Jedro

Ker sta tožnikova pravna prednika za arondirana kmetijska zemljišča dobila ustrezna nadomestna zemljišča, po določbi 29. točke 1. odstavka 3. člena ZDen nista upravičena do denacionalizacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 2.7.2003. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Žalec z dne 6.9.2002, s katero je bil zavrnjen zahtevek za vračilo parc. št. 85/1 k.o..., podržavljene pok. A.P. in parc. št. 75 iste k.o., podržavljene pok. A.P. in M.P. Tožena stranka v razlogih izpodbijane odločbe navaja, da je pravilna ugotovitev prvostopnega upravnega organa, da v obravnavanem primeru ni pogojev za denacionalizacijo kmetijskih zemljišč po 29. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ker sta tožnikova pravna prednika za podržavljena zemljišča dobila ustrezna nadomestna kmetijska zemljišča. Zemljišča so bila podržavljena z dvema arondacijskima odločbama, in sicer z odločbo z dne 23.11.1964 in z odločbo z dne 18.4.1973 na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča TZIKZ). Iz navedenih odločb o arondaciji je razvidno, da so bila prejšnjima lastnikoma za podržavljena zemljišča dana nadomestna kmetijska zemljišča, poleg tega pa jima je bila izplačana tudi denarna odškodnina. Prvostopni upravni organ je ustreznost nadomestnih zemljišč pravilno ugotavljal s primerjavo vrednosti odvzetih zemljišč v skladu z določbami 44. člena ZDen in na njegovi podlagi izdanega Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Odlok). V postopku je bilo pravilno ugotovljeno, da so bila A. in M.P. po odločbi z dne 23.11.1964 dana nadomestna zemljišča, ki predstavljajo 119% vrednosti podržavljenih zemljišč. Po arondacijski odločbi z dne 18.4.1973 pa je A.P. prejel nadomestno zemljišče, ki predstavlja 82% vrednosti podržavljenih zemljišč.

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z odločitvijo tožene stranke in upravnega organa prve stopnje. Navaja, da je v 29. točki 3. člena ZDen naveden TZIKZ, ki je bil podlaga za podržavljenje in tudi sedaj predstavlja pravno podlago za denacionalizacijo, v kolikor upravičenci niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč. Iz računa prvostopnega upravnega organa izhaja, da sta tožnikova pravna prednika prejela za podržavljeni parceli ustrezna nadomestna zemljišča, kar pomeni, da nista upravičenca do denacionalizacije na podlagi 29. točke 3. člena ZDen. Zavrača kot neutemeljen tožbeni ugovor, da naj bi tožena stranka sama od sebe denacionalizacijski zahtevek, ki se je glasil na vrnitev parcel št. 85/1 in 75 k.o..., neutemeljeno razširila še na parcele št. 54/3, 36 in 144 k.o... samo zato, da se je v obračunu odplačnosti povečal znesek oziroma odstotek vrednosti nadomestnih zemljišč. Kot je razvidno iz upravnih spisov, sta bili izdani dve arondacijski odločbi takratne Komisije za arondacijo Žalec z dne 23.11.1964 in z dne 18.4.1973, v katerih so določno navedene številke arondiranih in v zameno danih parcel, njihove vrednosti, kar pomeni, da se morajo vse te vrednosti odvzetih in v zameno danih parcel upoštevati skupno in ne vsaka zase, kot to želi doseči tožnik v denacionalizacijskem postopku.

Tožnik vlaga zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožbo. V pritožbi navaja, da se ne strinja z zastarelo in preživelo ugotovitvijo dejanskega stanja. Postopek po ZDen se vodi po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku in ne po zastarelem katastru. Tako bi sodišče moralo ugotoviti materialno resnico v skladu s 7. členom ZUP glede katastrskih kultur kmetijskih zemljišč, ne pa po katastrskem stanju. Smiselno predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Presoja prvostopnega sodišča, ki temelji na pravilno ugotovljenih dejstvih, ki izhajajo iz upravnih spisov, da tožnikova pravna prednika A.P. in M.P. nista upravičena do denacionalizacije v izreku prvostopne upravne odločbe navedenih parcel, je pravilna. ZDen v določbi 29. točke 1. odstavka 3. člena izrecno določa, da so izpolnjeni pogoji za vrnitev arondiranih kmetijskih zemljišč, če upravičenci niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč. V tej zadevi je, kot izhaja iz predloženih spisov, upravni organ ugotovil po kriteriju vrednosti odvzetih in nadomestnih kmetijskih zemljišč, da sta tožnikova pravna prednika dobila ustrezna nadomestna zemljišča. V postopku je bilo pravilno ugotovljeno, da se vrednost kmetijskih zemljišč določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi odloka, ki temelji na določbi 3. odstavka 44. člena ZDen in je tudi po presoji pritožbenega sodišča edina podlaga za ugotavljanje vrednosti kmetijskega zemljišča, tako tistega, ki je bilo podržavljeno, kot tistega, ki je bilo dano kot nadomestno zemljišče. Predpisana metodologija za izračun vrednosti podržavljenega in nadomestnega zemljišča pa je bila uporabljena tudi v obravnavanem primeru. Zato je prvostopno sodišče ob uporabi 29. točke 3. člena ZDen pravilno presodilo odločitev tožene stranke in prvostopnega upravnega organa, da niso izpolnjeni pogoji za vrnitev podržavljenega zemljišča po tej zakonski določbi.

Tožnik kot že v upravnem postopku tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ugovarja, da se ne strinja z vrednotenjem nadomestnih zemljišč po katastrskih podatkih. Ugovor je kot neutemeljen pravilno zavrnila že tožena stranka. Kataster je uradna evidenca o vrsti rabe zemljišč, zato se katastrski podatki o nadomestnih zemljiščih v času podržavljenja štejejo za resnične.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.