Jedro

Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri odločanju o alternativnem načinu prestajanja zaporne kazni pravilno in vsestransko presodilo okoliščine v zvezi z obsojenčevim vedenjem v času sprejete odločitve v izpodbijanem sklepu. Pravilno je ocenilo okoliščine morebitne ponovitve dejanja na prostosti, kot tudi možnost in sposobnost obsojenca za opravljanje primernega dela in njegove osebne in družinske razmere v času predvidenega izvrševanja zaporne kazni ter posledično sprejelo pravilno odločitev, da v obsojenčevem predlogu navedene okoliščine in tiste, ki jih je prvo sodišče ugotovilo uradoma, ne zadostujejo za sklepanje, da je pri obsojencu že dosežen namen resoalizacije in da je izvršitev zaporne kazni v zavodu za prestajanje zaporne kazni nepotrebna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom obsojenčev predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist oziroma predlog za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, ki je bil podan 9. 12. 2020, zavrnilo kot neutemeljen.

2. Taki odločitvi obsojenec nasprotuje s pravočasno vloženo pritožbo po svojih zagovornikih z uveljavljanjem pritožbenih razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi kršitve zakona in predlaga, da se pritožbi ugodi tako, da se izpodbijani sklep razveljavi ter odloči, da se obsojencu omogoči alternativna oblika prestajanja kazni zapora, podredno pa, da se napadeni sklep razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločalo o obsojenčevem predlogu z dne 9. 12. 2020, v katerem je obsojenec predlagal, da se mu pravnomočno izrečena prostostna kazen v trajanju enega (1) leta in šest (6) mesecev zapora nadomesti z delom v splošno korist, oziroma z vikend zaporom, kar je utemeljil z okoliščinami in sicer, (-) da je oče štirih otrok, katere je dolžan preživljati, (-) da je v teku sodna in davčna izvršba na nepremičnine zoper njegovo zunajzakonsko partnerico K. V., (-) v teh postopkih pa je bil dosežen dogovor z davčnim organom o obročnem odplačevanju, (-) da je sedaj sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom z delodajalcem L. d.o.o. od 23. 11. 2020 dalje, (-) zato bo s svojimi prihodki lahko preživljal družino, (-) da velja za neobsojenega drugih kaznivih dejanj, (-) da bo enak namen kaznovanja dosežen tudi z alternativno obliko izvršitve kazni, zaradi katere mu ne bo prenehalo delovno razmerje, (-) na ta način pa bo uspel poplačati tudi premoženjskopravni zahtevek oz. škodo oškodovancu.

5. Prvo sodišče je na podlagi negativnega mnenja ODT Celje z dne 22. 1. 2021 ter poizvedb pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), podatkov iz kazenske evidence in evidence prekrškov ter na podlagi listinskih dokazov, ki jih je priložil obsojenec v predlogu ter ob upoštevanju določb osmega in četrtega odstavka člena 86 KZ-1 sprejelo izpodbijano odločitev, s katero je obsojenčev predlog za alternativni način izvršitve zaporne kazni v celoti zavrnilo.

6. Iz določbe devetega odstavka člena 86 KZ-1 izhaja, da sodišče pri odločanju o izvršitvi kazni zapora na način, ki ga predlaga tudi obsojenec upošteva zlasti obsojenčevo vedenje v času odločanja, nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni. Navedeno torej pomeni, da je sodišče prve stopnje pri odločanju, ali je obsojenčev predlog utemeljen, moralo presojati okoliščine, ki so obstajale v času odločanja o obsojenčevem predlogu. Zato so povsem nerelevantne in neupoštevne pritožbene navedbe, v katerih se znova poudarja, da je prvostopno sodišče, to je Okrožno sodišče v Celju v sodbi V K 68731/2019 z dne 13. 1. 2020, ko je sicer obsojenca spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja in mu izreklo pogojno obsodbo, verjelo, da bo ta kazenska sankcija pri njem dosegla svoj namen, zato je obsojenca presenetila odločitev pritožbenega sodišča, ki je obsojencu po pritožbi državne tožilke izreklo nepogojno zaporno kazen. Pritožbeno sodišče na tem mestu izpostavlja, da je predmetna kazenska zadeva po sodbi Višjega sodišča v Celju opr. št. II Kp 68731/2019 z dne 10. 11. 2020 postala pravnomočna 12. 11. 2020, takrat pa je pritožbeno sodišče pri izreku prostostne kazni upoštevalo vse takrat obstoječe olajševalne in obteževalne okoliščine in ni pritrdilo prvostopnemu sodišču, ki je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, s čemer je presodilo, da bo le izrek zaporne kazni pri obsojencu dosegel svoj namen. Ta sodba pa je postala tudi pravnomočna, zato je polemiziranje z razlogi v sodbi sodišča prve stopnje, ki je bila spremenjena v odločbi o kazni, neupoštevno.

7. Pritožba ima sicer prav, da alternativni način izvršitve zaporne kazni ne spremeni njenega bistva generalne in specialne prevencije, ne drži pa pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zmotno in napačno presodilo vse obstoječe okoliščine, ki vplivajo na presojo o tem, ali je v konkretnem primeru alternativni način prestajanja zaporne kazni utemeljen.

8. Obsojenec je sicer že predlogu za alternativni način izvršitve zaporne kazni priložil pogodbo o zaposlitvi pri družbi L. d.o.o., iz katere izhaja, da je v tem družinskem podjetju, katerega direktorica je njegova izvenzakonska partnerica K. V., zaposlen (šele) od 23. 11. 2020, to listino pa je prvo sodišče dokazno ocenjevalo v povezavi s podatki pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, iz katerih izhaja, da obsojenec od 1. 1. 2018 dalje ni bil prijavljen kot brezposelna oseba in tudi ni bil prejemnik sredstev iz naslova brezposelnosti in v tem času tudi ni bil nikjer zaposlen. Ob ugotovitvi, da pa je ta pogodba o zaposlitvi bila sklenjene le kratek čas pred pravnomočnostjo citirane sodbe (12. 11. 2020), kot tudi, da obsojenec v času od 21. 1. 2020 pa do 22. 11. 2020 ni bil v nobenem delovnem razmerju in si je v tem času prispevke za zdravstveno zavarovanje plačeval sam (čeprav družinsko podjetje, v katerem se je sedaj zaposlil, opravlja svojo dejavnost že od 27. 11. 2019), pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijanem sklepu v tem delu, da je mogoče sklepati, da je omenjena zaposlitev bila sklenjena zgolj za potrebe tega postopka iz razlogov, da je obsojenec na argumentiran način utemeljil možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela, saj bi se namreč v istem podjetju lahko zaposlil že v času daljše brezposelnosti, kar pa uradno pribavljeni podatki ne izkazujejo.

9. Pritožba v nadaljevanju izpostavlja, da je prvo sodišče nepravilno ocenjevalo tudi dejstvo, da se obsojenec nahaja še v enem kazenskem postopku po obtožnem predlogu ODT z dne 10. 11. 2020, ker to dejstvo ni bilo upoštevano pri izreku kazni v citirani sodbi, saj postopek takrat še ni bil v teku, zato slednja ne more za obsojenca pomeniti obremenilnega dejstva.

10. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da obsojenec razen zaradi kaznivega dejanja, zaradi katerega bo moral nastopiti prestajanje zaporne kazni, ni bil obsojen za nobeno drugo kaznivo dejanje, zoper njega pa je v teku kazenski postopek pred Okrajnim sodiščem v Žalcu zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku člena 196 KZ-1, ta obtožni predlog pa je bil vložen pri tem sodišču po zaključku predmetne kazenske zadeve. Ker gre v tem primeru samo za vložitev obtožnega akta, ki očitno še ni prestal formalnega preizkusa s strani sodišča prve stopnje, tudi ni mogoč zaključek, da je ta kazenski postopek že uveden, zato ta okoliščina, zlasti glede na čas storitve v tem obtožnem aktu očitanega kaznivega dejanja (v obdobju po 30. 6. 2012) ne more biti takšna okoliščina, ki bi kakorkoli lahko vplivala na presojo obsojenčevega predloga za nadomestitev alternativnega prestajanja izvršitve zaporne kazni, česar pa tudi prvostopno sodišče v okviru okoliščin, ki so pomembne za presojo obsojenčevega vedenja v času odločanja ni štelo kot odločilno in ki je pri tem še ugotovilo, da obsojenec tudi ni voden kot storilec v evidenci prekrškov.

11. Pritožba pa v svojih pritožbenih navedbah kot ključno za presojo o utemeljenosti obsojenčevega predloga izpostavlja in ponavlja okoliščine v zvezi z obsojenčevimi družinskimi in socialnimi razmerami z navedbami, da je obsojenec dolžan skrbeti za preživetje številčne družine, kar pa bo onemogočeno v primeru prestajanja prostostne kazni. To okoliščino je prvo sodišče še posebej temeljito raziskalo. Ob ugotovitvi, (-) da je direktorica družinskega podjetja obsojenčeva izvezakonska partnerica K. V., ki je tudi mati njegovih nepreskrbljenih otrok, (-) da je slednjo obsojenec zastopal ko pooblaščenec glede poravnave dolga pri Finančni upravi Republike Slovenije (FURS) glede dolga v višini 12.861,41 EUR, je pritrditi zaključkom v izpodbijanem sklepu o tem, da je odsotnost obsojenca iz domačega in družinskega življenja in v tej zvezi morebitno poslabšanje finančnega in materialnega stanja obsojenčeve družine glede na izvršeno kaznivo dejanje in pravnomočno izrečeno zaporno kazen redna in pričakovana ter neizogibna posledica zaključka takega kazenskega postopka, s čemer je moral obsojenec računati že v času storitve kaznivega dejanja. Razlaga, ki jo ponuja pritožba in sicer, da bo preživljanje številčne družine na ta način okrnjeno, pa bi pomenila, da prostostne kazni v takih primerih, kot je obsojenčev sploh ne bi bilo mogoče izvršiti, saj namreč vsaka odtegnitev tistega, ki preživlja družinske člane pomeni tudi do neke mere okrnjenost preživljanja družine kot celote. Pri tem pa, kot je obrazložilo že prvo sodišče, je direktorica družinskega podjetja obsojenčeva izvenzakonska partnerica, ki bo v času prestajanja obsojenčeve zaporne kazni dolžna v celoti poskrbeti za prežvljanje njunih skupnih otrok.

12. Pritožbene navedbe, da je obsojenec medtem izkazal kritičen odnos do svojega dejanja, za katerega je bil obsojen tudi na ta način, da je poravnal sodno določene stroške ter delno poplačal premoženjskopravni zahtevek, prav tako nimajo ustrezne teže in ne morejo omajati pravilnosti sprejete odločitve. V času teka kazenskega postopka v predmetni kazenski zadevi pred sodiščem prve stopnje tako, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, obsojenec z ničemer ni izkazal, da bi oškodovancu R. K. kakorkoli poravnal vsaj del priglašenega premoženjskopravnega zahtevka. Tega, kot izkazuje spisovno gradivo tudi ni storil v času odločanja o njegovem predlogu za alternativni način prestajanja zaporne kazni, temveč je potrdilo o plačilu zneska 500,00 EUR na račun R. K. (dan plačila 29. 3. 20021) priložil šele pritožbi zoper izpodbijani sklep, prav tako pa tudi obe potrdili za plačilo sodne takse (za zneska 400,00 EUR in 600,00 EUR). Iz izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je obsojenec oškodovancu z izvršitvijo očitanega kaznivega dejanja, o katerem je pravnomočno razsojeno, povzročil škodo v skupni višini 106.400,00 EUR, zato je znesek 500,00 EUR, ki ga je plačal šele v teku pritožbenega postopka zoper izpodbijani sklep po oceni pritožbenega sodišča zanemarljiv in ne izkazuje resne namere obsojenca, da bo oškodovancu čimprej in v celoti povrnil vso nastalo škodo, pri čemer prvo sodišče v okviru presoje okoliščin glede nevarnosti ponovitve dejanja na prostosti tudi ni spregledalo, da je predmetno kaznivo dejanje obsojenec storil z najvišjo obliko krivde na škodo fizične osebe in na brezobziren način, pri čemer se tudi ni oziral na oškodovančevo finančno stisko, saj je od njega zahteval še več denarja (oškodovanec je že za predhodna plačila moral pridobiti bančno posojilo z 20 letno odplačilno dobo). Zato po oceni pritožbenega sodišča obsojenec s tako minimalnim poplačilom oškodovančevega premoženjskopravnega zahtevka ne izkazuje svoj kritičen odnos do storjenega dejanja, kot to trdi v svojih pritožbenih navedbah, kljub temu, da je v določeni meri poravnal tudi del sodnih stroškov.

13. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri odločanju o alternativnem načinu prestajanja zaporne kazni pravilno in vsestransko presodilo okoliščine v zvezi z obsojenčevim vedenjem v času sprejete odločitve v izpodbijanem sklepu. Pravilno je ocenilo okoliščine morebitne ponovitve dejanja na prostosti, kot tudi možnost in sposobnost obsojenca za opravljanje primernega dela in njegove osebne in družinske razmere v času predvidenega izvrševanja zaporne kazni ter posledično sprejelo pravilno odločitev, da v obsojenčevem predlogu navedene okoliščine in tiste, ki jih je prvo sodišče ugotovilo uradoma, ne zadostujejo za sklepanje, da je pri obsojencu že dosežen namen resoalizacije in da je izvršitev zaporne kazni v zavodu za prestajanje zaporne kazni nepotrebna. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča namreč vse ugotovljene subjektivne, kot tudi objektivne okoliščine, ki so relevantne za odločanje o obsojenčevem predlogu za alternativen način prestajanja zaporne kazni kažejo, da obsojencu ni mogoče zaupati, da predlaganega načina prestajanja kazni zapora, kot ga je obsojenec predlagal, ne bo zlorabil. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ko je predlog obsojenca za alternativni način prestajanja prostostne kazni zavrnilo kot neutemeljen, pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena.

14. Iz teh razlogov je bilo potrebno pritožbo obsojenčevega zagovornika, ki je v celoti neutemeljena, zavrniti (tretji odstavek člena 402 ZKP) ob odsotnosti kršitve iz petega odstavka člena 402 , na katero pritožbeno sodišče pazi uradoma.

15. Obsojenec s pritožbo ni uspel, zato bo v skladu z določbo prvega odstavka člena 98 v zvezi s prvim odstavkom člena 95 ZKP moral plačati sodno takso, kot strošek pritožbenega postopka, le-to pa bo obsojencu odmerilo sodišče prve stopnje, pred katerim je tekel postopek.