Jedro

Sporazum o pravnem nasledstvu države RS se ne bo nanašal na terjatve fizičnih oseb, ki so državljani RS in stalno prebivajo na območju RS, za škodo nastalo na ozemlju sedanje RS, proti bivši državi SFRJ. V tem razmerju namreč država ne nastopa kot subjekt mednarodnega javnega prava, temveč kot udeleženka civilno-pravnega razmerja, v katerem mora tudi sama kot stranka tega razmerja spoštovati načela pravne države. Nesprejemljivo je zato stališče države RS, da ni prešla nanjo obveznost prejšnje države do upnika.

V izjemni situaciji, ki ob sprejemu ZIP gotovo ni bila predvidena, dokazovanje prehoda obveznosti z listino ali s sodno odločbo ni potrebno in se šteje, da je prenos obveznosti dokazan tudi takrat, kadar gre za prenos po zakonu.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: "Ugovor dolžnika proti sklepu o izvršbi opr. št. I 1449/91 z dne 21.5.1992 se zavrne.

Dolžnik je dolžan povrniti upniku nadaljnje stroške izvršilnega postopka v znesku 1.000,00 SIT, v roku 8 dni."

2. Dolžnik je dolžan povrniti upniku pritožbene stroške v znesku 3.230,00 SIT, kot nadaljnje izvršilne stroške, v roku 8 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da se ugovoru dolžnika ugodi in se sklep o dovolitvi izvršbe z dne 21.5.1992 razveljavi ter predlog za izvršbo zavrže. Upniku je naložilo, da povrne dolžniku njegove stroške izvršilnega postopka v znesku 1.021,00 SIT.

Proti temu sklepu se pritožuje upnik. Navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da Republika Slovenija (v nadaljevanju RS) ni naslednica bivše SFRJ. Mnenja je, da je RS naslednica v dobrem in slabem in da je zato prevzela tudi obveznosti do svojih državljanov, ki izvirajo še iz bivše SFRJ.

Pritožba je utemeljena.

Po določilu 22. čl. Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIP) dovoli sodišče izvršbo tudi proti nekomu, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot dolžnik, če je z javno ali po zakonu overjeno listino dokazano, da je obveznost prešla nanj; kadar pa to ni mogoče, pa se prehod obveznosti dokazuje s pravnomočno odločbo izdano v pravdnem postopku. V obravnavanem primeru prehod obveznosti države SFRJ na državo RS ni izkazan z nobeno v tem členu navedenih listin, vendar pa je sodišče druge stopnje mnenja, da je prehod obveznosti kljub temu dokazan iz sledečih razlogov: Po 3. odst. 1. tč. Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Ur.l.RS št. 1/91-I) je RS z osamosvojitvijo prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo RS in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ, prevzem izvrševanja teh pravic in dolžnosti pa se je uredil z ustavnim zakonom. Ustavni zakon za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (v nadaljevanju - ustavni zakon, Ur.l. RS št. 1/91-I) je v 1. čl. določil prevzem izvrševanja teh pravic in dolžnosti, v 1. odst. 9. čl. je glede prevzema pravic predpisal, da RS prevzame v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju RS do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA, glede dolgov pa je v 1. in 2. odst. v 11. čl. določil, da bo RS na podlagi sporazuma o pravnem nasledstvu SFRJ prevzela tisti delež državnih dolgov SFRJ, ki se nanaša na RS, tisti delež s strani SFRJ garantiranih dolžniških obveznosti, katerih koristniki so pravne osebe s sedežem na ozemlju RS in ustrezen delež dolgov SFRJ, katerih neposredni koristnik ni ugotovljiv. Sodišče druge stopnje se zato strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni avtomatične sukcesije glede dolgov med RS in bivšo SFRJ, ker bo to rešeno s sporazumom o pravnem nasledstvu, mnenja pa je, da to stališče ni uporabno za obravnavani primer. Sporazum o pravnem nasledstvu, ki bo sklenjen po 11. čl. ustavnega zakona, se bo namreč nanašal na javni dolg države SFRJ in razmerje med novo nastalimi državami kot subjekti mednarodnega javnega prava, ne bo pa se nanašal na terjatve fizičnih oseb, ki so državljani RS in stalno prebivajo na območju RS, za škodo nastalo na ozemlju sedanje RS, proti bivši državi SFRJ. V tem razmerju namreč država ne nastopa kot subjekt mednarodnega javnega prava, temveč kot udeleženka civilnopravnega razmerja, v katerem mora tudi sama kot stranka tega razmerja spoštovati načela pravne države.

To je mogoče zaključiti tudi glede na teorijo mednarodnega javnega prava in stališča Andrassy Juraja, na katerega se sodišče prve stopnje sklicuje in tudi glede na določbe Zakona o skladu RS za sukcesijo (Ur.l. RS št. 10/93) na katere se sodišče prve stopnje prav tako sklicuje. Sodišče druge stopnje zato meni, da ni mogoče sprejeti stališča države RS v tem postopku, da ni prešla nanjo obveznost prejšnje države do upnika iz sodbe P x z dne 4.12.1989, niti stališča sodišča prve stopnje, da bo moral upnik z realizacijo svoje terjatve počakati, na bodočo delitveno bilanco, temveč je nasprotno šteti, da je obveznost države SFRJ do upnika prešla na državo RS.

Po mnenju sodišča druge stopnje je v izjemni situaciji, ki ob zapisu in sprejemu določbe 22. čl. ZIP gotovo ni bila predvidena, dokazovanje prehoda obveznosti z listino ali s sodno odločbo nepotrebno, oziroma je mogoče šteti, da je prenos obveznosti dokazan tudi takrat, kadar gre za prenos po zakonu (1. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS in 9. čl. istega zakona). Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi upnika ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zavrnilo ugovor dolžnika proti sklepu o dovolitvi izvršbe (3. tč. 380. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP).

Ob spremembi izpodbijanega sklepa je sodišče druge stopnje moralo spremeniti tudi izrek o stroških postopka (2. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP). Pri tem je upoštevalo pravilo o izvršilnih stroških iz 32. čl. ZIP in dolžniku naložilo še nadaljnje izvršilne stroške, ki so bili potrebni za izvršbo (5. odst. 32. čl. ZIP).

Nadaljnje izvršilne stroške upnika je odmerilo v skladu z veljavno odvetniško tarifo in tarifo zakona o sodnih taksah.

Določbe ZPP in ZIP, so bile v tem sklepu uporabljene na podlagi določila 1. odst. 4.čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS.