Jedro

Presoja vprašanja, kdaj je škoda povzročena pri delu ali v zvezi z delom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Revident sam krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za nerazdelno plačilo tedanjih 6,802.837,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Zavrnilo ga je za plačilo 58.388,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh toženk zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Prva toženka z revizijo napada sodbo pritožbenega sodišča, pri čemer uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga njeno spremembo, tako da se tožbeni zahtevek zoper njo zavrne.

4. Revident navaja, da je glavno vprašanje v zadevi, „katera dejanja drugo tožene stranke so bila protipravna in storjena na delu ali v zvezi z delom, ter so imela za rezultat dejstvo, da je tožeča stranka morala plačati carinske dajatve, s čimer je bila oškodovana.“

5. Revizija ni utemeljena.

6. Drugi toženec, carinik in kot tak zaposlen pri prvi toženki, je po ugotovitvah sodišča prve stopnje skupaj z nekaterimi drugimi cariniki in avtoprevozniki skrbel za to, da se je s pomočjo carinske dokumentacije prikazovalo, da je uvoženo blago prešlo Republiko Slovenijo v tranzitu, da ni bilo treba plačati carine, dejansko pa je bilo raztovorjeno in prodano v Republiki Sloveniji. Drugi toženec je v letih 1997 in 1998 naročal prevoze blaga iz Italije pri prevoznikih in sam urejal dokumentacijo za tranzitno carinjenje blaga preko Slovenije v BiH. V enem primeru se je na mejnem prehodu prevozniku (N. P.) pokazal v carinski uniformi, nakar ga je po tranzitnem carinjenju na slovensko-italijanski meji poklical po telefonu, mu zagotovil, da je blago ocarinjeno in ga naj zato pretovori v Sloveniji. Na parkirišču mu je pokazal dokument o carinjenju blaga in mu odvzel dokumente o tranzitnem carinjenju. Blago je bilo pretovorjeno na drugo tovorno vozilo, prevozniku pa je drugi toženec plačal, kakor da bi prevoz opravil do BiH. Ker se je kasneje izkazalo, da blago ni prešlo mejne črte oziroma ni bilo predloženo namembnemu carinskemu organu, je morala tožeča stranka kot špediter plačati carino na podlagi določbe točke (a) prvega odstavka 146. člena tedaj veljavnega Carinskega zakona (Ur. l. RS, št. 1/95, 28/95).

7. Protipravnost ravnanja drugega toženca je v tem, ker je z lažnimi dokumenti napeljal voznika tovora, da je tovor pretovoril v Republiki Sloveniji in zato ni prestopilo mejne črte v kraju, ki je bil določen s tranzitnim carinjenem. Zaradi takega njegovega ravnanja je nastala tožeči stranki škoda, ko je morala dne 2. 10. 2000 plačati carino.

8. Po določbi prvega odstavka 26. člena Ustave RS ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Tudi po določbi prvega odstavka 170. člena ZOR je za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi odgovarjala organizacija združenega dela, v kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če je dokazala, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Ta določba je veljala tudi za druge pravne osebe (prvi odstavek 171. člena ZOR), torej tudi za državo.

9. V predmetni zadevi je treba odgovoriti še na vprašanje, ali je drugi toženec povzročil škodo tožeči stranki „pri delu ali v zvezi z delom.“ V odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 350/92 z dne 11. 11. 1992 je bilo zavzeto stališče, da gre lahko za ravnanje v zvezi z delom tudi tedaj, ko delavec ni v službi, če (kaznivo) dejanje zagreši „pod plaščem avtoritete organa, katerega delavec je bil.“ V zadevi je policist storil kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti tako, da je oblečen v uniformo in opremljen z lučjo za ustavljanje avtomobilov ustavil osebni avto oškodovanke in ji nato odvzel prostost. Dejanje je bilo storjeno pod plaščem avtoritete organa, katerega delavec je bil. Zveza z policistovim delom je bila spoznana v načinu izvršitve dejanja, „saj brez te zveze ne bi imel možnosti, da sploh stori škodljivo dejanje.“ V predmetni zadevi gre za bistveno enako ravnanje drugega toženca. Uporabljal je službeno uniformo, izrabljal je poznavanje carinskih postopkov (ne le poznavanje samih predpisov) in se je povezoval z drugimi cariniki, da je lahko s pomočjo lažne carinske dokumentacije prikazoval, da je uvoženo blago prešlo Republiko Slovenijo v tranzitu, prevoznike pa prepričal, da je bilo blago ocarinjeno. Zato je tudi v predmetni zadevi podana zveza z delom drugega toženca in s tem odgovornost prve toženke.

10. Po povedanem je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

11. Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP.