Jedro

Sodišče je tožbo zavrglo, saj tožeča stranka v času odločanja sodišča ne izkazuje več pravnega interesa za odločitev v tej zadevi. Tožnica je tekom upravnega spora odsvojila svojo lastninsko pravico na nepremičninah, katere varstvo je s tožbo zahtevala. Odločanje o zakonitosti odločitve, da se izdano gradbeno dovoljenje po izvedenem obnovljenem postopku pusti v veljavi, tako v ničemer ne spremeni tožničinega pravnega položaja, saj ni več lastnica nepremičnin, v katere bi lahko bilo poseženo s presojanimi rušitvijo in novo gradnjo.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna stranki z interesom povrniti stroške tega postopka v znesku 373,32 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je pri naslovnem sodišču 15. 11. 2018 vložila tožbo, s katero je predlagala odpravo odločbe Upravne enote Žalec, št. 351-524/2015-31 z dne 24. 8. 2018 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), v zvezi odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 35108-72/2016-13-BM z dne 10. 10. 2018, s katero je bila njena pritožba zavrnjena, ter zahtevala povrnitev stroškov upravnega spora.

2. Z izpodbijano odločbo je bilo v obnovljenem postopku odločeno, da se pusti v veljavi gradbeno dovoljenje Upravne enote Žalec, št. 351-524/2015-14 z dne 6. 1. 2016, s katerim je bila investitorici A. dovoljena rušitev gasilskega doma, enostanovanjske stavbe in gospodarskega poslopja ter novogradnja parkirišča z opornimi zidovi in urejenimi zelenimi površinami na parcelah številka ..., vse katastrska občina B., s priključki na gospodarsko javno infrastrukturo, ki bodo potekali po teh nepremičninah (točka 1 izreka) ter da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (točka 2 izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnica uspela s predlogom za obnovo postopka, končanega s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem, zato je v obnovljenem postopku nastopila v vlogi stranskega udeleženca, ki ga je utemeljevala z navedbami, da njeni nepremičnini parcela št. 1 in parcela št. 2, obe katastrska občina B., neposredno mejita na nepremičnine, na katerih se bo gradilo in bo nameravana gradnja lahko pomembno vplivala na njeno bivalno okolje oziroma bo zgolj 4 metrska oddaljenost načrtovanega parkirišča od zunanjih bivalnih prostorov njene stanovanjske hiše ogrožala njeno bivalno okolje. Pri tem je izpostavila vplive v času gradnje: hrup vozil in gradbenih strojev, onesnaženje zraka z izpušnimi plini in prašnimi delci, po zaključeni gradnji pa hrup vozil in obiskovalcev, onesnaženje zraka zaradi izpušnih delcev, senca opornega zidu in morebitne ograje, ki bo padala na parcelo stranske udeleženke. Trdila je tudi, da je izdano gradbeno dovoljenje v neskladju z Občinskim prostorskim načrtom Občine A.. Po izvedenem dokaznem postopku je prvostopenjski organ zaključil, da stranska udeleženka ni predložila dokazov, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev in da navedbe, da bo prišlo do spremembe kakovosti bivanja za tangirane stanovalce, sprememba pa ne bo toliko posledica načrtovanih ureditev, ampak predvsem posledica spremenjene rabe, kar pomeni povečanje prometa in zadrževanje večjega števila ljudi v neposredni bližini njenega stanovanjskega objekta z vsemi vplivi, ki iz tega izhajajo (povečana osvetlitev, hrup, izpušni plini, zmanjšan občutek zasebnosti, varnosti), niso podkrepljene s konkretnimi dejstvi.

3. Iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa, ki je tožničino pritožbo zavrnil, izhaja, da ni sporno, da je pravni interes pritožnice do sodelovanja v tem postopku izkazan in se kaže v nedotakljivosti lastninske pravice na zemljišču in objektu v neposredni bližini načrtovane gradnje (parceli št. 1 in št. 2, obe katastrska občina B.). Vendar gre lahko za poseg v lastninsko pravico (stranskih udeležencev) le v primeru, če so omejitve lastninske pravice prekomerne. Vsebina lastninske pravice zagotavlja uživanje lastninske pravice ob upoštevanju njene gospodarske, socialne in ekonomske funkcije (skladno s 67. členom Ustave) in vsak vpliv še ne pomeni prekomernega posega v pravni položaj lastnika. Pritožbene navedbe je kot neutemeljene zavrnil in odločil o zahtevku za povračilo pritožbenih stroškov.

4. Tožeča stranka v tožbi očita kršitev pravice do izjave in navaja, da se upravni organ v izpodbijani odločbi ni opredelil do številnih njenih navedb. Obrazložitev izpodbijane odločbe je le na strani in pol, na petih straneh pa so zgolj povzete navedbe strank. Pri tem se sklicuje na Resolucijo Sveta Evrope št. 77 (31) o zaščiti posameznikov napram aktom upravnih oblasti, 22. člen Ustave Republike Slovenije, pravico do poštenega sojenja iz člena 6 EKČP ter odločbo Ustavnega sodišča, št. Up-147/09. V obrazložitvi ni opredelitve upravnega organa glede navedb tožeče stranke in predložitve mnenja urbanista C.C. z dne 2. 2. 2016, glede navedb, da geodetski posnetek ne upošteva realnega stanja v naravi, da strokovna ocena o vplivih na okolje, ki jo je izdelal D. d. o. o. dne 31. 1. 2017 ni relevantna in ne more biti upoštevna, saj temelji na geodetskem posnetku, ki ne temelji na realnem stanju, glede navedb, da se tožeča stranka ni imela možnosti seznaniti z dejanskim stanjem zadeve, s čimer se je lahko seznanila šele 12. oz. 15. 1. 2018 in da se upravni organ ni opredelil, zakaj so bili zavrnjeni predlogi glede zaslišanja prič. Nadalje se pritožbeni organ ni opredelil do pritožbenih navedb glede kršitve pravice do obrazložitve v izpodbijani odločbi, zato ni jasno, ali jih je vzel na znanje in presodil. Kršitev pravice do izjave je podana tudi z ravnanjem prvostopenjskega organa, ki ji ni vročal odgovora A., ki ga je pripravila E.E. Tožeči stranki bi moral prvostopenjski organ dati možnost, da se o tem dokumentu izreče ali na ustni obravnavi ali vsaj v pisnem odgovoru. Sodišče ali upravni organ mora dati stranki možnost, da se izreče o vsem gradivu, ki je v spisu in ki lahko vpliva na odločitev, neodvisno od tega, ali to gradivo kasneje dejansko predstavlja podlago za odločitev. Izpodbijana odločba temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, saj je prvostopenjski organ kot podlago izpodbijani odločitvi uporabil strokovno oceno o vplivih na okolje, izdelovalca D. d. o. o. z dne 31. 1. 2017, katere podlaga je geodetski posnetek, ki ne izkazuje realnega stanja v naravi, saj iz njega ne izhaja, da je na parceli tožnice že več kot trideset let veljavno in zakonito zazidana njena dnevna soba. Gre za stik parcel št. 2 in 3, obe katastrska občina B., o čemer sta bila obveščena predstavnika A. Tako vplivi na okolje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja niso bili pravilno presojani. Zidovi, ki jih namerava zgraditi A., bodo mejili na dnevno sobo tožeče stranke in jo zasenčevali, česar strokovna ocena o vplivih na okolje ne upošteva. Tudi o tem se v izpodbijani odločbi upravni organ ni opredelil. 5. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis, odgovora na tožbo ni podala.

6. V postopku je kot stranka z interesom sodelovala A. V odgovoru na tožbo je predlagala, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno in zahtevala povrnitev stroškov v tem upravnem sporu. Navedla je, da je izpodbijana odločba ustrezno obrazložena, utemeljena in vsebuje vse zakonsko določene pogoje, ki jih mora upravni akt vsebovati. Zavrnila je tudi tožbene očitke o neobrazloženosti pritožbene odločbe in kršitvi pravice do izjave. Odločba je oprta na izvedene dokaze na ustni javni obravnavi in na listinske dokaze, ustrezno je obrazloženo, kateri pravno relevantni dokazi so bili izvedeni. Upravni organ se je opredelil do vseh pravno relevantnih navedb tožeče stranke ter obrazložil svojo odločitev o neopredeljevanju do navedb, ki niso pravno relevantne. Ustrezno obrazložena je tudi odločba pritožbenega organa. Kot neutemeljene zavrača vse očitke tožeče stranke, ki se nanašajo na kršitev pravice do obrazložitve kot del pravice do enakega varstva pravic, zagotovljene s procesnimi jamstvi 22. člena Ustave Republike Slovenije. Tudi tožbene očitke o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju zavrača kot neutemeljene.

7. V pripravljalni vlogi z dne 30. 4. 2019 je stranka z interesom sporočila, da tožeča stranka ne izkazuje več pravnega interesa za odločanje v predmetni zadevi, saj si s tožbo ne more izboljšati pravnega položaja ter predlagala, da sodišče tožbo zavrže. Tožeča stranka je namreč med postopkom odločanja v tem upravnem sporu prodala nepremičnini parcela št. 1 in parcela št. 2, obe katastrska občina B., kot izhaja iz Prodajne pogodbe z dne 22. 1. 2019, na kateri je bil dne 26. 2. 2019 tudi overjen njen podpis. Ker se izpodbijana odločba nanaša izključno na bivanjske razmere in bivalno okolje tožnice kot lastnice nepremičnin, odprava izpodbijanih odločb ne bi imela več pravnega učinka, saj od prodaje nepremičnine dalje tožnica ne more biti več prizadeta. Poleg tega tožeča stranka svojega tožbenega zahtevka ni modificirala na način, da bi po prodaji svojih nepremičnin zahtevala ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v njene pravice ali pravne koristi, pri čemer bi za takšen ugotovitveni zahtevek morala še posebej izkazovati pravno korist. 8. V pripravljalni vlogi z dne 7. 11. 2019 je stranka z interesom ponovno sporočila, da je tožeča stranka nepremičnini na meji prodala, v zvezi s čimer je posredovala še zemljiškoknjižne izpiske za nepremičnini parcela št. 1 in parcela št. 2, obe katastrska občina B. 9. Na navedbe stranke z interesom ne tožeča ne tožena stranka, ki so jima bile vse njene vloge vročene, nista odgovorili.

K točki I izreka:

10. Sodišče je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov:

11. V skladu s 36. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) mora sodišče najprej preveriti, ali so za vsebinsko obravnavo tožbe izpolnjene procesne predpostavke, opredeljene v 1. do 8. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Na to pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1. Po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo s sklepom zavrže, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. 12. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma da bi si v primeru ugoditve tožbi izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora.

13. V tem upravnem sporu je tožeča stranka vložila tožbo, s katero predlaga odpravo odločbe, s katero je bilo v obnovljenem postopku odločeno, da se pusti v veljavi gradbeno dovoljenje, s katerim je bila investitorici (stranki z interesom v tem upravnem sporu) dovoljena rušitev več objektov ter novogradnja na nepremičninah parcelah št. ..., vse katastrska občina B., ob katere mejita nepremičnini parcela št. 1 in parcela št. 2, obe katastrska občina B., ki sta bili v času teka upravnega postopka in ob vložitvi tožbe v tem upravnem sporu last tožnice. Prav posledice odstranitve teh objektov in obstoja novogradnje pa naj bi posegale v pravice tožnice, ki jih le-ta varuje v tem upravnem sporu.

14. V tožbi sicer tožnica ne navaja konkretnih razlogov, zaradi katerih v obnovljenem postopku presojano gradbeno dovoljenje za odstranitev objektov in novogradnjo na zemljiščih v lasti investitorice posega v njen pravni položaj in tudi ne, katero lastno, neposredno in konkretno pravno korist bi ob zanjo ugodnem izidu spora dosegla. Pač pa to izhaja iz njenih navedb v upravnem postopku, ki so povzete v izpodbijani odločbi prvostopenjskega in pritožbenega organa. Pravni interes tožnice za sodelovanje v tem postopku je bil podan z njenim lastništvom zemljišč parcela št. 1 in 2, obe katastrska občina B., ki ležita neposredno ob zemljiščih spornega posega v prostor investitorice, torej stranke z interesom.

15. Tekom tega upravnega spora je tožnica odsvojila svojo lastninsko pravico na nepremičninah parcela št. 1 in parcela št. 2, obe katastrska občina B., kar je sodišču sporočila stranka z interesom, ki je posredovala tudi zemljiškoknjižne izpiske, pri čemer teh dejstev tožnica ni prerekala. Tako je sodišče ugotovilo, da tožnica v času odločanja o njeni tožbi nima več lastninske pravice na nepremičninah, katere varstvo je s tožbo zahtevala, saj je ta prenehala, ko je druga oseba pridobila lastninsko pravico na teh nepremičninah.

16. Odločanje o zakonitosti odločitve, da se izdano gradbeno dovoljenje po izvedenem obnovljenem postopku pusti v veljavi, tako v ničemer ne spremeni tožničinega pravnega položaja. Ne glede na odločitev, ki bi jo sodišče ob eventualni vsebinski presoji sporne odločitve sprejelo, ta tožničinega pravnega položaja ne bi spremenila, saj ni več lastnica nepremičnin, v katere bi lahko bilo poseženo s presojanimi rušitvijo in novogradnjo. To hkrati pomeni, da tožnica za obravnavani spor nima več pravnega interesa, saj vsebinska izvedba tega postopka, ki ga je začela s tožbo, očitno ne bi privedla k spremembi njenega pravnega položaja. Izpodbojna tožba je namreč namenjena temu, da se z odpravo nezakonitega upravnega akta prepreči poseg (ali nadaljevanje poseganja) v pravni položaj tožeče stranke.

17. Sodišče je tako ugotovilo, da tožeča stranka v času odločanja sodišča ne izkazuje več pravnega interesa za odločitev v tej zadevi, zaradi česar je moralo tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči. K točki II izreka:

18. Stroškovni zahtevek tožnice je sodišče zavrnilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, saj če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

K točki III izreka:

19. Povračilo sodnih stroškov je zahtevala tudi stranka z interesom, vendar pa njena pravica do takega povračila ne izhaja iz 25. člena ZUS-1. Zato je treba na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki v prvem odstavku 154. člena določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške, pri čemer sodišče v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni. Tako je treba še ugotoviti, ali so navedbe stranke z interesom take, da so bile pomembne za razjasnitev zadeve oziroma da so vplivale na odločitev sodišča. 20. Stranka z interesom je uveljavljala stroške za odgovor na tožbo in prvo pripravljalno vlogo. V odgovoru na tožbo je v bistvenem ponovila razloge izpodbijane odločbe in opozorila na zakonsko ureditev, zato strošek zanj po presoji sodišča ni bil potreben. V prvi pripravljalni vlogi je sodišče obvestila o spremembi lastništva nepremičnin tožeče stranke, ki se je izkazalo kot odločilno dejstvo v tem postopku, zato je po presoji sodišča upravičena do povračila stroškov zanjo, in sicer 500 točk po prvi alineji 2. točke Tarifne številke 30 Odvetniške tarife in 10 točk po tretjem odstavku 11. člena Odvetniške tarife, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 306,00 EUR, povišano za 22 % DDV, torej za 67,32 EUR, pa skupaj 373,32 EUR. Strošek za konferenco s stranko ni določno opredeljen, zato ga sodišče ni priznalo kot samostojne storitve skladno s 1. točko Tarifne številke 39 Odvetniške tarife. Zakonske obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).