Jedro

Za prodajo stvari, o razdelitvi katere je bilo odločeno v nepravdnem postopku, je v vsakem primeru zadolženo nepravdno sodišče, od volje strank pa je odvisno, ali se prodaja opravi po določbah ZNP ali ZIZ.

Določba 123. člena ZNP ne nasprotuje določilom ZIZ glede razdelitve stvari s prodajo, temveč celo sama napotuje na njihovo uporabo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani IV. točki izreka potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi dovolilo predlagano izvršbo v delu, ki se nanaša na izterjavo denarne terjatve (to je za stroške nepravdnega postopka v višini 1.239,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi), in sicer z izvršbo na premičnine, na denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet ter na nepremičnino (v I. točki izreka), za izvršitelja določilo G. I. (v II. točki izreka), dolžnici naložilo, da mora upniku v 8 dneh povrniti 100,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku 8-dnevnega roka za izpolnitev dalje (v III. točki izreka), ter v preostalem delu zavrnilo upnikov predlog (v IV. točki izreka).

2. Upnik je zoper ta sklep vložil pravočasno pritožbo. Izrecno izjavlja, da se pritožuje le zoper IV. točko izreka, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je predlagal razdelitev stvari na podlagi izvršilnega naslova (17. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ) in v skladu z 234. in 236. členom ZIZ, zato meni, da je izpolnil vse pogoje, ki jih določa ZIZ za izvršitev pravnomočne sodne odločbe. Sodišču prve stopnje očita, da je sprejelo vsebinsko odločitev, čeprav se v razlogih sklicuje na stališče, da bi se morala prodaja opraviti v nepravdnem postopku. Tak razlog, tudi če bi bil utemeljen, je zgolj formalne, ne pa vsebinske narave, zato ni podlaga za zavrnitev predloga. Poudarja, da je predlog za izvršbo vložil pri okrajnem sodišču, ki je pristojno tako za izvršilni kot tudi za nepravdni postopek. Stališče, da je za obravnavo potrebna druga vrsta postopka, ni razlog za zavrnitev predloga, temveč ima za posledico, da bi se ga moralo obravnavati po drugih določilih postopka. Opozarja na določbo 21. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (v zvezi s 15. členom ZIZ), po kateri se postopek ustavi in nadaljuje po pravilih nepravdnega postopka pred pristojnim sodiščem, če se ugotovi, da bi ga bilo treba opraviti po pravilih nepravdnega postopka. Ker to postopkovno pravilo ni bilo uporabljeno, je zavrnitev predloga v tem delu nezakonita. Poleg tega meni, da določbe Zakona o nepravdnem postopku - ZNP, ne določajo, da bi solastnik moral prodajo stvari predlagati le v nepravdnem postopku. Opozarja, da določbe 234. do 237. člena ZIZ določajo razdelitev stvari v izvršilnem postopku, sklep sodišča o razdelitvi solastne stvari pa je izvršilni naslov. Meni, da se prisilna civilna delitev opravi v izvršilnem postopku, in se sprašuje, čemu bi sicer služila določila 234. do 237. člena ZIZ. ZNP v določbah 105. do 110. člena ureja prostovoljno prodajo; če taka prodaja ni pravočasno predlagana, se nepravdni postopek delitve konča, posamezni solastniki, ki želijo doseči razdelitev stvari, pa morajo prodajo kasneje zahtevati v izvršilnem postopku po pravilih, ki veljajo za izvršbo za razdelitev stvari. Ob tem se sklicuje na komentar 123. člena ZNP v Zakonu o nepravdnem postopku s komentarjem avtoric dr. Dragice Wedam Lukič in dr. Ade Polajnar Pavčnik, ČZ, Uradni list SRS, 1989. Sprašuje se, v katerem nepravdnem postopku oz. po pravilih katerega poglavja ZNP bi sicer lahko solastniki kasneje zahtevali izvršitev sklepa o civilni razdelitvi, ki je izvršilni naslov. Dodaja, da je ZNP namenjen odločanju o vsebinskih zadevah, kjer ni potreben pravdni postopek, izvršitev odločitev v takih zadevah pa ureja ZIZ. Višjemu sodišču predlaga, naj sklep v izpodbijanem delu razveljavi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

5. Sodišče prve stopnje je sprejelo izpodbijano odločitev (zavrnitev predloga za izvršbo v delu, ki se nanaša na razdelitev solastnega premoženja) s sklicevanjem na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 19. 12. 1990, po katerem se v postopku za delitev stvari po poteku 30-dnevnega roka iz drugega odstavka 123. člena ZNP prodaja na predlog vsakega od udeležencev po določbah Zakona o izvršilnem postopku (zdaj ZIZ) opravi v nepravdnem, ne pa v izvršilnem postopku.

6. Izpodbijana odločitev je pravilna, prav tako njena obrazložitev.

7. V načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, sta navedena prepričljiva razloga, zakaj se prodaja solastne stvari, o razdelitvi katere je bilo odločeno v nepravdnem postopku, tudi po poteku 30-dnevnega roka opravi v nepravdnem, ne pa v izvršilnem postopku. Ta dva razloga sta jasnost (nedvoumnost) besedila določbe 123. člena ZNP (govori o nadaljevanju postopka, ki je že tekel) in obrazložitev predloga ZNP (v Poročevalcu Skupščine SRS z dne 5. 5. 1986, št. 13/XII), ki poudarja smotrnost ureditve, po kateri se civilna delitev v celoti izpelje v nepravdnem postopku, volji udeležencev pa je dopuščena izbira postopkovnih pravil, po katerih se opravi prodaja. Višje sodišče ugotavlja, da načelnemu pravnemu mnenju sledi tudi sodna praksa, in sicer v primerih, ko se je bilo treba opredeliti, v katerem postopku se opravi delitev stvari, o kateri je bilo odločeno v nepravdnem postopku (VSL sklep I Cp 3532/2015 z dne 1. 2. 2016 in VSL sklep I Cp 471/2010 z dne 12. 5. 2010)(1), medtem ko sodna praksa, iz katere izhaja, da se delitev stvari, o kateri je bilo odločeno v nepravdnem postopku, opravlja v izvršilnem postopku, za svoje stališče ne navaja nobenih razlogov oz. se do tega pravnega vprašanja ne opredeljuje vsebinsko (npr. VSL sklep II Cp 1282/2012 z dne 5. 12. 2012, VSL sklep I Ip 1446/2009 z dne 29. 7. 2009 in VSL sklep III Ip 689/2004 z dne 21. 4. 2004). Določba 123. člena ZNP tako tudi po oceni višjega sodišča predstavlja lex specialis za določitev funkcionalne pristojnosti sodišča, ki je zadolženo za opravo prodaje stvari, o razdelitvi katere je bilo odločeno v nepravdnem postopku.

8. Pritožnik pri opozarjanju na vsebino Komentarja ZNP(2) k 123. členu ZNP prezre, da je bil navedeni Komentar ZNP napisan pred sprejemom načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS z dne 19. 12. 1990, poleg tega pa v Komentarju navedeni napotki, kako je treba tolmačiti določbo 123. člena ZNP, razen argumenta, da se nepravdni postopek v primeru odsotnosti pravočasnega predloga za prodajo stvari s strani vseh solastnikov, konča, ne ponuja nobenih dodatnih argumentov za stališče, da se prodaja stvari, o razdelitvi katere je bilo odločeno v nepravdnem postopku, po preteku 30 dni od pravnomočnosti sklepa o delitvi na predlog posameznih solastnikov opravi v izvršilnem postopku oz. s strani izvršilnega sodišča. 9. Sam obstoj določbe 236. člena ZIZ oz. poglavja o razdelitvi stvari v ZIZ po oceni višjega sodišča ne predstavlja prepričljivega argumenta za razlago, da sklep o delitvi stvari, ki je izdan v nepravdnem postopku, predstavlja izvršilni naslov in da se razdelitev stvari po tem sklepu opravi v izvršilnem postopku. Vsak izvršilni naslov (sodna odločba) sám po sebi še ni izvršljiv, temveč mora biti dejansko primeren za izvršbo, tak pa je v primeru, da so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti (prvi odstavek 21. člena ZIZ). Sklep o delitvi N 274/2011 z dne 23. 6. 2014, na podlagi katerega je upnik predlagal predmetno izvršbo, po oceni višjega sodišča ni primeren za izvršbo, saj je le deklaratorne narave (določa oz. ugotavlja način delitve solastnega premoženja med udeležencema postopka), ne vsebuje pa odločitve, s katero bi bila kateri od strank postopka izrecno naložena izpolnitev določene obveznosti (v določenem roku), niti iz izreka sklepa ni razvidno, katera od strank naj bi sploh bila upnik in katera dolžnik. Pritožnik tako nima prav, ko poudarja, da ima izvršilni naslov v skladu s 17. členom ZIZ, pravkar navedeno pa še dodatno potrjuje pravilnost izpodbijane odločitve.

10. Pritožnik se sprašuje glede pomena določb ZIZ o razdelitvi stvari s prodajo (19. poglavje - 234. do 237. člen ZIZ), če te določbe za delitve, o katerih je bilo odločeno v nepravdnem postopku, ne pridejo v poštev. Pri tem pritožbenem argumentu pritožnik ne upošteva dejstva, da nepravdni postopek ni edini postopek, v katerem je lahko odločeno o delitvi stvari (prim. tretji odstavek 118. člena ZNP, po katerem so udeleženci v primeru, da med njimi obstaja spor o predmetu delitve oz. o velikosti njihovih deležev, napoteni na pravdo), poleg tega pa tudi prezre, da določba 123. člena ZNP ne nasprotuje določilom ZIZ glede razdelitve stvari s prodajo, temveč celo sama napotuje na njihovo uporabo, predpisuje pa le funkcionalno pristojnost nepravdnega sodišča. Za prodajo stvari, o razdelitvi katere je bilo odločeno v nepravdnem postopku, je torej v vsakem primeru zadolženo nepravdno sodišče, od volje strank pa je odvisno, ali se prodaja opravi po določbah ZNP ali ZIZ.

11. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je sprejelo vsebinsko odločitev (zavrnitev predloga), čeprav se v razlogih sklicuje zgolj na razlog formalne narave (da bi se prodaja morala opraviti v nepravdnem postopku). Poudarja, da je predlog za izvršbo vložil pri okrajnem sodišču, ki je pristojno tako za izvršilni kot tudi za nepravdni postopek, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje njegov predlog v skladu z 21. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ obravnavati po drugih določilih postopka. Višje sodišče ugotavlja, da je določbo prvega odstavka 21. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ o ustavitvi pravdnega oz. izvršilnega postopka v primeru ugotovitve, da bi bilo treba opraviti postopek po pravilih nepravdnega postopka, mogoče uporabiti le v primeru, če še ni izdana odločba o glavni stvari. Če je odločba o glavni stvari že izdana, se postopek ne more več ustaviti in procesna kršitev glede vrste postopka postane brezpredmetna. Pri odločanju o tem, pravila katerega postopka naj se uporabijo, namreč ne gre za odločanje o pristojnosti sodišča in takšna kršitev ni absolutna, temveč relativna, za to pa ZPP izrecno določa, da je ni mogoče uveljaviti proti odločbi o glavni stvari, kajti z izdajo meritorne sodne odločbe je sodišče prve stopnje že opravilo svojo nalogo.(3) Ker odločitev, da se predlog za izvršbo deloma zavrne, po oceni višjega sodišča predstavlja odločbo o glavni stvari, pritožnikovo zavzemanje za postopanje v skladu z določbo 21. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni utemeljeno.

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Upnik zaradi neuspeha v pritožbenem postopku ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1): 1. Prim. tudi prispevek Nadje Podobnik Oblak: Delitev solastnine - predstavitev problemov iz sodne prakse, objavljen v Pravosodnem biltenu 1/2005, str. 63. Op. št. (2): Nepravdni postopek : zakon s komentarjem dr. Dragice Wedam-Lukić in dr. Ade Polajnar-Pavčnik, Ljubljana, Uradni list RS, 1989. Op. št. (3): 2. Prim. dr. Vesna Rijavec v: Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, Uradni list, GV Založba, Ljubljana, 2005, 1. knjiga, str. 167.