Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v času, ko je delo opravljal na način šest ur dela, šest ur pripravljenosti in šest ur počitka, opravil več ur dela, ko bi izrabil dnevni počitek, saj je v pripravljenosti opravljal delo (ves čas pripravljenosti), s tem pa ni imel možnosti v celoti izrabiti dnevnega počitka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožniku plačati znesek v višini 4.035,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2016 do plačila. Naložilo ji je, da tožniku plača pravdne stroške v višini 1.632,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se zahtevek nanaša na 63 dni, ko tožniku po njegovih navedbah ni bil zagotovljen dnevni počitek. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na beležke A. A., B. B., C. C. in tožnika, čeprav v spis niso bile predložene. V spis IV Pd 28/2019 ni vpogledalo; takšen dokazni predlog je zavrnilo. Storilo je bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je zmotno porazdelilo dokazno breme; da je opravil več dela, kot mu ga je toženka plačala, bi moral dokazovati tožnik. Večino dni je delo opravljal osem ur. Toženka je že v odgovoru na tožbo za vsako posamezno obdobje navedla, koliko ur dela je opravil. Predložila je listinske dokaze, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo; iz predloženega dnevnika usposabljanja bi ugotovilo, kakšno delo je tožnik opravljal in koliko časa je trajalo. Zmotno je dokazno ocenilo izpoved priče D. D., ki je pojasnil verodostojnost evidenc. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovilo. Ni ugotovilo, kakšno delo (konkretno) je tožnik opravljal niti ali je bilo več ur dela opravljeno v času, ko bi izrabil dnevni počitek. Zgolj več ur opravljenega dela zahtevka ne utemelji. Zmotno je štelo, da pripravljenost onemogoča počitek. Tožnik niti ni konkretiziral, kdaj je spremljal osebe in vozila oziroma kdaj se je odzival na alarme ter opravljal obhode. V zvezi s tem ni podal navedb. Spremljanje vozil ne pomeni dela, ampak je ukrep za zagotavljanje lastne varnosti. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek zavrne, tožniku pa naloži plačilo njenih pravdnih stroškov, oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

5. Tožnik je s pripravljalno vlogo z dne 20. 2. 2020 predlagal, da sodišče vpogleda v beležke A. A., B. B. in C. C., ki so v spisu IV Pd 28/2019. Ne glede na to, da sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, se je v točki 17 obrazložitve nanj sklicevalo; navedlo je, da je vsebino zabeležk upoštevalo kot dodatni dokaz, da tožnikove navedbe o neizrabljenem dnevnem počitku držijo. Ker bi bila glede na razlogovanje sodišča prve stopnje odločitev enaka, če teh zabeležk ne bi upoštevalo, gre za kršitev določb pravdnega postopka, ki ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve in tako ni prerasla v bistveno.

6. Tožnik je bil napoten na mednarodno misijo na Kosovo od 22. 9. 2013 do 30. 4. 2014 (KFOR ...).

7. Pravica do dnevnega počitka je določena z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR-1; 155. člen ZDR-1; 11 ur, če je delovni čas neenakomerno razporejen), za delavce na obrambnem področju pa še specialno z drugim odstavkom 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr), ki ju je v izpodbijani sodbi citiralo sodišče prve stopnje. Citiralo je še tretji in četrti odstavek 158. člena ZDR-1, ki omogočata drugačno ureditev v zakonu ali kolektivni pogodbi ter četrti in peti odstavek 97. člena ZObr, v zvezi s katerim toženka konkretnih navedb ni podala (da bi minister na posameznih delovnih mestih ali formacijskih dolžnostih na predlog načelnika generalštaba odredil zagotavljanje predpisanega dnevnega počitka v obdobju, ki ne sme biti daljše kot šest mesecev), in 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; določba je bila z novelo A spremenjena), v zvezi s katerim je zavzelo pravilno stališče, da je potreben počitek v smislu te določbe dnevni počitek.

8. Tožnik je uveljavljal odškodnino za neizrabljeni dnevni počitek (oziroma plačilo za več opravljenega dela v času, ko bi izrabil dnevni počitek) za določena konkretno navedena obdobja; večina teh obdobij (od 24. 10. 2013 do 12. 11. 2013, 4. 12. 2013 do 6. 12. 2013, 12. 3. 2014 do 14. 3. 2014 in 24. 3. 2014 do 22. 4. 2014) se nanaša na čas, ko je delo opravljal na način šest ur dela, šest ur pripravljenosti in šest ur počitka; v zvezi s tem je uveljavljal, da je, ko je bil v pripravljenosti, opravljal delo in da je imel počitek le v času počitka (na posamezni dan je izrabil šest ur dnevnega počitka).

9. Toženka se je, kot poudarja v pritožbi, v odgovoru na tožbo opredelila do vsega dela, za katerega tožnik navaja, da ga je opravil, in ki bi onemogočalo izrabo dnevnega počitka; za določene dni je sama navedla, da je tožnik opravil več dela (več kot 13 ur, če štejemo, da bi bil upravičen do 11 ur dnevnega počitka), in sicer dne 15. 10. 2013 je delo opravljal 15 ur (dveh ur počitka ni izrabil), 17. 11. 2013 je delal 24 ur (11 ur ni izrabil), 21. 3. 2014 je delal 14 ur (ene ure ni izrabil) in 29. 3. 2014 je delo opravljal 16 ur (treh ur ni izrabil).

10. V tožbi je tožnik prikrajšanje zaradi neizrabljenega dnevnega počitka izračunal po vrednosti enega dne; izhajajoč iz mesečne plače je uveljavljal odškodnino za 63 dni v višini 4.035,15 EUR. Po novejši sodni praksi (sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 8/2021 in VIII Ips 45/2021, oba z dne 28. 6. 2022) je zahtevek utemeljil na drugi pravni podlagi, kot plačilo za več opravljene ure dela v času, ko bi izrabil dnevni počitek (urno postavko je izračunal v višini 16,93 EUR).

11. Sodišče prve stopnje je upoštevalo 250 ur, ki jih je tožnik opravil čez povprečno mesečno obveznost, za katero je določena plača na mednarodni misiji. Navedbe o teh urah je toženka podala v utemeljitev, da je tožnik, če bi se upoštevalo povprečje, dnevni počitek izrabil. Njeno stališče o povprečju je materialnopravno zmotno kot je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da že sam presežek ur pomeni, da je tožnik do vtoževanega plačila upravičen. Ne glede na to je sprejelo pravilno odločitev, saj je tožnik v času, ko bi izrabil dnevni počitek, upoštevaje popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje, opravil toliko ur dela, da je glede na urno postavko zahtevek v celoti utemeljen.

12. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno porazdelitev dokaznega bremena. V zvezi s tem sicer pravilno navaja, da je bilo dokazno breme o opravljenih urah dela na tožniku, kar pa bi bilo relevantno le v primeru, če sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne bi moglo zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva (sklepanje na podlagi pravila o dokaznem bremenu; 215. člen ZPP). Prav tako zmotno mu očita, da je dejstva ugotavljalo izven trditev; tožnik je podal konkretne navedbe o delu, ki ga je opravljal; navedel je, da je v času pripravljenosti opravljal delo. V tem okviru je sodišče prve stopnje ugotavljalo, kakšno delo je opravljal in koliko ur dela je opravil. 13. V zvezi s sprejeto dokazno oceno, pri oblikovanju katere je sodišče prve stopnje upoštevalo izvedene dokaze, kot mu nalaga 8. člen ZPP, toženka v pritožbi konkretizira svoj očitek le glede predloženega dnevnika usposabljanja (B9), iz katerega ni razvidno konkretno za tožnika, katero delo je opravljal na posamezni dan in koliko ur, in priče D. D., ki je izpovedal o izrabi tedenskega počitka (kar ni predmet spora), v zvezi z dnevnim počitkom pa ni potrdil navedb toženke, kot prikazuje; izpovedal je na primer, da dopušča možnost, da je bil dnevni počitek krajši (deset ur). V zvezi z načinom šest ur dela, šest ur pripravljenosti in šest ur počitka pa je izpovedal, da se pripravljenost ni beležila kot delo; v tem delu je njegovo izpoved v obrazložitvi povzelo tudi sodišče prve stopnje. Glede na to, da je izpovedal, da ne ve konkretno za delo oziroma izrabo dnevnega počitka za tožnika, njegove izpovedi pravilno ni upoštevalo v večji meri.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v času, ko je delo opravljal na način šest ur dela, šest ur pripravljenosti in šest ur počitka, opravil več ur dela, ko bi izrabil dnevni počitek, saj je v pripravljenosti opravljal delo (ves čas pripravljenosti), s tem pa ni imel možnosti v celoti izrabiti dnevnega počitka. Delo je konkretiziralo - šlo je za odziv na alarme, spremljanje vozil, fizično varovanje baze ob izpadu elektrike, menjava tistih, ki so opravljali delo, za čas obrokov, izvajanje obhodov in tedenskih pregledov vozil. Opravil, ki ne predstavljajo dela, ampak odražajo način bivanja na mednarodni misiji (kot je nošenje uniforme, omejitev izhodov iz baze, čiščenje prostorov in opreme ter podobno), sodišče prve stopnje pri tem ni upoštevalo. Za takšna opravila ne gre v primeru spremljanja vozil, za kar si neutemeljeno zavzema toženka v pritožbi. Ugotovitve o delu niso splošne in nekonkretizirane; zgoraj povzeto delo je tožnik opravljal, ko je bil v pripravljenosti. Dnevni počitek je posledično izrabil samo v šestih urah, ko je imel počitek.

15. Sodišče prve stopnje glede drugih obdobij, ki jih je tožnik navedel v tožbi, izrabe dnevnega počitka (oziroma več opravljenega dela) ni ugotavljalo, kar pa ni bistveno, ker že ugotovljeno delo zadošča za utemeljenost zahtevka v celoti; gre za obdobja opravljanja dela na način šest ur dela, šest ur pripravljenosti in šest ur počitka (pet ur neizrabljenega dnevnega počitka v obdobjih, ki so skupaj trajali 56 dni) in za tiste dni, ko neizrabljeni dnevni počitek priznava toženka v odgovoru na tožbo.

16. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev, da toženka sama krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspela, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.