Jedro

V obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila sodne takse v celoti, saj tožnik ni prejemnik denarne socialne pomoči in do denarne socialne pomoči ne bi bil upravičen tudi, če bi vlogo podal, niti ne bi bila s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva za preživljanje tožnika in njegove družine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika z dnem 22. 6. 2015 za oprostitev plačila sodnih taks.

2. Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče ni upoštevalo, da bi mu enkratno plačilo 225,00 EUR bistveno zmanjšalo sredstva za preživljanje in njegovo zdravljenje, ker je invalid. Poleg te obveznosti ima še 21 sodnih zadev. Plačilo sodnih taks bi mu bistveno zmanjšalo kakovost življenja, saj predstavljajo velik izdatek za družino s šoloobveznim otrokom. Sklicuje se na določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in se ga oprosti plačila takse.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa tožnik ne navaja.

5. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče 17. 11. 2014 izdalo sodbo in sklep in da je s tem za tožnika nastala taksna obveznost v višini 112,50 EUR. Ker se je tožnik zoper citirano sodbo in sklep pritožil, je zanj nastala še dodatna taksna obveznost v višini 112,50 EUR oziroma skupaj 225,00 EUR. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik dne 22. 6. 2015 pravočasno podal predlog za oprostitev plačila sodnih taks.

6. Zakon o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/08 s spremembami, v nadaljevanju ZST-1) v prvem odstavku 11. člena določa, da sodišče oprosti stranko plačila taks v celoti, če ta na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno varstvene prejemke, in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Z odločbo št. U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015 je Ustavno sodišče RS ugotovilo neskladje citirane določbe ZST-1 in določilo, da se do odprave neskladja stranko lahko oprosti plačila sodne takse v celoti, tudi če ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe in ne izpolnjuje zakonskih pogojev za prejemanje, če bi bila tudi z delnim plačilom občutno zmanjšana sredstva za preživljanje.

7. Glede na ureditev oprostitve plačila sodnih taks po ZST-1 in ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča RS, v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila sodne takse v celoti, saj tožnik ni prejemnik denarne socialne pomoči in do denarne socialne pomoči ne bi bil upravičen tudi, če bi vlogo podal, niti ne bi bila s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva za preživljanje tožnika in njegove družine.

8. Sodišče prve stopnje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila sodne takse, saj mesečni dohodki, ki jih prejema tožnik iz naslova pokojnine v višini 426,00 EUR in njegove partnerke v višini 568,14 EUR iz naslova plače, nadomestila oziroma drugih prejemkov iz delovnega razmerja, skupaj znašajo 994,14 EUR. To pa pomeni, da družina za 54 % presega znesek 646,08 EUR, kolikor bi v njihovem primeru za dve odrasli osebi in otroka znašal minimalni dohodek, ki ga za pridobitev denarne socialne pomoči od 1. 8. 2014 določa Zakon o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/10 s spremembami, v nadaljevanju ZSVarPre). Ne glede na relativno nizek mesečni dohodek pa tudi ni mogoče zaključiti, da bi bila s plačilom takse 225,00 EUR, ki tudi sicer predstavlja enkratno obveznost, občutno zmanjšana sredstva, s katerim se preživlja tožnik in njegova družina. Tožniku oziroma njegovi družini bodo tudi po plačilu 225,00 EUR zagotovljeni dohodki v višini minimalnega dohodka, ki se glede na določbo drugega odstavka 4. člena ZSVarPre štejejo za zadostna sredstva za preživetje.

9. Pritožbene navedbe, da bi se mu s plačilom sodne takse bistveno zmanjšala sredstva za zdravljenje, niso upoštevne, saj tožnik tudi pred pritožbenim sodiščem ni navedel in tudi ni izkazal povečanih stroškov za zdravljenje. Pritožbene navedbe, da ima tožnik poleg te obveznosti, še 21 sodnih zadev in da bi plačilo sodnih taks bistveno zmanjšalo kakovost življenja, pa predstavljajo nedovoljeno novoto, ki glede na določbo 337. člena ZPP ne more biti upoštevna. Po tej določbi sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. Teh razlogov pa tožnik ne navaja.

10. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.