Jedro

Pritožnik iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, ki se ne tiče same zamude roka temveč končne odločitve same, ne more doseči vrnitve v prejšnje stanje. Drugačna razlaga bi namreč pomenila, da bi bil pritožbeni rok vselej odprt do izteka roka za vrnitev v prejšnje stanje, kar pa ZPP in ZIZ ne dopuščata.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani 1. točki potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1) zavrnilo dolžnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje in (2) zavrglo njegov predlog za oprostitev plačila sodnih taks.

2. Dolžnik se je proti sklepu pritožil. Navaja, da sklep ni utemeljen, saj je že sklep z dne 29. 9. 2017 napačen, kar vse bi moralo sodišče ugotoviti po uradni dolžnosti. Sedaj je samo ugotovilo, da dolžnik sodne takse ni dolžan plačati.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločalo o vrnitvi v prejšnje stanje zaradi zamude roka (za dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks tako, da predloži izjave o premoženjskem stanju, skupaj z obveznimi prilogami; pozivni sklep z dne 4. 8. 2016) v postopku odločanja o plačilu sodnih taks za ugovor proti sklepu z dne 29. 7. 2016. Predmet odločanja višjega sodišča je zato lahko le vprašanje, ali je pritožnik zamudil rok za dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks iz upravičenega razloga (116. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Pritožnik dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v zadnjem odstavke obrazložitve k točki 1. izreka izpodbijanega sklepa v ničemer ne prereka, zato jih višje sodišče po nepotrebnem ne povzema. Pač pa prereka pravilnost izpodbijanega sklepa zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišča prve stopnje v postopku plačila sodnih taks, kar se je, kot pritožnik pravilno opozarja, pokazalo sedaj, ko je sodišče prve stopnje sedaj dolžnikov predlog za oprostitev plačila sodne takse zavrglo iz razloga, ker v tem postopku pritožnik sploh ni taksni zavezanec. Vendar pa pritožnik iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, ki se ne tiče same zamude roka, ne more doseči vrnitve v prejšnje stanje. Drugačna razlaga bi namreč pomenila, da bi bil pritožbeni rok vselej odprt do izteka roka za vrnitev v prejšnje stanje, kar pa ZPP in ZIZ ne dopuščata.

5. Pritožnik v utemeljitev navaja neutemeljenost sklepa z dne 29. 9. 2017. Tudi tu se višje sodišče s pritožnikom strinja, vendar velja enako kot prej. Pritožnik se proti temu sklepu, ki je bil izdan po sklepu o zavrženju predloga za oprostitev plačila sodnih taks in po predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ni pritožil. Sklep je postal pravnomočen.

6. Povedano drugače: Pritožnik, ki zasleduje cilj, da se razveljavi sklep, da se ugovor šteje za umaknjen zaradi neplačila sodne takse, tega v tem postopku z vrnitvijo v prejšnje stanje ne more več popraviti, ker je izostala njegova pritožba proti temu sklepu, sklep pa je bil izdan po vložitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje in temelji prav na istem materialnopravnem temelju (z vidika tega postopka: problemu), ki je bistveno za odločitev tako v postopku oprostitve plačila sodnih taks (4/b opomba v 4. oddelku Zakona o sodnih taksah – ZST-1) kot tudi odločitve o ugovoru (peti odstavek 29.b člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

7. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo le v 1. točki izreka, ker pritožnik v tem delu ni uspel v postopku pred sodiščem prve stopnje. Kot rečeno je v 2. točki, v kateri je sicer njegov predlog za oprostitev plačila sodnih taks zavržen, uspel, ker pritožnik ni zavezanec za plačilo sodnih taks. Upoštevajoč slednje, je pritožnik v tem delu v postopku dejansko uspel. 8. Odločitev višjega sodišča temelji na 2. točki 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Po uradni dolžnosti preverjeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP) ne obstajajo.