Jedro

Sodišči sta se morali opredeliti kaj je bil predmet darilne pogodbe z dne 28.1.1976. S pomočjo pisne pogodbe sta se na podlagi 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) prepričali, da je tožnica podarila sinu vse, kar je podedovala po pokojnem možu. Toda na podlagi številnih izvedenih dokazov nista mogli slediti trditvam tožene stranke, da bi mu podarila tudi delež, ki ga je imela iz naslova skupnega premoženja, saj sta se prepričali, kako je hišo z možem zgradila z ogromno truda in odpovedovanja. Zato sta morali po določilu 101. člena ZOR v dvomu razlagati nejasna določila v neodplačni pogodbi v smislu, ki je manj težak za darovalko in šteti, da tožnica sinu ni podarila premoženja, ki ga je imela na hiši in na pripadajočem zemljišču iz naslova skupno pridobljenega premoženja.

Da bi sodišči lahko ugotovili delež tega premoženja, sta po določilu 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur.l. SRS 15/76 oz. prečiščeno besedilo 14/89 in RS, št. 13/94 in 82/94) skrbno pretehtali tožničino delo (5. stran obrazložitve prvostopenjske sodbe) in ugotovili, da sta bila deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Toda zaradi posebnega premoženja, ki ga je podedoval pok. mož, sta kljub tožničini skrbi za moževe starše, ocenili tožničin delež na hiši in na pripadajočem zemljišču le 35 %.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnica solastnica do 25,5% dela parcele št..., vl.št... k.o... in sicer stavbišča v izmeri 132 m2 in dvorišča v izmeri 450 m2 ter na njej stoječe hiše z naslovom K., Č. Toženima strankama je naložilo, da izstavita tožeči stranki zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo vknjižila to pravico. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožeče in tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti odločitvi o pritožbi tožene stranke v sodbi sodišča druge stopnje, v zvezi z ugoditvenim delom sodbe sodišča prve stopnje, je pravočasno vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev izpodbijanih delov sodb ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje naredilo napačne dokazne zaključke, zaradi česar je zmotno uporabilo materialno pravo. Vztraja pri trditvi, da je tožnica z darilno pogodbo podarila vso nepremičnino, to je podedovani del in delež iz naslova posebnega premoženja. V pogodbi je sicer naveden podedovani del, a več tudi ni mogla podariti, ker ni bila zemljiškoknjižna lastnica. Številna konkludentna dejanja tožnice so potrjevala, da je bila na zapuščinski obravnavi poučena, da lahko izloča delež iz skupnega premoženja, da po moževi smrti ni več vlagala v nepremičnino itd. V zvezi z vlaganji tožnice v stanovanje v pritličju revidentka navaja dejanske okoliščine v zvezi s tem ter interpretira izvedene dokaze. Sodiščema očita, da sta kljub temu šteli, da je ostal dvom o resnični volji darovalke, zaradi česar sta pogodbo razlagali v njeno korist. Po mnenju tožene stranke sodišči nista ustrezno upoštevali izdatkov pokojnega D. B. za fasado, za odplačilo kreditov po pokojnem očetu, za legalizacijo črne gradnje in nista upoštevali revalorizacije, zaradi česar sta tožnici prisodili prevelik delež. Ponovno razlaga tožničino izpoved drugače kot sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje in meni, češ da je izpovedala, da od leta 1970 ni več vlagala v gradnjo hiše, zato do sinove smrti 14.7.1982 ni mogla prispevati 10% k njeni izgradnji.

V postopku, ki je bil opravljen po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92), je bila revizija vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je dopustno vložiti le iz omejenih in v zakonu taksativno navedenih razlogov. Je pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo, v katerem izpodbijanje dejanskih ugotovitev ni več dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP). Med dejanske ugotovitve spada revidentkino navajanje posameznih vlaganj pravdnih strank v nepremičnino ali njihovo izpodbijanje.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, ki so skrbno in razumljivo obrazložene v sodbah, je v zgoščeni obliki mogoče povzeti naslednje ugotovitve: - da je tožnica sodelovala pri pridobivanju skupnega premoženja v 22 let trajajoči zakonski skupnosti s pokojnim D. B., da je bila zelo delavna, da se je ukvarjala s kmetovanjem, prodajo proizvodov in z gospodinjstvom ter da je skrbela za dva mladoletna otroka in za moževe starše; - da je v letu 1966 z možem začela graditi sporno hišo, v katero sta se z otrokoma vselila leta 1969, čeprav hiša do smrti D. B. dne 14.2.1970 še ni bila dograjena v celoti (sodišče prve stopnje na 4. strani obrazložitve natančno navaja stanje gradnje); - da je tožnica nato živela s sinom in hčerko v družinski skupnosti do leta 1975, ko se je hčerka poročila. Odtlej je tožnica živela s sinom in se jima je leta 1976 pridružila še prvotoženka, ki se je poročila s tožničinim sinom leta 1979. Do smrti tožničinega sina in prvotoženkinega moža dne 14.7.1982 so skupaj kmetovali, legalizirali so črno gradnjo, za tožnico izdelali stanovanje v pritličju, za sina in prvotoženko pa adaptirali stanovanje v 1. nadstropju; - da je po sinovi smrti prišlo med pravdnima strankama do nesporazumov in tožnica ni več prispevala k povečanju vrednosti hiše. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo. Najprej sta se morali opredeliti kaj je bil predmet darilne pogodbe z dne 28.1.1976. S pomočjo pisne pogodbe sta se po 99. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) prepričali, da je tožnica podarila sinu vse, kar je podedovala po pokojnem možu. Toda na podlagi številnih izvedenih dokazov sodišči nista mogli slediti trditvam tožene stranke, da mu je podarila tudi delež, ki ga je imela iz naslova skupnega premoženja, saj sta se prepričali, kako je hišo z možem zgradila z ogromno truda in odpovedovanja. Zato sta morali po določilu 101. člena ZOR v dvomu razlagati nejasna določila v neodplačni pogodbi v smislu, ki je manj težak za darovalko in šteti, da tožnica sinu ni podarila premoženja, ki ga je imela na hiši in na pripadajočem zemljišču iz naslova skupno pridobljenega premoženja.

Da bi sodišči lahko ugotovili delež tega premoženja, sta po določilu 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur.l. SRS 15/76 oz. prečiščeno besedilo 14/89 in RS, št. 13/94 in 82/94) skrbno pretehtali tožničino delo (5. stran obrazložitve prvostopenjske sodbe) in ugotovili, da sta bila deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Toda zaradi posebnega premoženja, ki ga je podedoval pok. D. B., sta kljub tožničini skrbi za moževe starše, ocenili tožničin delež na hiši in na pripadajočem zemljišču le 35%.

Sodišči prve in druge stopnje, ki sta v svojih sodbah natančno ugotovili, kaj je bilo na hiši izdelano do smrti D. B. in nato do smrti D. B., sta dejanske ugotovitve ovrednotili s pomočjo izvedenca in pravdni stranki k njegovi metodi dela nista imeli pripomb. Zato posameznih dejanskih ugotovitev in deležev v posameznih gradbenih fazah v reviziji ni več mogoče izpodbijati. Tudi prispevek tožnice v času od moževe, do sinove smrti, je pravilno ugotovljen in ni mogoče izpodbijati dejstev, da je tožnica po moževi smrti živela z otrokoma, da so skupaj kmetovali in da tudi potem, ko se je priselila prvotoženka, tožnica ni držala križem rok ter je nedvomno prispevala k pridobivanju premoženja, ki je bilo vloženo v gradnjo hiše, vsaj z 10%.

Ker torej skrbno ugotovljenih in natančno obrazloženih dejstev v sodbah sodišč prve in druge stopnje ni mogoče izpodbijati in ker sta sodišči v zvezi z njimi pravilno uporabili materialno pravo, niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija. Tudi kršitve določb ZPP iz 10. točke drugega odstavka 354. člena, na katero mora sodišče po določilu 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, ni. Glede na to je bilo neutemeljeno revizijo zavrniti po določilu 393. člena ZPP.