Jedro

Tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja oziroma za poziv nazaj na delo je neutemeljen že glede na dejstvo, da delovno razmerje ni bilo vzpostavljeno na nobenega od v zakonu predvidenih načinov. Stranki nista niti sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki (prvi odstavek 17. člena ZDR-1), niti ni tožnik dela pri toženi stranki dejansko opravljal oziroma niso obstajali elementi delovnega razmerja (18. člen ZDR-1). Zmotno pa je tudi revizijsko stališče, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena v smislu določb prvega odstavka 21. člena OZ takrat, ko je tožnik od tožene stranke prejel obvestilo o izbiri.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek, da se ugotovi, da delovno razmerje za nedoločen čas tožniku pri toženi stranki traja od 1. 2. 2016 z vsemi pravicami in obveznostmi na delovnem mestu strokovnega sodelavca za nabavo, zaradi česar se ugotovi, da je pogodba o zaposlitvi med strankama sklenjena za nedoločen čas od 1. 2. 2016 ter da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove na delo, da s 1. 2. 2016 prijavi vsa zavarovanja, mu za čas od 1. 2. 2016 do reintegracije obračuna bruto plačo, kot če bi delal, odvede in plača prispevke in davke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti ter mu plača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za ugotovitev, da je tožena stranka s tožnikom dolžna skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 2. 2016 za delovno mesto strokovnega sodelavca v nabavi pod razpisnimi pogoji in pod pogoji, razvidnimi iz sistemizacije delovnih mest za to delovno mesto. Zahtevek je zavrnilo z utemeljitvijo, da med strankama ni obstajalo delovno razmerje, saj nista sklenili pogodbe o zaposlitvi, tožnik pa dela tudi ni opravljal ter da tožena stranka tudi na podlagi obvestila o izbiri tožnika za delovno mesto strokovnega sodelavca v nabavi ni dolžna skleniti pogodbe o zaposlitvi, saj je takšno obvestilo ne zavezuje k sklenitvi pogodbe. Razen tega so se po izdaji obvestila okoliščine pri toženi stranki spremenile.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijani del (pod pritožbo ni bila odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) sodbe sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Presodilo je, da obvestila o izbiri ni možno šteti za ponudbo za sklenitev pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe 22. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). Zaključilo je, da bi za takšno ponudbo lahko šlo le v primeru, če bi tožena stranka spornemu obvestilu priložila tudi pisni predlog pogodbe o zaposlitvi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, še zlasti 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno in protispisno uporabilo določbo 22. člena (pravilno 24. člena) Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ki delodajalcu sicer res ne nalaga, da sklene pogodbo o zaposlitvi z delavcem, ki izpolnjuje razpisne pogoje, saj ima pri tem prosto izbiro, vendar pa ima takšno opcijo le, dokler kandidata ne obvesti o izbiri. Tožena stranka je z obvestilom z dne 14. 1. 2016 izrazila svojo voljo glede izbire, da zaposli tožnika, zato bi to tudi morala storiti. Izpodbijana sodba ne zanika, da je obvestilo o izbiri treba šteti kot ponudbo v smislu 22. člena OZ, vendar pa v nadaljevanju zmotno interpretira določbo 27. člena OZ. Ta določa, da ponudba za sklenitev pogodbe, za katero zakon zahteva posebno obliko, veže ponudnika samo, če je dana v taki obliki. Pogodba o zaposlitvi mora biti sklenjena v pisni obliki, v taki obliki pa je bila tudi tožniku dana ponudba, zato je bilo zadoščeno zahtevani obličnosti. Noben materialni predpis ne določa, da bi tožena stranka istočasno z obvestilom o izbiri tožniku morala poslati osnutek pogodbe o zaposlitvi.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tožnik uveljavlja tako, da najprej navede, da je v izpodbijani sodbi zagrešenih več bistvenih kršitev ZPP, zlasti še protispisnost (15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) in da je izpodbijana sodba določbo 24. člena ZDR-1 uporabila zmotno in protispisno. Na tak način uveljavljanja bistvene kršitve določb pravdnega postopka dejansko sploh ni možno preizkusiti. Protispisna uporaba materialnega predpisa pomeni zmotno uporabo materialnega predpisa, tožnik pa ne zatrjuje, da bi bilo v izpodbijani sodbi glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar se navaja o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja oziroma za poziv nazaj na delo je neutemeljen že glede na dejstvo, da delovno razmerje ni bilo vzpostavljeno na nobenega od v zakonu predvidenih načinov. Stranki nista niti sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki (prvi odstavek 17. člena ZDR-1), niti ni tožnik dela pri toženi stranki dejansko opravljal oziroma niso obstajali elementi delovnega razmerja (18. člen ZDR-1). Zmotno pa je tudi revizijsko stališče, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena v smislu določb prvega odstavka 21. člena OZ takrat, ko je tožnik od tožene stranke prejel obvestilo o izbiri. V skladu s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1 se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno. Na tej podlagi je tudi glede sklepanja pogodbe o zaposlitvi treba smiselno uporabiti določbe OZ o ponudbi za sklenitev pogodbe, seveda ob upoštevanju celotne ureditve sklepanja pogodbe o zaposlitvi po ZDR-1. V skladu s prvim odstavkom 22. člena OZ je ponudba določeni osebi dan predlog za sklenitev pogodbe, ki vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe, tako da bi se z njegovim sprejemom pogodba lahko sklenila. Obvestilo o izbiri kandidata za delovno mesto strokovnega sodelavca v nabavi ne vsebuje vseh bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi, zato ga ni mogoče šteti za ponudbo v smislu določbe 22. člena OZ, zaradi katere bi se v skladu z prvim odstavkom 21. člena OZ štelo, da je pogodba sklenjena takrat, ko ponudnik prejme od druge stranke izjavo, da ponudbo sprejema.

10. Katere so bistvene sestavine pogodbe o zaposlitvi je določeno v Direktivi Sveta 91/533/EGS z dne 14. 10. 1991 o obveznosti delodajalca, da zaposlene obvesti o pogojih, ki se nanašajo na pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje. V drugem odstavku 2. člena Direktive so kot obvezne sestavine obvestila navedeni naslednji podatki: podatki o identiteti strank; kraj opravljanja dela; naziv, zahtevnost, vrsta ali kategorija dela; kratek popis ali opis dela; datum začetka veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, v primeru začasne pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja predvideni čas trajanja; dolžina plačanega dopusta; dolžina odpovednega roka; začetni osnovni zneski in drugi sestavni deli plačila in časovna pogostost izplačila plače do katere je zaposleni upravičen; dolžina delavčevega običajnega delovnega dneva ali tedna. V skladu s to Direktivo so obvezne sestavine pogodbe o zaposlitvi določene tudi v prvem odstavku 31. člena ZDR-1. Da gre za obvezne sestavine je razvidno iz opredelitve zakona, da pogodba o zaposlitvi te sestavine mora vsebovati, bodisi izrecno, glede nekaterih vprašanj pa s sklicevanjem na veljavne zakone kolektivne pogodbe oziroma splošne akte delodajalca.

11. Iz obvestila z dne 14. 1. 2013 so od obveznih sestavin razvidni le podatki o pogodbenih strankah, datumu nastopa dela in nazivu delovnega mesta, ne pa tudi ostale bistvene sestavine pogodbe o zaposlitvi iz četrte do trinajste alineje prvega odstavka 31. člena ZDR-1 oziroma iz točk b, e, f, g. h, i, j drugega odstavka 2. člena Direktive. Zmotno je tožnikovo stališče, da naj bi manjkajoči podatki o višini plače predstavljali stransko točko pogodbe v smislu določbe drugega odstavka 22. člena OZ. Ta določa, da se šteje pogodba za sklenjeno, če sta pogodbeni stranki po doseženem soglasju o bistvenih sestavinah pogodbe pustili kakšne stranske točke za kasneje. Tožnik je določbe OZ o ponudbi, kot pravnem temelju svojega zahtevka, prvič začel uveljavljati šele v pritožbi, zato je razumljivo, da v spisu niti ni trditvene podlage o tem, da bi stranki zavestno pustili odprte pogodbene sestavine (vendar v stranskih točkah) in da bi izrazile voljo, da kljub temu želita biti zavezani, kar je pogoj za uporabo drugega odstavka 22. člena OZ. Prav tako tožba nima trditvene podlage o tem, da bi tožnik podal pisno izjavo, da sprejema ponudbo, niti ni takšne pisne izjave v spisu. V skladu s prvim odstavkom 21. člena je pogodba sklenjena takrat, ko ponudnik sprejme od druge stranke (naslovnika) izjavo, da ponudbo sprejema. V skladu z drugim odstavkom 20. člena OZ tudi za sprejem ponudbe velja, da mora biti dana pisno, če zakon za sklenitev pogodbe zahteva pisno obliko. V skladu s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1 pa se pogodba o zaposlitvi sklene v pisni obliki.

12. Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena.