Jedro

Iz 5. člena Direktive 2000/78 izhaja, da sprejmejo delodajalci ustrezne ukrepe za zagotovitev razumne prilagoditve z namenom zagotovitve skladnosti z načelom enakega obravnavanja hendikepiranih oseb (torej tudi invalidov), razen če bi delodajalca taki ukrepi nesorazmerno obremenili. S temi ukrepi se tem osebam omogoči dostop, sodelovanje ali napredovanje v službi ali usposabljanje, torej enakopravno obravnavo pri uveljavljanju njihovih pravic v primerjavi z ostalimi delavci. Toženka je tožniku v času od vrnitve na delo do napotitve na čakanje na delo doma prilagodila delo na njegovem delovnem mestu vzdrževalec javnih površin III tako, da mu je odrejala naloge, ki so bile združljive z njegovimi omejitvami. Razdelitev delovnih nalog pomeni ustrezen organizacijski ukrep v okviru razumnih prilagoditev v smislu 5. člena Direktive 2000/78 ob upoštevanju 21. in 26. člena Listine EU o temeljnih pravicah. To med drugim izhaja iz uvodne izjave 20 Direktive 2000/78. Namen sprejema in ohranitve ustreznih ukrepov je v zagotavljanju nediskriminatorne obravnave invalidov pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Upoštevaje prakso SEU je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da toženka (v nobenem primeru) ni dolžna prilagoditi delovnega procesa tožnikovim omejitvam oziroma njegovi preostali delovni zmožnosti. Pojem "razumna prilagoditev" v okviru pravice, ki jo je pridobil tožnik v invalidskem postopku, zajema tudi obveznost toženke, da obstoječe delovno mesto vzdrževalec javnih površin III prilagodi njegovi preostali delovni zmožnosti, če je zmožen opravljati bistvene naloge tega delovnega mesta, oziroma ohrani že sprejeto razumno prilagoditev, s čimer mu omogoči ohranitev zaposlitve. Toženka je te obveznosti razbremenjena le, če dokaže, da bi takšen ukrep predstavljal nesorazmerno obremenitev v smislu uvodne izjave 21 Direktive 2000/78 (zlasti z ukrepom povezani finančni in drugi stroški, velikost in finančni viri organizacije ali podjetja ter možnost pridobitve javnih sredstev ali kakšne druge oblike pomoči). V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje dolžno ustrezno upoštevati tudi vsa navedena stališča.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 2. 2022 ter za reintegracijo in reparacijo. Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da manjkajo razlogi glede ustreznosti delovnega mesta vzdrževalec javnih površin III, zato odločitve ni mogoče preveriti. Zaključek glede ročnega izkopa grobnih jam temelji na kršitvi 8. člena ZPP, saj sodišče pri presoji tega opravila ni upoštevalo večjega števila okoliščin, ki jih izpostavlja pritožba. Neprepričljiva, nelogična in v nasprotju s pravili varnega dela je ugotovitev sodišča, da pri košnji s kosilnico na nitko po brežini prihaja do dvigovanja rok nad nivojem ramenskega obroča. Sodišče je to ugotovitev sprejelo brez vsakršne trditvene podlage, upoštevaje le izpoved A. A. Ni pojasnilo razlogov, zaradi katerih naj bi delo s škropilnico nasprotovalo omejitvi dvigovanja rok nad nivojem ramenskega obroča, zato v tem delu izpodbijane odločitve ni mogoče preveriti. Nepravilno je ugotovilo, da naj bi bilo delovno mesto čistilka v enoti Vzdrževanje okolja v nasprotju z omejitvami. Prav tako nepravilna je ugotovitev, da delo čistilke v Enoti za ravnanje z odpadki zajema težja fizična dela, prilagojena zbirnemu centru. To delovno mesto ni zasedeno, med naloge pa ne spada sortiranje kosovnih odpadkov, ki ga opravlja več oseb na delovnem mestu komunalni delavec - sortirnica. Sodišče se ni opredelilo do trditev tožnika, da opis delovnega mesta čistilka v izjavi o oceni tveganja zajema splošno vzdrževanje čistoče in ni težje fizično delo. Delo čistilke je mogoče pravilno izvesti na način, ki ne nasprotuje tožnikovim omejitvam. Izpodbijana sodba nima razlogov glede ustreznosti delovnega mesta nadzornik - komunalni delavec. Tožnik je podal argumentirane pripombe na ugotovitve izvedenke glede neustreznosti tega delovnega mesta, vendar se sodišče in izvedenka do njih nista opredelila. Izvedenka je zgolj navedla, da njen zaključek temelji na uradni dokumentaciji toženke in okoliščinah, videnih ob ogledu, vendar pa se ob ogledu ni prepričala o dejanskih delovnih nalogah nadzornika - komunalnega delavca, kraju opravljanja tega dela ... Za izpraznitev kant ni potrebno dvigovanje rok nad nivojem ramenskega obroča. Sodišče je zakonitost odpovedi (posredno) oprlo tudi na zaključke izvedenke, povezane s težo posameznih orodij; težo predmetov omenja tudi pri povzetku izpovedi prič. Ker izvedenka v pisnem mnenju in dopolnitvi ni pravilno in popolno ugotovila dejstev glede teže posameznih orodij, je predlagal postavitev drugega izvedenca. Razlogi sodbe so protislovni, saj se sodišče sklicuje na ugotovitve izvedenskega mnenja o opravilih, povezanih z dvigovanjem bremen in v zvezi s tem povzema tudi izpovedi prič, po drugi strani pa pri zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev drugega izvedenca navaja, da na omejitev dvigovanja predmetov, težjih od 8 kg, ni oprlo odločitve. Izvedenki bi moralo naložiti, naj preveri težo posameznih predmetov ter se določno opredeli do pripomb tožnika. Ker ni zahtevalo dopolnitve mnenja in se ni argumentirano opredelilo do tožnikovih pripomb ter je zavrnilo dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca, je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršilo 14., 22. in 23. člen URS. Na določena vprašanja (npr. ali bi neupoštevanje vsebine obrazca DD-1 vplivalo na njene zaključke) izvedenka ni odgovorila. Pri izdelavi mnenja je upoštevala tudi vsebino obrazca DD-1 in pojasnila B. B. Sodišče se je oprlo na izvedensko mnenje, čeprav je izvedenka brez ustrezne trditvene podlage ob ogledu delovnih mest upoštevala dodatna pojasnila tretjih oseb, ki so zaposlene pri toženki, kar predstavlja kršitev 7., 212. in 286. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Ob ogledu je ugotovila, da je edino stehtano orodje, ki presega težo 8 kg, največja kosilnica na nitko, za katero pa je toženka povedala, da se z njo ni nikoli delalo, saj ima druge, manjše in lažje kosilnice na nitko, s katerimi je mogoče popolnoma enako opraviti delo. Ker toženka ni prerekala utemeljitve dokaznega predloga za dodatno zaslišanje C. C., temveč le njegovo pravočasnost, bi ga sodišče moralo zaslišati oziroma zatrjevano dejstvo šteti za dokazano. Pavšalen je zaključek sodišča, da po napotitvi na čakanje na delo doma tožniku ni bilo mogoče zagotavljati prilagojenih del. Ni jasno, zakaj mu po navedenem datumu ni bilo mogoče zagotavljati dela na enak način kot drugim vzdrževalcem javnih površin. Ugotovitev sodišča, da je tožnik opravljal delo v skladu z omejitvami od novembra 2020 do 10. 5. 2021, potrjuje njegove navedbe, da je vsa dela mogoče opraviti na način, ki ne nasprotuje omejitvam. Podana je kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do trditev tožnika o nedovoljeni diskriminaciji v primerjavi z drugimi zaposlenimi na delovnem mestu vzdrževalec javnih površin, ki naj bi opravljali izključno posamezna opravila. Po vrnitvi na delo je tožnik posamezna opravila vzdrževalca javnih površin III nemoteno opravljal vse do napotitve na čakanje na delo doma, tj. v trajanju šest mesecev, kar kaže na to, da toženka razpolaga z delovnim mestom, ki je združljivo s tožnikovimi omejitvami, in da ni nobenega razloga, da teh nalog ne bi mogel še naprej opravljati. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstva, ne da bi bila zanje podana ustrezna trditvena podlaga strank, in da je njegova dokazna ocena pomanjkljiva, s čimer je storilo v pritožbi uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7., 8. in 212. členom ZPP, ki so vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Prav tako je zaradi zmotne materialnopravne presoje nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično sprejelo najmanj preuranjeno odločitev glede obstoja utemeljenega odpovednega razloga.

6. Tožnik je bil pri toženki nazadnje zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 12. 2019 na delovnem mestu vzdrževalec javnih površin III. Predmet spora je zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti z dne 9. 2. 2022 (4. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Odpoved temelji na odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZPIZ) z dne 8. 9. 2020, s katero je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami (lažje fizično delo, z dvigovanjem bremen le do 8 kg, ne nad nivojem ramenskega obroča, s polnim delovnim časom od 3. 9. 2020), in na dopolnilnem mnenju invalidske komisije z dne 14. 7. 2021 o neustreznosti predlaganih nezasedenih delovnih mest, med katerimi je bilo tudi delovno mesto vzdrževalec javnih površin. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, pa je invalidska komisija že 20. 4. 2021 izdala obvestilo, v katerem je ocenila, da delovno mesto vzdrževalec javnih površin III po opisu delovnega mesta po nastanku invalidnosti za tožnika ni ustrezno, ker bi pri delu dvigoval bremena, težja od 8 kg, delal z rokami tudi nad višino ramen, hkrati pa so dela v opisu delovnega mesta zanj fizično pretežka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka ni mogla zagotoviti tožniku ustreznega dela skladno s citirano odločbo ZPIZ, saj posamezna opravila, ki se izvajajo na delovnem mestu vzdrževalec javnih površin III (izkop grobnih jam, košnja z nitkarico, škropljenje) in na drugih presojanih delovnih mestih, ne ustrezajo priznani omejitvi tožnika (brez dvigovanja nad nivojem ramenskega obroča).

7. Zmoten je pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba ne konkretizira, kateri razlogi naj bi manjkali glede posameznih zaključkov sodišča prve stopnje v zvezi s presojo ustreznosti delovnega mesta vzdrževalec javnih površin III. Preizkus izpodbijane sodbe je bil mogoč, saj obrazložitev vsebuje vsa odločilna dejstva, na podlagi katerih je sodišče zaključilo, da navedeno delovno mesto ni ustrezno glede na preostalo delovno zmožnost tožnika.

8. Dokaznim zaključkom, ki jih je sodišče prve stopnje napravilo glede zmožnosti tožnika za delo vzdrževalca javnih površin III oziroma konkretno glede opravila izkop grobnih jam, pritožba utemeljeno očita kršitev 8. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Kot pravilno opozarja pritožba, bi moralo za potrebe pravilne in popolne dokazne ocene v zvezi s tem opravilom dokazno ovrednotiti predvsem tudi naslednje okoliščine: to opravilo je zgolj eno od 19 opravil v opisu nalog vzdrževalca javnih površin III v aktu o sistemizaciji; v oceni tveganja za to delovno mesto so navedene posamezne naloge, med katerimi pa ni izkopa in zasipa pokopnih jam; toženka ima v aktu sistemizirani delovni mesti izvajalec pogrebno pokopališke dejavnosti in vzdrževalec pokopališča in poslovilne veže, na katerih se primarno izvaja pokopališka dejavnost, kamor spada izkop in zasip pokopne jame; akt o sistemizaciji ne vsebuje opravila nadomeščanja izvajalca pogrebno pokopališke dejavnosti v času njegove odsotnosti, ki ga je izvedenka dodala k opisu nalog vzdrževalca javnih površin III; C. C. je izpovedal, da je D. D. (ki je bil zaposlen na delovnem mestu vzdrževalec javnih površin) naloge na pokopališču izvajal vsega skupaj 2-3 krat; E. E. je izpovedal, da je ročnih izkopov pogrebnih jam na letni ravni samo cca 10, ostalo pa so žare, smiselno enako pa je izpovedal tudi F. F.; na delovnih mestih vzdrževalec javnih površin I, II in III, ki imajo v opisu del in nalog določen izkop grobnih jam in delo s pokojniki, so zaposlene tudi ženske, pa tega dela dejansko nikoli ne opravljajo. Celovita presoja vseh okoliščin, tudi navedenih, v zvezi z nalogo izkopa grobnih jam je pomembna v luči Direktive 2000/78/ES z dne 21. 11. 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (v nadaljevanju: Direktiva 2000/78), ki ne zahteva, da se v delovnem razmerju obdrži posameznika, ki ni zmožen izpolnjevati _bistvenih nalog_ delovnega mesta, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.1 Ob upoštevanju tudi izpostavljenih okoliščin bo moralo sodišče presoditi, ali izkop grobnih jam predstavlja bistveno nalogo tožnikovega delovnega mesta vzdrževalec javnih površin III.

9. Glede košnje s kosilnico na nitko (eno od opravil delovnega mesta vzdrževalec javnih površin III) se je sodišče prve stopnje oprlo na izpoved tožniku nadrejenega A. A., da se takšna košnja izvede na način, da delavec stoji v brežini in pri košnji dviguje roke nad ramenski obroč. Pritožba utemeljeno očita, da je sodišče takšen zaključek napravilo brez ustrezne trditvene podlage (7. in 212. člen ZPP). S takšno ugotovitvijo je zato preseglo trditve toženke, ki je v postopku na prvi stopnji glede tega opravila zatrjevala le, da je bila kosilnica z nitko težja od 8 kg, pri čemer tudi v izvedenskem mnenju ni bilo izpostavljeno vprašanje dvigovanja rok nad nivojem ramenskega obroča pri košnji s kosilnico na nitko.

10. Utemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj naj bi bila uporaba škropilnic pri delu vzdrževalca javnih površin III v nasprotju z omejitvijo dvigovanja rok nad nivojem ramenskega obroča. V zvezi s tem se tudi ni opredelilo do trditev tožnika, da dela s škropilnico tudi sicer ni opravljal že od leta 2018 dalje.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni oprlo presoje glede tožnikove nezmožnosti za opravljanje dela vzdrževalca javnih površin III na izpodbijani prvostopenjski zaključek o dvigovanju stvari na avto. Pritožbeno nestrinjanje s to ugotovitvijo zato ni odločilnega pomena.

12. Ni utemeljeno pavšalno pritožbeno izpodbijanje prvostopenjske ugotovitve, da je delovno mesto čistilka v enoti Vzdrževanje okolja v nasprotju s priznano razbremenitvijo dvigovanja rok nad nivojem ramenskega obroča. Sodišče prve stopnje je na podlagi pisne izjave in izpovedbe G. G. ter izvedenskega mnenja pravilno zaključilo, da tožnik zaradi navedene omejitve ne more opravljati večjega števila opravil iz delokroga čistilke. Pritožba nadalje nasprotuje ugotovitvi, da gre pri delu čistilke v Enoti za ravnanje z odpadki za fizično težja dela, ki ne zajemajo zgolj del čiščenja, temveč tudi specifična dela, prilagojena zbirnemu centru, pri čemer pa ne prereka ugotovitve, da ima toženka za navedeno čiščenje angažiranega tudi zunanjega izvajalca. Ostale pritožbene navedbe (da toženka tega delovnega mesta nima zasedenega; da delo čistilke ni težje in ne vsebuje sortiranja kosovnih odpadkov oziroma drugih opravil, ki niso navedena v izjavi o oceni tveganja; da je sortiranje odpadkov dejansko opravljalo več oseb na delovnem mestu komunalni delavec - sortirnica; da je mogoče delo pravilno izvesti na način, ki ne nasprotuje priznanim delovnim omejitvam tožnika) glede na ugotovljeni neobstoj potrebe po zapolnitvi delovnega mesta čistilka v Enoti za ravnanje z odpadki niso odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na mnenje sodne izvedenke medicine dela ugotovilo, da obremenitve na delovnem mestu nadzornik - komunalni delavec niso skladne s tožniku priznano omejitvijo, ker to delo zahteva občasno dvigovanje rok nad višino ramen. Pritožba sicer pravilno opozarja, da je prvostopenjska obrazložitev v tem delu skopa, a je kljub temu preizkus izpodbijane sodbe mogoč. Sicer pa toženka v odgovoru na pritožbo opozarja, da nima potrebe po tem delu, oziroma na zasedenost delovnega mesta, kar je izpostavila že v postopku na prvi stopnji. Iz dosedanjega dokaznega postopka ne izhaja, da je pri toženki obstajala potreba po takšnem delu v času po izvršljivosti dokončne odločbe ZPIZ do odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

14. Pritožba očita, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na nepravilne in nepopolne zaključke sodne izvedenke o teži posameznih orodij; v zvezi s tem uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili razlogi med seboj v nasprotju. Očitek ni utemeljen. Preizkus izpodbijane sodbe je mogoč, saj obrazložitev vsebuje odločilna dejstva, pri čemer pritožbeno sodišče ne ugotavlja nasprotja med njimi. Sodišče prve stopnje je v 29. točki obrazložitve res povzelo ugotovitve izvedenke glede opravil, ki presegajo omejitev nošenja bremen 8 kg, vendar na to omejitev ni oprlo presoje o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar je izrecno poudarilo v 4. in 28. točki obrazložitve. Odločitev o zakonitosti odpovedi je oprlo izključno na ugotovitev, da posamezna opravila, ki se izvajajo na delovnem mestu vzdrževalec javnih površin III (predvsem izkopavanje grobnih jam, košnja z nitkarico, škropljenje) in na drugih presojanih konkretnih delovnih mestih, ne ustrezajo omejitvi dvigovanja rok nad nivojem ramenskega obroča. 15. Ne drži pritožbeni očitek, da je izvedenka, vezano na dodatna (prilagojena) pojasnila, ki so jih ji podali toženkini zaposleni ob ogledu delovnih mest, sama ugotavljala dejansko stanje mimo trditev v spisu, s čimer naj bi bile kršene določbe 7., 212. in 286. člena v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo kot pavšalen očitek tožnika o tem, da naj bi izvedenka v spis vnašala izjave tretjih oseb, zaposlenih pri toženki. Izvedenka je namreč poudarila, da pojasnila B. B. niso bila ključna za njene ugotovitve, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja. Tudi pritožba ne konkretizira, katera pojasnila oziroma izjave tretjih oseb naj bi izvedenka neutemeljeno upoštevala pri izdelavi mnenja, zato očitka niti ni mogoče preizkusiti.

16. Po tretjem odstavku 254. člena ZPP je pridobitev mnenja drugega izvedenca omejena zgolj na primere, ko naj bi bila v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se tega ne da odpraviti z novim zaslišanjem. Pri tem za nastanek utemeljenega dvoma v pravilnost podanega mnenja ne zadostuje zgolj nestrinjanje z ugotovitvami in dodatnimi pojasnili izvedenke. Če je tožnik ocenjeval, da odgovor izvedenke v pisni dopolnitvi še vedno ni bil ustrezno prepričljiv, je imel možnost te nejasnosti z zaslišanjem postavljene izvedenke razjasniti, pa tega ni predlagal (prim. III Ips 5/2019). V opisanih okoliščinah pritožba zato neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev pravic iz 14., 22. ter 23. člena Ustave RS, ker naj bi sodišče z opustitvijo postavitve drugega izvedenca tožniku onemogočilo vsebinsko obravnavo.

17. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za dodatno zaslišanje C. C. Ta dokazni predlog je tožnik predlagal na zadnjem naroku, pri čemer je navajal, da je po njegovem vedenju toženka v vmesnem času tej priči prilagodila delovno mesto, kar naj bi kazalo na neenako obravnavo tožnika. S temi trditvami tožnik ni izkazal pogoja nekrivde iz 286. člena ZPP, saj ni določno pojasnil, kdaj naj bi se seznanil z zatrjevano prilagoditvijo delovnega mesta. Tudi zavzemanje pritožbe za uporabo drugega odstavka 214. člena ZPP, češ da toženka ni nasprotovala trditvam tožnika glede neenakega obravnavanja v primerjavi s to pričo, ni utemeljeno. Pritožba spregleda, da je toženka takoj po podanem dokaznem predlogu temu izrecno nasprotovala z navedbo o njegovi nerelevantnosti.

18. Tožnik je posamezne naloge delovnega mesta vzdrževalec javnih površin III z upoštevanjem omejitev (lažje delo, brez dvigovanja bremen nad 8 kg in brez dvigovanja rok nad ramenskim obročem) opravljal po vrnitvi na to delo in po nastopu dokončnosti in izvršljivosti odločbe ZPIZ (21. 1. 2021) vse do napotitve na čakanje na delo doma (10. 5. 2021), tj. v trajanju skoraj šest mesecev. V zvezi s tem se je sodišče prve stopnje oprlo na izpoved direktorja toženke, da so tožniku v navedenem obdobju prilagodili delo in mu ga odrejali predvsem na javni snagi. Zaključilo je, da toženka v tem času tožniku ni odrejala težjih del, zlasti ne del, pri katerih bi dvigoval roke nad nivojem ramenskega obroča in pri katerih bi dvigoval bremena težja od 8 kg.

19. Pritožba utemeljeno izpodbija pavšalen prvostopenjski zaključek, da po dnevu napotitve na čakanje na delo doma tožniku ni bilo več mogoče zagotavljati prilagojenega dela. Sodišče prve stopnje namreč ni pojasnilo, zakaj mu po navedenem datumu ni bilo mogoče zagotavljati dela na enak način. Iz 5. člena Direktive 2000/78 izhaja, da sprejmejo delodajalci ustrezne ukrepe za zagotovitev razumne prilagoditve z namenom zagotovitve skladnosti z načelom enakega obravnavanja hendikepiranih oseb (torej tudi invalidov), razen če bi delodajalca taki ukrepi nesorazmerno obremenili. S temi ukrepi se tem osebam omogoči dostop, sodelovanje ali napredovanje v službi ali usposabljanje, torej enakopravno obravnavo pri uveljavljanju njihovih pravic v primerjavi z ostalimi delavci. Toženka je tožniku v času od vrnitve na delo do napotitve na čakanje na delo doma prilagodila delo na njegovem delovnem mestu vzdrževalec javnih površin III tako, da mu je odrejala naloge, ki so bile združljive z njegovimi omejitvami. Razdelitev delovnih nalog pomeni ustrezen organizacijski ukrep v okviru razumnih prilagoditev v smislu 5. člena Direktive 2000/78 ob upoštevanju 21. in 26. člena Listine EU o temeljnih pravicah. To med drugim izhaja iz uvodne izjave 20 Direktive 2000/78. Namen sprejema in ohranitve ustreznih ukrepov je v zagotavljanju nediskriminatorne obravnave invalidov pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi.2 Upoštevaje prakso SEU je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da toženka (v nobenem primeru) ni dolžna prilagoditi delovnega procesa tožnikovim omejitvam oziroma njegovi preostali delovni zmožnosti.3 Pojem "razumna prilagoditev" v okviru pravice, ki jo je pridobil tožnik v invalidskem postopku, zajema tudi obveznost toženke, da obstoječe delovno mesto vzdrževalec javnih površin III prilagodi njegovi preostali delovni zmožnosti, če je zmožen opravljati bistvene naloge tega delovnega mesta, oziroma ohrani že sprejeto razumno prilagoditev, s čimer mu omogoči ohranitev zaposlitve. Toženka je te obveznosti razbremenjena le, če dokaže, da bi takšen ukrep predstavljal nesorazmerno obremenitev v smislu uvodne izjave 21 Direktive 2000/78 (zlasti z ukrepom povezani finančni in drugi stroški, velikost in finančni viri organizacije ali podjetja ter možnost pridobitve javnih sredstev ali kakšne druge oblike pomoči). V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje dolžno ustrezno upoštevati tudi vsa navedena stališča. 20. Neutemeljena je pritožbena navedba o neenaki obravnavi tožnika v primerjavi z vzdrževalci javnih površin, ki naj bi opravljali izključno posamezna opravila (H. H. - pobiranje smeti, F. F. - košenje, I. I. - čiščenje). Predmet tega spora je namreč le presoja možnosti zagotovitve ustreznega dela tožniku ob upoštevanju konkretnih priznanih omejitev, za kar pa okoliščine v zvezi s prilagoditvijo delovnih mest naštetim delavcem niso relevantne. Izpodbijana sodba v tem delu tako ni obremenjena z zatrjevanima kršitvama iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

21. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje (prva odstavka 354. in 355. člena ZPP). To je dolžno v ponovljenem postopku upoštevati napotila tega sklepa, odpraviti kršitev iz 7. in 212. člena ZPP ter nato o zadevi odločiti ob vestni in temeljiti oceni dokazov, ki jo narekuje 8. člen ZPP, in v tem okviru skrbno pretehtati tudi okoliščine, na katere je bilo izrecno opozorjeno v tem sklepu, in ob upoštevanju materialnih stališč, na katera je bilo opozorjeno (možnost ohranitve zaposlitve pod spremenjenimi pogoji na prilagojenem delu, ki ustreza tožnikovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in preostali delovni zmožnosti). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v dosedanjem postopku tudi še ni bila raziskana pripomba tožnika na izvedensko mnenje, v okviru katerega je trdil, da lahko opravlja nalogo praznjenja koša v kontejner, ne da bi bila pri tem kršena omejitev dvigovanja rok nad nivojem ramenskega obroča. 22. V primeru, da bo v ponovljenem sojenju ugotovilo, da tožnikova omejitev dvigovanja rok nad nivo ramenskega obroča ni ovira za ohranitev zaposlitve pod spremenjenimi pogoji, bo moralo ugotoviti tudi dejstva, ki se nanašajo na možnost zagotovitve ustreznega dela ob upoštevanju preostalih dveh tožnikovih omejitev, tj. lažje fizično delo, z dvigovanjem bremen le do 8 kg. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejstva o teh okoliščinah v dosedanjem postopku niso bila ugotovljena. Tako se sodišče prve stopnje tudi še ni vsebinsko in določno opredelilo do pripomb tožnika glede teže predmetov (npr. da naj bi sodna izvedenka medicine dela ob ogledu pri toženki ugotovila, da je največja kosilnica na nitko tehtala 8,3 kg, za katero pa je toženka že tedaj povedala, da z njo dejansko nikoli ni delala, ker naj bi obstajale druge manjše in lažje kosilnice idr.). Za razjasnitev vseh navedenih okoliščin naj sodišče prve stopnje poleg upoštevanja že zbranega dokaznega gradiva zasliši izvedenko.

23. Pritožbeno sodišče ni moglo samo odpraviti ugotovljenih bistvenih kršitev oziroma dopolnjevati postopka, saj se ugotovljene bistvene kršitve raztezajo na ključne dokazne zaključke v zvezi z omejitvijo dvigovanja rok nad nivojem ramenskega obroča. Od dokaznih zaključkov, ki jih bo sodišče prve stopnje sprejelo o tem v ponovljenem sojenju, pa je odvisno tudi prvostopenjsko ugotavljanje dejstev glede preostalih dveh omejitev - lažje fizično delo, brez dvigovanja bremen nad 8 kg. V primeru ugotovitve nezakonite odpovedi je treba ugotoviti še relevantne okoliščine v zvezi s predlogom toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Namen instančnega postopka ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z razveljavitvijo izpodbijane sodbe ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

24. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Uvodna izjava 17 Direktive 2000/78. 2 Prim. zadevi SEU št. C-485/20 z dne 10. 2. 2022 in št. C-631/22 z dne 18. 1. 2024. 3 Da je delodajalec dolžan prilagoditi delo delavcu invalidu ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera (posredno) izhaja tudi iz nekaterih stališč Vrhovnega sodišča RS. V zadevi VIII Ips 242/2017 je pojasnilo, da obveznosti delodajalca iz 1. točke 200. člena ZDR (oziroma sedaj veljavnega 196. člena ZDR-1), da delavcu, pri katerem je ugotovljena preostala delovna zmožnost, zagotovi opravljanje drugega dela, ustreznega njegovi preostali zmožnosti, ni mogoče realizirati drugače kot tako, da delodajalec prouči vsa opravila na posameznem delovnem mestu, ki ga namerava ponuditi delavcu, in izloči vsa tista opravila, ki presegajo z invalidsko odločbo priznane omejitve. V zadevi VIII Ips 118/2018 je zavzelo stališče, da delodajalec obveznost zagotovitve drugega ustreznega dela delovnemu invalidu v resnici lahko uresniči tako, da delavcu odredi opravljanje drugega dela v okviru istega delovnega mesta. Pri tem gre le za način uresničitve te obveznosti, ki je možen pod pogojem, da je pri delodajalcu takšno delo na voljo.