Jedro

Predpostavka, da je mogoče presojati, ali je med kaznivima dejanjema hude telesne poškodbe in uboja podan navidezen idealen stek, je, da je do izvršitve obeh kaznivih dejanj prišlo v okviru enotnega napada. Kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe je bilo dokončano nekaj ur pred tem, ko je obsojenec izvršil kaznivo dejanje uboja. Med kaznivima dejanjema je bil nekaj urni premor, zato je pravilna presoja, da je šlo za dva napada na oškodovanko.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 40719/2018 z dne 10. 9. 2020, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici I K 40719/2018 z dne 9. 3. 2020, se zavrže. II. Zahteva za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 40719/2018 z dne 25. 11. 2021, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici I K 40719/2018 z dne 26. 5. 2021, se zavrne.

III. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je sodbo I K 40719/2018 z dne 9. 3. 2020 obsojenega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Obsojencu je izreklo enotno kazen 12 let zapora. Višje sodišče v Kopru je s sodbo III Kp 40719/2018 z dne 10. 9. 2020 ob ugoditvi pritožbi državne tožilke in delni ugoditvi pritožbi zagovornikov sodbo spremenilo tako, da je sodbo glede kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 je spremenilo sodbo v odločbi o krivdi, pravni opredelitvi ter odločbi o kazenski sankciji tako, da je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovo ravnanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1 in kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Za vsako od kaznivih dejanj je obsojencu določilo kazen dve leti zapora in mu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen tri leta in šest mesecev zapora.

2. V ponovljenem sojenju je Okrožno sodišče v Novi Gorici s sodbo z dne 26. 5. 2021 obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 in kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe mu je določilo kazen dve leti zapora, za kaznivo dejanje uboja pa kazen deset let zapora. Po prvem odstavku 55. člena KZ-1 je obsojencu ob upoštevanju kazni tri leta in šest mesecev zapora iz že pravnomočne sodbe in kazni določeni v tej sodbi, izreklo enotno kazen štirinajst let in šest mesecev zapora. Obsojenca je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka in odločilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun. Višje sodišče v Kopru je s sodbo III Kp 40719/2018 z dne 25.11.2021 pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper obe pravnomočni sodbi so obsojenčevi zagovorniki dne 16. 3. 2022 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku ( v nadaljevanju ZKP), to je zaradi kršitve 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP v zvezi s 44. členom ZKP in kršitve 257. in 258. člena ZKP ter zaradi bistvene kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 372. člena ZKP. Zahteva trdi, da bi morala biti iz dela na tej zadevi izločena sodna izvedenka prof. dr. Martina Breda Žmuc Tomori, ker je podan dvom v njeno nepristranskost ter nasprotuje zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke. Po stališču zahteve ni dokazan obsojenčev naklep glede kaznivih dejanj uboja in hude telesne poškodbe, v zvezi s tema dejanjema uveljavlja, da je imel obsojenec do njiju enoten odnos, da gre za navidezen realni stek in da je kaznivo dejanje hude telesne poškodbe konzumirano v kaznivem dejanju uboja. Glede kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem odstavku 191. členu KZ-1 in zanemarjanja mladoletne osebe po drugem odstavku 192. člena KZ-1 pa uveljavlja, da opis ni ustrezno konkretiziran, kar onemogoča pravico do obrambe in posledično pošteno sojenje. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan. Zahtevo je ocenil kot neutemeljeno in predlagal njeno zavrnitev. Po oceni vrhovnega državnega tožilca je Višje sodišče pravilno zaključilo in pojasnilo, zakaj ne sprejema navedb obrambe o pristranskosti izvedenke. Poudarja, da je obramba dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca utemeljila zgolj s svojim nestrinjanjem z mnenjem izvedenke, kar ni zadosten razlog za postavitev novega izvedenca. Očitki glede ugotavljanja obsojenčeve prištevnosti po oceni vrhovnega državnega tožilca po vsebini izražajo nestrinjanje vlagatelja z dokazno oceno sodišča, ob hkratnem podajanju lastne dokazne ocene, s čimer uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritrjuje presoji nižjih sodišč, da premor med izvrševanjem kaznivih dejanj hude telesne poškodbe in uboja kaže, da gre za dve samostojni kaznivi dejanji, ki sta bili storjeni z različno stopnjo naklepa in tudi prištevnosti. Vlagateljeve navedbe glede kršitve kazenskega zakona pa se po vsebini kažejo kot dejanska vprašanja in izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

5. Odgovor je bil vročen obsojencu in njegovim zagovornikom, ki so nanj odgovorili. Navajajo, da se je obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti prisiljena ukvarjati tudi z dokaznimi ocenami sodišča in posledicami, ki jih te ocene imajo na očitane kršitve. Ponavljajo, da zaključki izvedenke, da obsojenec v času izvršitve kaznivega dejanja uboja ni bil pod vplivom alkohola, nasprotujejo izpovedbam prič in rezultatom toksikoloških preiskav. Vztrajajo, da bi bilo potrebno zaradi videza nepristranskosti sojenja pritegniti drugega izvedenca. Navajajo, da obsojenec ne trpi za paranoidno osebnostno motnjo, kot je to navedla izvedenka v svojem mnenju in kot izhaja iz izreka pravnomočne sodbe, temveč za disocialno osebnostno motnjo, kar so diagnosticirali v UKC Maribor. Zagovorniki v odgovoru tako vztrajajo pri navedbah, ki so jih podali v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B-1.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, to je zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi in ne presoja pravilnosti dokaznih zaključkov sodišča prve in druge stopnje.

B-2.

7. Kot je bilo povzeto že uvodoma, je bil obsojenec spoznan za krivega po dveh sodbah Okrožnega sodišča v Novi Gorici. S sodbo I K 40719/2018 z dne 9. 3. 2020 v zvezi s sodbo višjega sodišča v Kopru III Kp 40719/2018 z dne 10. 9. 2020 je bil spoznan za krivega kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1. S sodbo Višjega sodišča v Kopru mu je bila za vsako od teh kaznivih dejanj določena kazen dve leti zapora in izrečena enotna kazen tri leta in šest mesecev zapora. Odločeno je bilo, da se v navedeno kazen všteje čas odvzema prostosti s priporom od dne 4. 9. 2018 od 13.15 ure dalje. V tem delu je sodba postala pravnomočna dne 30. 9. 2020, ko je Okrožno sodišče v Novi Gorici prejelo sodbo (prvi odstavek 129. člena ZKP). Sodba je bila obsojencu in njegovim zagovornikom vročena 1. oktobra 2020 in je s tem postala izvršljiva. Iz sodbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici izdane v ponovljenem sojenju dne 26. 5. 2021 izhaja, da se je sodba izvršila in da je obsojenec na prestajanju zaporne kazni po sodbi Višjega sodišča v Kopru III Kp 40719/2018 z dne 10. 9. 2020. 8. Obsojenčevi zagovorniki so zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 10. 9. 2020, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 9. 3. 2020 vložili dne 16. 3. 2022. Zahteva je bila tako vložena skoraj eno leto in pol po pravnomočnosti sodbe in je prepozna, saj je bila vložena po poteku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, ki je določen v tretjem odstavku 421. členu ZKP. Pojasniti je, da je Vrhovno sodišče že judiciralo, da v primeru, ko se v enotnem kazenskem postopku obravnava več kaznivih dejanj in za nekatera od teh sodba postane formalno in materialno pravnomočna, je zoper ta del sodbe dovoljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti (sodba I Ips 2093/2013 z dne 16. 3. 2023 .

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v tem delu na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo.

B-3.

10. Za presojo očitka kršitve kazenskega zakona, da je kaznivo dejanje hude telesne poškodbe konzumirano v kaznivem dejanju uboja, torej, da je med kaznivima dejanjema podan navidezni idealni stek, je potrebno izhajati iz v pravnomočnih sodbah ugotovljenega dejanskega stanja. Nižji sodišči sta presodili, da je (1) obsojenec kaznivo dejanje hude telesne poškodbe izvrševal v času od 01.00 ure do približno 04.00 ure; (2) oškodovanko takrat pretepal s pestjo, s kolenom, stiskal za roki, vlekel za lase, udarjal po rokah in gležnjih ter jo stiskal in davil za vrat, s čimer ji je povzročil hudo telesno poškodbo; (3) z izvrševanjem kaznivega dejanja prenehal ob 04.00 uri zjutraj in odšel spat; (4) okoli 8.00 ure ponovno odšel k oškodovanki, ji začel groziti, da jo bo ubil; (5) ji z močnimi stiski z roko za vrat, ki so trajali vsaj 15 do 30 sekund, zlomil hrustanec in vzel življenje.

11. Pri tem sta, izhajajoč iz izvedenskega mnenja prof. dr. Tomorijeve presodili tudi, da je kaznivo dejanje hude telesne poškodbe zaradi paranoidne osebnostne motnje in učinka alkohola in možne večje občutljivosti nanj, izvršil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, med tem ko so bile po nekaj urnem spanju obsojenčeve razumske in voljne sposobnosti nezmanjšane in je tako kaznivo dejanje uboja izvršil prišteven

12. Pritrditi je nižjima sodiščema, da čeprav je v obsojenčevem ravnanju napram oškodovanki v kritični noči dejansko šlo za agresivno ravnanje, premor med obema dejanjema, med katerima je šel obsojenec spat in je v tem času izzvenel učinek alkohola na njegove razumske in voljne sposobnosti razumevanje svojih ravnanj, kaže, da gre za dve samostojni kaznivi dejanji. Pri tem pritožbeno sodišče utemeljeno izpostavlja, da obsojenec ob izvrševanju kaznivega dejanja hude telesne poškodbe oškodovanki ni grozil s smrtjo, da pa ji je s smrtjo grozil tik pred odvzemom življenja.

13. Predpostavka, da je mogoče presojati, ali je med kaznivima dejanjema hude telesne poškodbe in uboja podan navidezen idealen stek, je, da je do izvršitve obeh kaznivih dejanj prišlo v okviru enotnega napada. Ta pogoj pri kaznivih dejanjih, ki ju je bil obsojenec spoznan za krivega, ni podan. Kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe je bilo dokončano nekaj ur pred tem, ko je obsojenec izvršil kaznivo dejanje uboja. Med kaznivima dejanjema je bil nekaj urni premor, zato je pravilna presoja, da je šlo za dva napada na oškodovanko. Vložniki s trditvami, da je bil obsojenčev odnos do obeh kaznivih dejanj enoten, da je hotel kaznovati mater in da je z ravnanji vmes prenehal le za kratek čas, da premor med dejanjema ne zadošča za utemeljitev dvojnega naklepa, ne uveljavljajo zatrjevane kršitve kazenskega zakona, temveč nedovoljeno nasprotujejo v dokaznem postopku ugotovljenemu dejanskemu stanju.

14. Kršitev kazenskega zakona vložnik uveljavlja tudi glede obsojenčevega subjektivnega odnosa do kaznivih dejanj. Nižji sodišči sta presodili, da je obsojenec kaznivo dejanje hude telesne poškodbe izvršil z direktnim naklepom, kar sta zaključili na podlagi načina izvršitve kaznivega dejanja, ko je 91. let staro, bolno, gibalno močno omejeno mamo približno tri ure, z vmesnimi prekinitvami, udarjal v glavo, trup, s kolenom v hrbet in prsni koš in z dejanjem ni prenehal niti, ko je oškodovanka že močno krvavela in hropla. Navedeno sta povezali z njegovim zagovorom, da je hotel mamo pretepsti in jo kaznovati .

15. Glede kaznivega dejanja uboja sta presodili, da je bilo izvršeno z eventualnim naklepom, to je, da se je obsojenec zavedal, da s svojim ravnanjem lahko povzroči smrt oškodovanke in da je v to privolil. Obrazložili sta, da je splošno znano, da je davljenje eden izmed pogostih načinov za odvzem življenja in da se je obsojenec, ki je oseba s primarno dobrimi intelektualnimi sposobnostmi, zavedal, da bo dlje časa trajajoče in močno stiskanje za vrat oškodovanke najverjetneje imelo za posledico nastop njene smrti, v kar je privolil. Poudarili sta, da mu je bilo predhodno povzeto šibko zdravstveno stanje oškodovanke poznano.

16. Vložniki s trditvijo, da se obsojenec ni bil sposoben zavedati, da bi lahko njegova ravnanja povzročila smrt oškodovanke, pa tudi v kolikor bi se tega zavedal, v njeno smrt ni privolil, in poudarjanjem, da jo je po smrti poskušal umiti in oživljati in da je bil njen finančni prispevek bistven za preživljanje družine, ne uveljavljajo zatrjevane kršitve kazenskega zakona. Te navedbe pomenijo zgolj vlagateljevo nestrinjanje z dokazno presojo nižjih sodišč, ob hkratnem podajanju lastne dokazne ocene, in s tem uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja glede trditve, da na podlagi ugotovitev izvedenca dr. Haringa ni mogoče z gotovostjo trditi, da je poškodbe oškodovanki povzročil prav obsojenec.

17. V zvezi s izvedenskim mnenjem psihiatrične stroke, ki ga je izdelala prof. dr. Martina Žmuc Tomori zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP, to je, da bi morala biti izvedenka izločena. Zahteva pri tem ne nasprotuje presoji pritožbenega sodišča, da v ponovljenem postopku obsojenčeva obramba izločitve izvedenke ni zahtevala. Enako kot že v pritožbenem postopku tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovorniki kot razlog za nepristranskost izvedenke navajajo njeno predhodno izvedensko delo, ki se nanaša na obsojenčevo hčer. Navedeno je bilo obrambi znano skozi celotni postopek, saj je ta razlog uveljavljala že v prvem sojenju, zato ni bilo ovir, da predloga ne bi podala ob začetku ponovljenega sojenja pred sodiščem prve stopnje. Tako je obramba tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti z uveljavljanjem predloga za izločitev izvedenke prekludirana, saj ga ni uveljavljala takoj, ko je za razlog izvedela (drugi odstavek 41. člena ZKP). Dodati je, da je Vrhovno sodišče že presodilo, da mora prvostopenjsko sodišče v primeru ponovnega sojenja po razveljavitvi sodbe odločiti o procesnih predlogih strank, ki jih podajo v okviru tega sojenja, ni pa se dolžno opredeljevati do dokaznih predlogov, ki so jih stranke podale v predhodnem sojenju1. 18. V zvezi z izvedenskim mnenjem psihiatrične stroke prof. dr. Martine Tomori zahteva uveljavlja tudi kršitev pravice do obrambe, ker je prvostopenjsko sodišče predlog za postavitev novega izvedenca zavrnilo. Pri svoji odločitvi je izhajalo iz vsebine podanega dokaznega predloga na glavni obravnavi dne 3. 3. 2021. Obsojenčev zagovornik je na glavni obravnavi navedel, da se obramba "ponovno zavzema, da sodišče izvedenstvo psihiatrične stroke zaupa drugemu izvedencu, kajti glede na dosedanje izkušnje ni za pričakovati, da bi izvedenka prof. Tomori svoje mnenje spremenila". Pravilno je presodilo, da je obramba s takšnim predlogom zgolj izrazila nestrinjanje z izvedenskim mnenjem, kar pa ne more biti razlog za postavitev novega izvedenca, čemur je utemeljeno pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. 19. Pritožniki v zahtevi za varstvo zakonitosti podajajo svojo oceno izvedenskega mnenja. Trdijo, da se izvedenka ni opredelila do obsojenčeve zdravstvene dokumentacije, njegovih možganskih poškodb, da se je že večkrat zdravil zaradi odvisnosti od alkohola; kakor tudi ne do izvedenskega mnenja prof. Bajroviča, to je izvedenca nevrologa; da je diagnozo, da obsojenec trpi za disocialno osebnostno motnjo sprejela šele po tem, ko je bila postavljena s strani drugih izvedencev, vendar je pri svoji presoji ni upoštevala; da je mnenje glede obsojenčeve prištevnosti zaradi vpliva alkoholiziranosti omilila le glede kaznivega dejanja hude telesne poškodbe; da ga je oprla le na nevrofiziološke znake opitosti, ki izhajajo iz pričevanj in predvidevanj izvedenke; da je torej mnenje oprla le na intervjuje in tudi upoštevala izpovedbo obsojenca, ki z njo sicer ni želel sodelovati, s čimer je posegla v njegovo pravico do samoobtožbe; da je vehementno vztrajala pri svojem izvedenskem mnenju, brez znanstvene argumentacije.

20. Z enakimi argumenti je vložnik izpodbijal odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi postavitve novega izvedenca že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. Pritožbeno sodišče se je do vseh njegovih ugovorov izčrpno opredelilo in jih argumentirano zavrnilo, pri čemer se je po vsebini do teh ugovorov opredelilo že tudi prvostopenjsko sodišče. Zagovorniki s temi navedbami, s katerimi ne presegajo nestrinjanja z ugotovitvami v postopku postavljene izvedenke, ne morejo uspeti, saj je utrjena sodna praksa Vrhovnega sodišča, da nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem ni podlaga, ki bi narekovala postavitev novega izvedenca2. 21. Zagovorniki šele v odgovoru na mnenje vrhovne državne tožilke prvič uveljavljajo, da obsojenec ne trpi za paranoidno osebnostno motnjo, kot je to navedla izvedenka v svojem mnenju in kot izhaja iz izreka pravnomočne sodbe, temveč za disocialno osebnostno motnjo, kar so diagnosticirali v UKC Maribor. Ker so ti ugovori podani po roku z vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, jih Vrhovno sodišče ni presojalo.

C.

22. Glede na navedeno zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka in kazenskega zakona niso podane, zahteva pa je deloma vložena iz nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je Vrhovno sodišče, na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP, zavrnilo.

23. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na 98.a členu ZKP, v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ob presoji obsojenčevih premoženjskih razmer, kot izhajajo iz podatkov kazenskega spisa je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

1 Primerjaj sodbe I Ips 22995/2017 z dne 25. 5. 2023. 2 Primerjaj sodbo I Ips 307/2007 z dne 3. 7. 2008, I Ips 6330/2016 z dne 14. 5. 2020.