, ki pa je ni izkoristila. Tožena stranka je v odpovedi ter nadaljnjih vlogah navedla vsako okoliščino, iz katere izhaja, kje se je tožnica gibala. Prav tako je navedla, da je tožnica zapuščala svoj dom in kraj svojega bivanja, kakor tudi, da je bilo to proti navodilu lečečega zdravnika. Kršitev je jasno konkretizirana, tožnica pa niti ni zatrjevala in dokazala, da bi ji bilo takšno zapuščanje kraja bivanja odobreno. V delu, kjer je sodišče prisodilo odškodnino, tožena stranka navaja, da višina le-te ni pojasnjena. Kaj vse sodi v okvir pravno priznane škode, je jasno, tožnica pa ne zatrjuje, da bi ji nastala premoženjska škoda, opredeljena v 132. členu OZ. Sodišče ugotavlja, da se je tožnica že naslednji dan po odpovedi zaposlila pri drugem delodajalcu, pri tem pa ne navede, kdaj je to bilo. Če je bilo po vročitvi odpovedi, je to v nasprotju s 3. točko izreka sodbe. Prav tako navaja, da je sledilo laični navedbi tožnice, da je toženec kriv za prezgodnji porod, pri tem pa ne upošteva, da je tožnica kljub svetovanemu počitku zapuščala dom in kraj bivanja. Priglaša tudi stroške postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka oziroma odločilo mimo njega, ko je v izreku ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonito odpovedana. Odločilo je o takšnem zahtevku, kakršnega je tožnica postavila na naroku 30. 5. 2008. Sicer pa iz tožbe in tožničinih vlog jasno izhaja, da uveljavlja nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne nezakonitosti odpovedi izredne odpovedi o zaposlitvi. V tem smislu je torej 1. točko izreka izpodbijane sodbe možno razlagati le tako, kakor po vsebinski plati tožena stranka v pritožbi tudi počne, torej kot ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila le tožena stranka, zato bi bilo poseganje v tako oblikovan tožbeni zahtevek v njeno škodo in s tem v nasprotju z določbo 359. člena ZPP, po kateri sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbo v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona.

V skladu s tretjim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi iz razlogov, določenih s tem zakonom. Dokazati mora obstoj utemeljenega razloga za izredno odpoved (drugi odstavek 82. člena ZDR). V skladu z 2. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, v skladu z 8. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR pa, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije, ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Podan pa mora biti tudi nadaljnji razlog, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 110. člena ZDR).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožnica od 3. 12. 2007 dalje direktorica družbe M.T.X. d.o.o., oziroma, da je bil ta podatek 15. 1. 2008 razviden iz sodnega registra. Družba M.T.X. d.o.o. je po nadaljnjih ugotovitvah sodišča prve stopnje opravljala tudi dejavnost, kakršno je opravljala tožena stranka, oziroma je imela takšno dejavnost registrirano in sicer prodajo in projektiranje notranje opreme. Ker se je tožnica v prvem odstavku 13. člena individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 3. 2006 (priloga A/1) zavezala, da med trajanjem delovnega razmerja brez pisnega soglasja delodajalca ne bo opravljala del ali sklepala poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco, predstavlja njeno opravljanje funkcije direktorice družbe M.T.X. d.o.o. kršitev pogodbenih določil. Sodišče prve stopnje je sicer upoštevalo izpoved tožnice v delu, ko je navajala, da je s sedanjim direktorjem tožene stranke P.S. dne 12. 12. 2007 sklenila najemno pogodbo za M.T.X. d.o.o., za poslovne prostore, v katerih naj bi odprla trgovino za hrano za male živali. Vendar je po tej pogodbi najemnika predstavljala lastnica M.T.X. d.o.o. B.H.T. (tožničina mama) in ne tožnica, zato tožena stranka ob podpisu te pogodbe ni mogla šteti, da tožnica opravlja delo direktorice M.T.X. d.o.o., čeprav je tožnica podpisala najemno pogodbo. Zato v povezavi s kršitvijo konkurenčne prepovedi ni bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil P.S. seznanjen z namero oziroma željo tožnice, da odpre trgovino s proizvodi za male živali. Sklenitev najemne pogodbe, pri kateri tožnica ni sodelovala kot direktorica M.T.X. d.o.o., še ne pomeni, da bi ji tožena stranka v smislu 13. člena individualne pogodbe o zaposlitvi kot direktorici družbe M.T.X. d.o.o. dovolila opravljanje tistih dejavnosti za M.T.X. d.o.o., ki so konkurenčne dejavnosti napram toženi stranki. Najemne pogodbe tudi ni mogoče razumeti kot soglasje tožene stranke, da tožnica opravlja delo direktorice M.T.X. d.o.o..

Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožena stranka v spis predložila kopijo faks sporočila z dne 11. 3. 2008, ki je bilo pomotoma poslano na naslov tožene stranke, nanašalo pa se je na skico oziroma projekt opreme za pisarno, ki naj bi jo tožnica naročila za družbo M.T.X. d.o.o. (priloga B/26). Projektiranje oziroma nakup notranje opreme, pa čeprav za družbo, ki naj bi se ukvarjala le s prodajo potrebščin za male živali, pomeni konkuriranje dejavnosti tožene stranke. Ugotovljeno predstavlja kršitev konkurenčne prepovedi, ki sicer velja za vse zaposlene, že na podlagi določbe 33. člena ZDR.

Pritožba pa neutemeljeno izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da tožnici ni mogoče očitati nespoštovanja navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije v času bolniškega staleža oziroma da ji ni mogoče očitati, da je v tem času brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotovala iz kraja svojega bivanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala te kršitve. Dolžnost zavarovanca oziroma delavca v času zadržanosti z dela zaradi zdravstvenih razlogov urejajo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami, v nadaljevanju pravila), ki v drugem odstavku 233. člena določajo pristojnosti osebnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije za dajanje navodil v zvezi s tem. V skladu s temi pravili je odsotnost od doma možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja, oziroma, če osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to odredita ali dovolita. Za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. V primeru kršenja navodil mora imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija pozvati zavarovano osebo na sejo senata in ugotoviti, ali so še podani razlogi za začasno nezmožnost za delo.

Vrhovno sodišče RS je v odločbi opr. št. VIII Ips 294/2006 z dne 7. 11. 2006 zavzelo stališče, da odsotnosti z dela zaradi bolezni pomeni, da delavec iz zdravstvenih razlogov ni sposoben opravljati dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, ne pa nujno tudi, da ne more opravljati česa drugega, kar sicer običajno opravlja poleg tega dela. Po mnenju pritožbenega sodišča, glede na sodno prakso, navedeno velja tudi za različna opravila, ki jih zavarovanci tudi sicer opravljajo v prostem času in ki ne vplivajo na podaljšanje zdravljenja oziroma poslabšanja zdravstvenega stanja.

Delavec krši svoje pogodbene obveznosti, če zlorablja odsotnost z dela zaradi bolezni. Delavec se mora držati navodil zdravnika zato, da bo zdravljenje čim krajše in v skladu s predpisano terapijo in se vzdržati vseh ravnanj, ki bi lahko vplivala na podaljševanje zdravljenja oziroma poslabšanja zdravstvenega stanja. Navedeno pa ne pomeni, da delavec v tem času ne sme izvrševati niti tistih običajnih vsakodnevnih opravil, ki jih sicer lahko opravlja poleg svojega dela pri delodajalcu. Takšno tolmačenje bi bilo preozko in neživljenjsko. Zavarovanec je tako, četudi je v bolniškem staležu, še vedno lahko sposoben relativno normalnega življenja, ni pa sposoben za delovne obremenitve. V kolikor krajše potovanje v drug kraj, kakršno se je tožnici očitalo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni vplivalo na podaljševanje zdravljenja oziroma poslabšanja zdravstvenega stanja in s tem na delovno zmožnost tožnice, potem ni bistveno, ali je tožnica formalno kršila navodila imenovanega zdravnika, temveč je bistveno, ali je to potovanje vplivalo na podaljšanje zdravljenja oziroma poslabšanja zdravstvenega stanja tožnice. Česa takšnega pa tožena stranka ni uspela dokazati.

V zvezi s predhodnim soglasjem inšpektorja za delo, ki ga mora delodajalec pridobiti v skladu s četrtim odstavkom 115. člena ZDR, če namerava izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi delavki v času nosečnosti, je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je inšpektor za delo dne 17. 3. 2008 izdal predhodno soglasje, tožena s tranka pa je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici poslala 18. 3. 2008. Zaradi navedenega ni mogoče trditi, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi dana pred pridobitvijo predhodnega soglasja oziroma tega ni mogoče utemeljevati s tem, da je na odpovedi naveden datum 14. 3. 2008. Tožena stranka je namreč dokazala, da je osnutek odpovedi s takšnim datumom predhodno poslala inšpektorju za delo, kot prilogo k vlogi za izdajo predhodnega soglasja (priloga B/20). Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je zato neutemeljeno razlogovanje sodišča prve stopnje, da je bilo soglasje podano kasneje, ker na povratnici o vročitvi predhodnega soglasja pooblaščencu tožene stranke (priloga C/12) ni podpisa pooblaščene osebe tožene stranke.

Kršitev konkurenčne prepovedi predstavlja resen in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ker je iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje očitno, da je bilo podano predhodno soglasje inšpektorja za delo, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (v takšnem besedilu, kakršnega je tožnica pač oblikovala) in tudi zahtevek za plačilo odškodnine v višini 7.010,52 EUR, saj bi odškodnina iz prvega odstavka 118. člena ZDR tožnici šla le v primeru, če bi sodišče ugotovilo nezakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Posledično je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka.

Pritožba sicer nima razlogov glede odločitve sodišča prve stopnje o obstoju delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki do 21. 3. 2008 (2. točka izreka) in tudi ne glede odločitve, da je tožena stranka tožnici za obdobje od 1. 2. 2008 do 26. 2. 2008 dolžna izplačati plačo v znesku 1.084,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2008 dalje ter nadomestilo plače za čas odsotnosti zaradi bolezni od 27. 2. 2008 do 21. 3. 2008 (prvi odstavek 3. točke izreka), zato je pritožbeno sodišče ta del izpodbijane sodbe preizkusilo v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti. Po takšnem preizkusu ugotavlja, da pritožba v tem delu ni utemeljena. Tožena stranka sama priznava, da je bila tožnica pri njej zaposlena do 21. 3. 2008, ko ji je bila vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, in da je bila pred tem datumom po pomoti odjavljena iz zavarovanja. Tožnica je zato utemeljeno zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja do dneva izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Utemeljenost zahtevka za plačilo plač oziroma nadomestila, izhaja iz listin v spisu. Višina neto plače je bila določena v pogodbi o zaposlitvi, tožena stranka pa tudi ni trdila, da bi tožnici plačo oziroma nadomestila za sporno obdobje izplačala.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke v preostalem zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Res je sicer, da je tožnica glede na vse zgoraj navedeno uspela le z manjšim delom tožbenega zahtevka, kljub temu pa tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov postopka, saj se zavrnilni del (ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi odškodnina namesto reintegracije) nanaša na spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, za takšne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka. Tudi tožnica sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, saj je uspela le z manjšim delom tožbenega zahtevka.

Glede na že citirano določbo 41. člena ZDSS-1 tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.