Jedro

S publicijansko tožbo lahko zahteva vrnitev stvari tudi t.i. domnevni lastnik, torej posestnik, ki ima priposestvovalno - zakonito in dovbroverno posest. Sodišče prve stopnje pa ni ugotavljalo, ali je tožnik imel posest spornega stanovanja, preden je posest stanovanja pridobila tožena stranka. Če je tožena stranka, ki se sklicuje na retencijsko pravico, posest zadržane stvari izgubila, ker jo je pridobil tožnik, je njena pridržna pravica ugasnila.

Izrek

s k l e n i l o:

1. Pritožbi se ugodi in se sodba ter sklep sodišča prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

2. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo z dne 27.3.2002 od sodišča zahteval, naj razsodi, da je tožena družba dolžna v bodoče opustiti vsakršno poseganje v nepremičnino - stanovanje tožeče stranke št. 23, shrambo št. 25 in parkirno mesto št. 33, na ulici X. 49 v Y., ter mu omogočiti neoviran vstop in uporabo njegovega stanovanja, shrambe in parkirnega prostora, mu izročiti ključe vhodnih vrat stanovanja, vrat medprostorov, ki vodijo do stanovanja tožnika in vhodnih vrat v objekt, kot tudi ključe shrambe in garaže. Predlagal je tudi, naj sodišče z začasno odredbo toženi stranki naloži izročitev ključev hodnika in vrat stanovanja in naj omogoči tožniku neoviran vstop v stanovanje.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 17.4.2002 ugodilo predlogu tožnika in izdalo predlagano začasno odredbo. Z izpodbijano odločbo pa je tudi zavrnilo ugovor tožene družbe zoper sklep o predlogu za izdajo začasne odredbe ter v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku.

Zoper odločitev sodišča se pritožuje tožena družba iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče izhajajoč iz 41. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) tehtalo ali ima na stanovanju močnejšo pravico: domnevni lastnik stvari ali tisti, ki na stvari uveljavlja retencijsko pravico. Poudarja, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da ima na stvari močnejšo pravico do posesti tožnik, ki je to pravico pridobil odplačno, kot pa tožena družba, ki je sporno stanovanje pridobila neodplačno. Tožena družba opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zato tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Navaja, da je z družbo A.A. dne 8.6.1999 sklenila gradbeno pogodbo, s katero se je zavezala, da bo za družbo A.A. zgradila gradbeni objekt, ta pa se je zavezala opravljeno delo plačati. Šlo je za gradnjo "na ključ", kar pomeni, da je bil objekt do primopredaje naročniku v posesti tožene stranke. Navaja, da sta se z družbo A.A. dogovorili, da bo primopredaja opravljena ob izdaji uporabnega dovoljenja, vendar do primopredaje sploh ni prišlo. Ker investitor - družba A.A. več kot polovice gradbenih del ni plačal, je tožena stranka na podlagi 286. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki ureja pridržno pravico, pridržala stanovanje dokler ji investitor ne plača opravljenega dela. Tožena stranka v pritožbi navaja, da investitor tako ni pridobil lastninske pravice na spornem stanovanju in je tudi ni mogel prenesti na tožnika. Meni, da tožnik ni dokazal, da je sporno stanovanje dobil v last in posest na zakonit način, saj stanovanje ni vpisano v zemljiški knjigi. Tožena stranka meni, da gre v tem primeru za čisto retencijo, ker sta terjatev in stvar v neposredni povezavi in v tem primeru retencijska pravica učinkuje tudi zoper dolžnikove pravne naslednike. Opozarja, da je Republika Slovenija v prvi vrsti pravna in šele nato socialna država in poudarja, da je odločitev sodišča napačna. Predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da ugodi ugovoru zoper sklep o začasni odredbi, ter tožbeni zahtevek in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik še ni lastnik stanovanja, saj se po 33. členu ZTLR na podlagi pravnega posla pridobi lastninska pravica na nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo. Zato je pravilno ugotovilo, da tožnik zahteva pravno varstvo na podlagi 41. člena ZTLR, ki ureja t.i. publicijansko tožbo. Ta člen določa, da ima tisti, ki je pridobil individualno določeno stvar s pravnim naslovom in na zakonit način, ni pa vedel in tudi ni mogel vedeti, da ni postal lastnik stvari (domnevni lastnik), pravico zahtevati njeno vrnitev tudi od dobrovernega posestnika, pri katerem je stvar brez pravnega naslova ali s šibkejšim pravnim naslovom. Po tej določbi lahko zahteva vrnitev stvari tudi t.i. domnevni lastnik, torej posestnik, ki ima priposestvovalno - zakonito in dobroverno posest. Tožnik mora tako dokazati, da je imel stvar v posesti in da je njegova posest zakonita, dobrovernost pa se domneva (primerjaj A. Finžgar, Komentar ZTLR, Ljubljana 1980, str. 49).

Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnik dokazal, da ima veljavni pravni naslov za pridobitev posesti - veljavno prodajno pogodbo z zemljiškoknjižnim dovolilom, kar je pogoj, da je posest zakonita. Sodišče prve stopnje pa ni ugotavljalo, ali je tožnik imel posest spornega stanovanja, preden je posest stanovanja pridobila tožena stranka. To dejstvo je bilo med strankama ves čas postopka sporno. Tožena stranka še v pritožbi navaja, da posesti stanovanja ni nikdar izgubila, da primopredaja ni bila nikdar opravljena in da se prav zato, ker posesti stanovanja ni nikdar izgubila, sploh lahko sklicuje na pridržno pravico. Sodišče prve stopnje pa ni ugotovilo, ali je tožnik stanovanje res imel v posesti, torej je imel možnost na stanovanje vplivati, ga rabiti, uživati iz njim razpolagati (primerjaj T. Frantar, Stvarno pravo, GV Ljubljana 1993, str. 302). Tudi za odločitev o utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je tožnik izkazal za verjetno, da je imel stanovanje v posesti, s tem pa tudi verjetnost, da njegova terjatev obstoji. Višje sodišče je zato na podlagi 355. in tretje točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99 in 96/02, v nadaljevanju ZPP) v povezavi s 15. členom ZIZ pritožbi ugodilo in je razveljavilo izpodbijano sodbo in sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o izdaji začasne odredbe ter je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Sodišče prve stopnje bo v nadaljevanju postopka moralo najprej ugotoviti, ali je tožnik imel posest stanovanja. Če bo sodišče ugotovilo, da je tožnik posest stanovanja imel, potem so izpolnjeni pogoji za uveljavljanje publicijanske tožbe, obenem pa niso izpolnjeni pogoji za pridržno pravico tožene stranke. Če je namreč tožena stranka posest zadržane stvari izgubila, ker jo je pridobil tožnik, je njena pridržna pravica ugasnila (primerjaj M. Juhart, Komentar OZ, GV, Ljubljana 2003, str. 276). Če pa bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik posesti stvari ni imel, bo moralo tožbeni zahtevek zavrniti, saj v tem primeru niso izpolnjeni pogoji za uveljavljanje publicijanske tožbe.

Zakon o pravdnem postopku v tretjem odstavku 165. člena določa, da sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero, je bila pritožba vložena.