Jedro

Prav ima zagovornica, ko opozarja na opisan način storitve kaznivega dejanja, ko naj bi obdolženec spravil v zmoto zaposleno na Okrajnem sodišču v Ljubljani K. S. B., pri čemer zagovornica pravilno meni, da kaznivega dejanja, na način, opisan v izpodbijani sodbi, sploh ni mogoče storiti. Obdolžencu ni mogoče očitati, da je spravil v zmoto K. S. B., saj referenti na oddelku za verodostojno listino ničesar ne preverjajo.

Izrek

I. Pritožbi obdolženčeve zagovornice se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženi R. T, sin J. in A., rojene B., rojen 1980, EMŠO 000, stanujoč v Ž., K., M., državljan Republike Slovenije, po poklicu oblikovalec zvoka, s končano VI. stopnjo izobrazbe, poročen, oče enega mld. otroka, brez zaposlitve, prokurist v ženinem podjetju H. d.o.o., Ž., v postopku poklicne rehabilitacije na ZPIZ, prejema nadomestilo v višini 414,00 EUR in prejemnik invalidnine v višini 46,00 EUR, predkaznovan, ni v drugem kazenskem postopku, brez premičnega in nepremičnega premoženja, na prostosti oprosti obtožbe, da naj bi z namenom, da bi sebi pridobil protipravno premoženjsko korist, z lažnivim prikazovanjem in prikrivanjem dejanskih okoliščin spravil v zmoto zaposleno na Okrajnem sodišču v Ljubljani, K. S. B., in jo s tem zapeljal, da je v škodo tujega premoženja izdala sklep o izvršbi, in sicer jo je R. T. vedoč, da mu verodostojne listine, na podlagi katere zahteva izvršbo, ni potrebno priložiti predlogu za izvršbo, temveč jo mora le določno označiti in navesti datum zapadlosti terjatve, spravil v zmoto tako, da je v škodo družbe H. d.o.o. izdala sklep o izvršbi, opr. št. VL 147000/2011 z dne 14.10.2011, s tem, ko je R. T. dne 27.9.2011 in dne 13.10.2011 na Centralni oddelek za verodostojne listine Okrajnega sodišča v Ljubljani podal elektronska predloga za dovolitev izvršbe na podlagi računa št. 002/2010 z dne 19.11.2010, z zapadlostjo 29.11.2010 in v višini 8.178,20 EUR ter kot upnika navedel "R. T., s.p., storitve in svetovanje, mat.št. 000, davčna št. 000", čeprav je vedel, da je račun neresničen, da v predlogu navedeni upnik ni nikoli izdal takšnega računa, saj ob podaji predloga še ni obstajal, da račun ni bil nikoli evidentiran v knjigovodskih evidencah, niti razviden iz obračuna davkov od dohodkov iz dejavnosti, na podlagi izdanega sklepa o izvršbi pa je bil protipravno izterjan znesek v višini vsaj 135,51 EUR, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

Po prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika, proračun.

Obrazložitev

1. S sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Su 450/2016 z dne 23.2.2016 je bila pristojnost za sojenje v 25 Kp zadevah Višjega sodišča v Celju prenesena na Višje sodišče v Kopru. V seznamu predsednika Višjega sodišča v Celju št. Su 91/2016 z dne 22.2.2016, ki je sestavni del predloga, na podlagi katerega je bila pristojnost prenesena, se nahaja tudi obravnavana zadeva.

2. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Žalcu obdolženega R. T. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Na podlagi iste zakonske določbe mu je sodišče izreklo kazen desetih mesecev zapora. Sklenilo je, da se pogojni obsodbi, izrečeni obdolžencu s pravnomočnima sodbama Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VI K 55618/2012 z dne 14.11.2012 in Okrajnega sodišča v Žalcu opr. št. I K 22880/2013 z dne 28.5.2014 ne prekličeta. Na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 je sodišče obdolžencu odvzelo premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem v višini 135,51 EUR, in sicer na način, da se mu naloži, da plača denarni znesek v tej višini na ustrezen predračun sodišča. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je sodišče oškodovanca M. Ž. kot pravnega zastopnika podjetja H. d.o.o. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 15.000,00 EUR napotilo na pravdo. V stroškovnem delu je sodišče na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP sklenilo, da je obdolženec dolžan povrniti del stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 33,12 EUR in plačati sodno takso iz 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bo odmerjena s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe.

3. Zoper to sodbo se pravočasno pritožuje obdolženčeva zagovornica. Uveljavlja vse pritožbene razloge, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno pritožbi obdolženčeve zagovornice ugoditi. Uvodoma je potrebno povedati, da zagovornica sicer nima prav, ko v pritožbi ponavlja ugovor pravne narave, ki ga je uveljavljala že v prejšnjih fazah postopka. Meni namreč, da bi sodišče prve stopnje moralo obtožni predlog zavreči, pač glede na to, da je povzročena majhna premoženjska škoda in bi dejanje moralo biti kvalificirano kot kaznivo dejanje goljufije po petem odstavku 211. člena KZ-1, pregon tega kaznivega dejanja pa se začne na predlog oškodovanca, pri čemer pa naj bi oškodovanec M. Ž. po pritožničinem videnju s tem predlogom zamudil tromesečni rok, predviden v določbi prvega odstavka 52. člena ZKP. Kaznivo dejanje goljufije po petem odstavku 211. člena KZ-1 stori, kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist spravil koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto, ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti pa je povzročena majhna premoženjska škoda in je storilec hotel pridobiti majhno premoženjsko korist. Že iz dikcije te določbe same je videti, da morata za obstoj te privilegirane oblike kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 biti kumulativno podana dva pogoja. Poleg višine pridobljene premoženjske koristi mora biti podan tudi pogoj, da obdolženec s svojim početjem zasleduje pridobitev majhne premoženjske koristi, čemur pa v konkretnem primeru ni bilo tako. Obdolženec je namreč predlog za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine vložil za znesek 8.178,20 EUR in naj bi tedaj s svojim početjem tako protipravno premoženjsko korist tudi zasledoval. Že na podlagi navedenega in pa upoštevaje dejstvo, da je mogoče o majhni premoženjski koristi, škodi ali vrednosti govoriti tedaj, ko ta ne presega 500,00 EUR, je nemogoče govoriti o tem, da je obdolženec zasledoval pridobitev majhne premoženjske koristi. Pritožba zagovornice se tako v tem delu izkaže kot neutemeljena.

6. Prav pa ima zagovornica, ko opozarja na opisan način storitve kaznivega dejanja, ko naj bi obdolženec spravil v zmoto zaposleno na Okrajnem sodišču v Ljubljani K. S. B., pri čemer zagovornica pravilno meni, da kaznivega dejanja, na način, opisan v izpodbijani sodbi, sploh ni mogoče storiti. Priča A. R., zaposlen na Centralnem oddelku za izvršbe na podlagi verodostojne listine Okrajnega sodišča v Ljubljani je povedal, da poteka sprejem predlogov za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine povsem avtomatizirano, kjer popolnost predloga za izdajo sklepa o izvršbi preverja računalnik, ne pa posamezni referent na oddelku. Res je sicer, da lahko pride tudi do ročne obdelave predloga za izvršbo, to pa takrat, kadar vlagatelj predlog od sprejema do izdaje sklepa spremeni. Tako je bilo tudi v konkretnem primeru, ko je predlagatelj, to je obdolženi R. T. skrčil predlog za izvršbo na način, da je kot izvršilno sredstvo umaknil prodajo dolžnikovih nepremičnin. Na podlagi navedenega tako obdolžencu ni mogoče očitati, da je spravil v zmoto K. S. B., saj referenti na oddelku za verodostojno listino ničesar ne preverjajo, tako, kakor je to povedala že zgoraj navedena priča. Pa tudi sicer na podlagi tega, kar je povedala priča R. ni mogoče trditi, da je v opisu kaznivega dejanja navedena referentka s predlogom za izvršbo sploh bila seznanjena oz. imela z njim karkoli opraviti. Priča R. je namreč povedal, da se na sklepu o izvršbi sicer res nahaja podpis K. S. B., vendar pa da gre pri dodeljevanju spisa posameznim referentom za čisti avtomatizem glede na število oseb, ki so po sodnem redu določene za obravnavo teh zadev in glede na abecedni red njihovih priimkov. Na to, da obdolženec ni mogel in tudi ni ničesar lažnega prikazoval je moč sklepati tudi na podlagi tistega dela izpovedbe priče A. R., ko je ta po vpogledu v izvršilni spis dejal, da iz spisa nikakršne zlorabe niso razvidne, v kolikor pa bi do takih zlorab prišlo, pa jih je mogoče uveljavljati z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi v izvršilnem postopku.

7. Kaznivo dejanje goljufije je moč storiti le z goljufivim namenom oz. mora pri obdolžencu obstajati namen, da bo z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v končni fazi prišel do protipravne premoženjske koristi. Po presoji pritožbenega sodišča pa je ta goljufivi namen pri obdolžencu ostal nedokazan. Nikakršnega dvoma ni o tem, da je med obdolžencem in oškodovancem M. Ž. obstaja določena oblika sodelovanja, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. O tem, kakšno je to sodelovanje bilo, pa se obdolženčeva in oškodovančeva verzija razlikujeta predvsem glede tega, ali je bilo za obdolženčevo delo pri oškodovancu dogovorjeno kakršnokoli plačilo. Priče N. P., N. V., J. T., S. K., B. Š., J. L. in N. B. o tem, ali je bilo sodelovanje med obdolžencem in oškodovancem odplačno ali ne, niso vedele povedati ničesar, sodišče prve stopnje pa prav na podlagi izpovedb teh prič naredi zaključek, da je več kot očitno, da je šlo pri odnosu med obdolžencem in oškodovancem za delo na prijateljski osnovi, brez obljube plačila. Tak sklep prvostopenjskega sodišča pa je neprepričljiv. Samo na podlagi dejstva, da so nekatere od navedenih prič izpovedale, da so določena dela za oškodovanca opravljali na prijateljski podlagi, še ni moč trditi, da je bilo tako tudi z obdolžencem. Slednji je v svojem zagovoru povedal, da je oškodovancu poslal dopis naslovljen kot "obvestilo o zaključku sodelovanja", datiran z dne 17.12.2010, ki se v spisu nahaja na list. št. 196. Iz tega dopisa je razvidno, da je mišljen zgolj kot obračun, na podlagi katerega bo lahko obdolženec izdal račun, oškodovancu pa je v njem dal tudi možnost pripomb oz. dogovora o višini posameznih obračunanih postavk. Obdolženec se nadalje zagovarja, da je v zvezi s tem obračunom skušal oškodovanca tudi priklicati po telefonu, vendarle neuspešno. Oškodovanec je, zaslišan kot priča najprej povedal, da je obdolženčev obračun opravljenih del, omenjen zgoraj prvič videl šele na sodišču, medtem, ko je v postopku za razveljavitev klavzule pravnomočnosti povedal, da je vsa pisanja, med katerimi naj bi bilo tudi tisto z dne 17.12.2010 prejel, prav tako je to dopustil na zaslišanju dne 2.2.2015, ko je dejal, da na pošto, ki ni prispela kot priporočena pošiljka, v podjetju pač niso polagali pozornosti. Tako je ostalo nedokazano, da obdolženec oškodovancu obvestila o prekinitvi sodelovanja z obračunom opravljenih del ni poslal, ta okoliščina pa je bistvena za ugotavljanje obdolženčevega goljufivega namena. Obdolženec ne zanika, da računa za opravljena dela ni nikoli izdal in priznava, da je predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vložil le na podlagi obračuna, ki ga je poslal obdolžencu. To dejstvo pa je po presoji pritožbenega sodišča in ob nedokazanosti neodplačnega sodelovanja med obdolžencem in oškodovancem zagotov zaključek, da je obdolženec ravnal z goljufivim namenom, premalo, v posledici česar obdolžencu goljufivega namena tudi ni moč dokazati, tudi ne upoštevaje okoliščino, da je v predlogu za izdajo sklepa o izvršbi prikazal, kakor da je bila faktura izdana. Obdolženec bi kaj lahko fakturo na podlagi obračuna opravljenih del glede na neodzivnost oškodovanca tudi dejansko izdal in šele po poteku paricijskega roka vložil predlog za izvršbo, vendar je štel, da obračun opravljenih del za vložitev takega predloga zadošča. Sklepno tedaj pritožbeno sodišče ugotavlja, da obdolžencu goljufivega namena ni mogoče dokazati in s tem tudi ne subjektivnega elementa obravnavanega kaznivega dejanja.

8. Glede na vse zgoraj navedeno je bilo tako pritožbi obdolženčeve zagovornice ugoditi in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremeniti tako, kakor je razvidno iz izreka te odločbe.

9. Ker je bilo z odločbo pritožbenega sodišča odločeno v celoti v obdolženčevo korist, se na podlagi drugega odstavka 98. člena ZKP sodna taksa ne določi.