Jedro

Delodajalec ni odgovoren, če se delavec poškoduje na poti na delo na območju, ki ni v upravljanju oziroma v lasti delodajalca.

Izrek

Pritožbi obeh pravdnih strank se z a v r n e t a kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki trpita sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je prvostopno sodišče razsodilo, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna za škodo, katero je utrpela tožeča stranka v škodnem dogodku dne 2. 8. 1993. Pri tem sodišče ugotavlja, da je prišlo do poškodbe tožnice na poti na delo in sicer na območju, ki ni v upravljanju oziroma lasti delodajalca oziroma tožene stranke, zaradi česar tudi ni obravnavano poškodbo šteti za poškodbo pri delu ali v zvezi z delom, kot to določa 73. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, zaradi česar tožena stranka tudi ni zavezana za plačilo škode po splošnih načelih odškodninske odgovornosti. Zoper takšno odločitev prvostopnega sodišča se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer navaja, da se z odločitvijo prvostopnega sodišča sicer v celoti strinja, da pa prvostopno sodišče v tem primeru ne bi smelo izdati vmesne sodbe, ampak bi moralo zahtevku tožnice odločiti z dokončno sodbo, če je sklenilo, da zahtevek ni utemeljen. Ko je po oceni tožene stranke sodišče nepravilno uporabilo določbe 330. čl. ZPP in bi moralo izdati sodbo na podlagi 325. čl. ZPP.

Upoštevaje navedeno je tako prvostopno sodišče izdalo izpodbijani vmesni sodbi še dopolnilno sodbo, tako da je odločilo, da se celoten tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen. Pri tem je upoštevalo, da skladno s 339. čl. ZPP lahko predlaga stranka v 15 dneh od prejema sodbe naj se sodba dopolni, če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih se mora odločiti sodba in je odločilo o delu zahtevku.

Upoštevaje navedeno je sodišče predlogu tožene stranke po dopolnitvi sledilo in tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrnilo v nadaljevanju pa odločilo še o stroških tožene stranke.

Prav tako pa se je zoper izpodbijano vmesno sodbo pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da sodišče v svoji presoji ni upoštevalo in pretreslo vseh okoliščin in navedb, katere tožeča stranka navaja v svojih pripravljalnih vlogah tekom postopka in tudi na glavni obravnavi. Posebej pa se ni opredelilo do tega, da je tožena stranka tožnici dejansko povzročila škodo, ki jo je uveljavljala v tem postopku. Glede na to, da sodišče ni pretreslo vseh okoliščin, pomeni za odločanje, tožeča stranka meni, da sodba ne odraža dejanskega stanja, zaradi pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Tožena stranka odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Po uradni dolžnosti upoštevanih bistvenih kršitev določb postopka iz 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Ur. list SFRJ, št. 4/77-27/90 in RS, št. 55/92, ki se uporablja na podlagi določbe I. odst. 498. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99), Ur. list RS, št. 26/99) iz II. odst. 354. čl. ZPP/77, pritožbeno sodišče v postopku ni ugotovilo.

Upoštevaje pritožbene navedbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je materialnopravno izhodišče, katerega je v izpodbijani sodbi upoštevalo prvostopno sodišče, pravilno. Prvostopno sodišče je namreč zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, katero je utrpela na poti na delo. Pri tem je zavzelo stališče, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna za tožničino nesrečo na poti na delo, ker ne gre za škodo pri delu ali v zvezi z delom, za katero bi toženka odgovarjala na podlagi I. odst. 73. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja po splošnih načelih odškodninske odgovornosti.

Takšno materialnopravno izhodišče je po oceni pritožbenega sodišča pravilno.

Če se namreč delavec poškoduje na poti na delo ali na območju, ki ni v upravljanju oziroma lasti organizacije oziroma delodajalca, gre za škodo pri delu ali v zvezi z delom po določbi I. odst. 73. čl. ZTPDR. V takšnem primeru delodajalec ni obvezan povrniti škodo po načelih odškodninske odgovornosti.

Kot to pravilno ugotavlja tudi prvostopno sodišče predpisi iz zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja res šteje kot poškodbo pri delu tudi poškodba, ki jo utrpi zavarovanec na redni poti od stanovanja do delovnega mesta in nazaj, vendar pa se tako opredeljena poškodba pri delu upošteva le pri pravicah, ki jih navedeni predpisi dajejo delavcem - zavarovancem iz zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Navedeno pa ne pomeni priznanja toženkine odškodninske odgovornosti od splošnih načel odškodninske odgovornosti kot to zmotno vztraja le tožnica v svoji pritožbi.

V konkretnem primeru je potrebno uporabiti določbe splošnih načel odškodninske odgovornosti pri čemer je ugotoviti kot ugotavlja pravilno tudi prvostopno sodišče, da delodajalec ni odgovoren, če se delavec poškoduje na poti na delovnem območju, ki ni v upravljanju oziroma lasti delodajalca.

Siceršnja zatrjevanja tožeče stranke tako pritožbeno kot tudi v vloženih pripravljalnih vlogah torej meni, da je tožena stranka dolžna povrniti škodo, ker ji je tožena stranka prizadejala krivico, zaradi direktorja tožene stranke je kot to zatrjuje pritožnica, namreč ostala brez dela, preživljati pa mora dva otroka, na kar je zbolela še na živcih, ker nikakor ne more doumeti, da potem ko je bila prikrajšana pri OD, dokler je delala pri toženki ni bila deležna nobenih pravic iz dela in pri delu in da ne le ona tudi več njenih sodelavk se čuti izkoriščene in izigrane. Pravi, da je zaradi te poškodbe ostala brez službe. Ker ni mogla dosegati rezultatov zaradi bolečin v kolenu kot je to pričakoval delodajalec, je prenehalo delovno razmerja, oziroma zanjo delodajalec ni pridobil dovoljenja za delo. Navedeno je dodati, da predmetne navedbe ne spadajo v materialnopravno podlago oziroma materialnopravno izhodišče na podlagi katerega sedaj tožnica zahteva odškodnino. Tožnica je namreč v predmetni pravdni zadevi zahteva odškodnino zaradi poškodbe, katero je utrpela. Morebitne ostale nepravilnosti v poslovanju tožene stranke zaradi katere naj bi domnevno tožnica utrpela tudi škodo, pa bo morala tožnica uveljavljati predvsem na drugačni materialnopravni podlagi in pa predvsem pri pristojnih organih.

Upoštevajo navedeno je tako ugotoviti, da je pritožba tožnice v tej smeri neutemeljena, zaradi česar jo je bilo potrebno zavrniti in v celoti potrditi izpodbijano sodbo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 166. čl. ZPP/77 v zvezi s I. odst. 154. čl. ZPP/77.