Jedro

Po ustaljeni sodni praksi je razlika med razžalitvijo in žaljivo obdolžitvijo v zmožnosti dokazovanja določenega objektivnega in subjektivnega stanja ali dejstva, ki je subjektivno sicer žaljivo za prizadeto osebo. Trditev o neumnosti in o resnih osebnostnih motnjah to gotovo je, saj laično vzeto predstavlja umsko in vedenjsko prizadetost oseb, ki so zaradi teh lastnosti tako ali drugače stigmatizirani v okolju. Pri trditvi osebnostnih motenj je potrebno izhajati tudi iz konteksta, v okviru katerega je taka trditev izrečena.

V delu, ko zasebni tožilki očita nadutost, oholost, ošabnost, itd., ne gre za takšne trditve, ki predstavljajo negativno vrednostno oceno zasebne tožilke, temveč le za oceno njenega značaja, ki si jo je na podlagi obnašanja obtoženec lahko ustvaril. Ker pa je negativno vrednostno oceno zasebne tožilke podal s trditvijo o neumnosti in o resni osebnostni motnji, so v takem zapisu podani le zakonski znaki kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1. Obtoženec z dodatnimi pojasnili na pritožbeni seji ni dokazal obstoj okoliščin iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, ki izključujejo protipravnost. Po navedeni določbi se ne kaznuje, kdor se o kom žaljivo izrazi, med drugim tudi v obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.

Izrek

Pritožbi obtoženega M.L. se deloma ugodi in izpodbijana sodba pod točko 1 spremeni tako, da se dejanje opredeli kot kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1 in obtožencu na podlagi 57. člena KZ-1 izreče pogojna obsodba, v kateri se mu po drugem odstavku 158. člena KZ-1 določi kazen 1 (en) mesec zapora, na kar se mu upoštevajoč kazen dveh mesecev zapora, ki je bila določena v pogojni obsodbi po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Kopru z dne 20.10.2014, I K 45741/2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 19.2.2015, II Kp 45741/2012, določi enotna kazen 2 (dva) meseca in 5 (pet) dni zapora, ki se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega M.L. spoznalo za krivega, da je z dejanjem pod točko 1 storil kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po drugem odstavku 160. člena KZ-1, z dejanjem pod točko 2 pa kaznivo dejanje razžalitve po drugem odstavku 158. člena KZ-1. Po 57. in 58. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za prvo dejanje določilo kazen en mesec zapora, za drugo dejanje kazen dva meseca zapora, nakar mu je po drugem odstavku 53. člena KZ-1 določilo kazen dva meseca in 15 dni zapora, ki se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) mu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso v višini 96,00 EUR, poleg tega pa še stroške in potrebne izdatke zasebne tožilke in potrebne izdatke ter nagrado njenega pooblaščenca.

2. Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb kazanskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona pritožuje obtoženec sam. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo je odgovoril pooblaščenec zasebne tožilke J.T., odvetnik I.R. in sodišču druge stopnje predlagal, da jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. V navedeni pritožbeni zadevi je sodišče druge stopnje enkrat že odločalo, in sicer je s sodbo z dne 19.2.2015 II Kp 45741/2012 pritožbi deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je dejanje pod točko 1 opredelilo kot kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1 in obtožencu v okviru izrečene pogojne obsodbe določilo kazen en mesec zapora, enotno kazen v pogojni obsodbi pa znižalo na dva meseca in pet dni zapora, medtem ko je v ostalem pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je nato obtoženec preko svojega zagovornika vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, nakar je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo z dne 17.9.2015 I Ips 45741/2012 zahtevi ugodilo tako, da je sodbo višjega sodišča glede kaznivega dejanja pod točko 1 in v izreku o kazenski sankciji razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo višjemu sodišču v novo sojenje, medtem ko je v ostalem zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo. Glede na navedeno odločitev je zato sodišče druge stopnje sedaj pritožbo obravnavalo le v tistem delu, ki se nanaša na razveljavitev sodbe oziroma glede kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem odstavku 160. člena KZ-1, opisanega pod točko 1 izpodbijane sodbe.

5. Pritožba je deloma utemeljena.

6. Po presoji pritožbenih navedb sodišče druge stopnje tudi tokrat prihaja do enakih ugotovitev, kot jih je navedlo v kasneje razveljavljeni sodbi z dne 19.2.2015 in je zato te ugotovitve sedaj le ponoviti.

7. Obtožencu se v okviru kaznivega dejanja žaljive obdolžitve pod točko 1 sodbe očita, da je v komentarju na članek, ki je bil objavljen na spletnem portalu, o zasebni tožilki navedel žaljive trditve o njenih osebnostnih lastnostih (nevljudnost, nadutost, oholost, ošabnost, neotesanost, neolikanost, lažnivost in glupost) in tudi o očitni in resni osebnostni motnji. Kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, ni dvoma, da se ta zapis nanaša na dogodek, ko je obtoženec kot vodja mize v igralnici zasebno tožilko, ki je tedaj delala kot krupjejka, v skladu s predpisi opozoril, da se mora logirati, ta pa se je nato burno odzvala in mu kasneje pred nadrejenimi celo očitala, da nad njo izvaja mobing. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje sicer sprejelo obtoženčev zagovor o burni reakciji zasebne tožilke, saj jo je potrdil tudi zaslišani T.K., vendar je ugotovilo, da obtoženec ni dokazal, da je zasebna tožilka nevljudna, ohola, ošabna, oziroma to, kar je o njej trdil, niti tega, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev, ki so take, da so nedvomno škodovale časti in dobremu imenu zasebne tožilke.

8. Obtoženec navedeni ugotovitvi sodišča prve stopnje oporeka z razlago, da se njegove opazke v komentarju ne nanašajo na zasebno tožilko kot tako, temveč na njeno konkretno dejanje oziroma njen izpad, ki je bil potrjen tudi z izpovedbo T.K.. Ker je bil celotni dogodek posnet z video nadzornim sistemom, je imel pritožnik tudi utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev glede vedenja zasebne tožilke, kritiko njenega vedenja pa je sodišče prve stopnje samo pretvorilo v neposredno žalitev zasebne tožilke.

9. Po presoji navedenih pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče obtožencu očitano kaznivo dejanje nepravilno opredelilo kot kaznivo dejanje žaljive obdolžitve. Res sicer je, da je obtoženec v komentarju izhajal iz dogodka, ki se je odvijal med zasebno tožilko in vodstvom igralnice, ko se je zasebna tožilka vedla neprimerno, vendar pa ta dogodek v komentarju ni podrobneje opisan, temveč je to obtoženec kasneje storil šele v svojem zagovoru. Bralec komentarja si zato ni mogel ustvariti jasne predstave o poteku dogodka in tudi o vzrokih, ki so do incidenta sploh pripeljali, pač pa je izvedel le, da se je zasebna tožilka neprimerno vedla in predvsem, da nekooperativnost in destruktivnost vodstva sindikata ni posledica delovanja nekoga iz ozadja, temveč resnih osebnostnih motenj njegovega vodstva, katerega članica je zasebna tožilka. Glede na vsebino celotnega komentarja se je zato strinjati s sodiščem prve stopnje, da je obtoženec zasebno tožilko tudi kot članico vodstva sindikata, prikazal kot osebo ne zgolj s slabimi značajskimi potezami, temveč kot osebo z resno osebnostno motnjo in kot tako v negativni luči. Zato ni sprejemljiva pritožbena razlaga pri kateri je obtoženec vztrajal tudi na pritožbeni seji češ, da je kritika zasebni tožilki bila uperjena le zoper njeno vedenje in obnašanje, ne pa tudi zoper njo osebno.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obtoženec ni dokazal resničnosti žaljivih dejstev oziroma to, kar je v opisu njenega obnašanja navedel v komentarju, torej, da je nevljudna, naduta, ohola, ošabna, neotesana, itd. Vendar vse navedene zatrjevane trditve po mnenju pritožbenega sodišča niso žaljive, saj izhajajo iz ocene obtoženca, ki si jo je ustvaril ob reakciji zasebne tožilke po tistem, ko mu je ta, po njegovem korektnem opozorilu, da se mora logirati, pred vodstvom uprave igralnice očitala mobing. To izhaja tudi iz nadaljevanja komentarja, ko pravi, da zasebna tožilka pri navajanju laži in hudih obtožb, ni pomislila, ali je njeno takšno ravnanje sploh primerno glede na to, da sama ni spoštovala pravil in je kljub temu, da je bilo njeno ravnanje za igralno mizo posneto, zatrjevala povsem nasprotno in se do ostalih navzočih vedla tudi nevljudno. Utemeljenost svojih trditev o obnašanju zasebne tožilke je torej podal že obtoženec sam v spornem komentarju in je zato že v opisu dejanja zatrjevan izključitveni razlog po četrtem odstavku 160. člena KZ-1, po katerem se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je zatrjeval. Da je imel vsaj utemeljen razlog verjeti v oškodovankino nevljudnost, nadutost, oholost, ošabnost, itd., je obtoženec, kot rečeno že sam navedel v spornem komentarju.

11. Kar zadeva očitek gluposti oziroma neumnosti in resnih osebnostnih motenj, ki je v komentarju zapisan na dveh mestih, sodišče druge stopnje meni, da te navedbe izpolnjujejo zakonske znake kaznivega dejanja razžalitve in ne žaljive obdolžitve. Po ustaljeni sodni praksi (na primer sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 115/2008 z dne 8.1.2009) je razlika med razžalitvijo in žaljivo obdolžitvijo v zmožnosti dokazovanja določenega objektivnega in subjektivnega stanja ali dejstva, ki je subjektivno sicer žaljivo za prizadeto osebo. Trditev o neumnosti in o resnih osebnostnih motnjah to gotovo je, saj laično vzeto predstavlja umsko in vedenjsko prizadetost oseb, ki so zaradi teh lastnosti tako ali drugače stigmatizirani v okolju. Seveda pa je pri trditvi osebnostnih motenj potrebno izhajati tudi iz konteksta, v okviru katerega je taka trditev izrečena. Če se namreč o osebnostnih motnjah razpravlja v strokovnem pogledu, na primer pri izvedenskih mnenjih psihiatrične stroke, ki temeljijo na konkretni zdravstveni dokumentaciji, je seveda možnost z drugimi izvedenci ali strokovnjaki ugotavljati, ali je taka diagnoza pravilna ali ne. Kadar pa je ta zatrjevana le na splošno, ne da bi bila trditev o osebnostnih motnjah podkrepljena s konkretnimi dejstvi, potem dokaz resničnosti niti ni smiseln. Gotovo ni moč pričakovati, da bo tisti, ki le posplošeno in zgolj na podlagi lastne ocene zatrjuje duševno motnjo drugega tudi predložil zdravstveno dokumentacijo o tem, ali pa celo, da bo sodišče zaradi ugotavljanja takšnega stanja, ki ni konkretizirano z dejstvi, odredilo izvedenstvo psihiatrične stroke ali prizadeto osebo poslalo na psihološko testiranje, niti se slednji takšnemu posegu v njegovo zasebnost ne bi bil dolžan odzvati. V obravnavanem primeru, ko je obtoženec zasebni tožilki očital resno osebnostno motnjo zgolj na podlagi ocene njenega vedenja, ki pa ga je tudi sicer predhodno opredelil z drugimi trditvami o nadutosti, oholosti, ošabnosti, itd., zato po oceni pritožbenega sodišča ne gre za žaljivo obdolžitev, temveč le za vprašanje, ali ima očitek resne osebnostne motnje značaj razžalitve. Taka ugotovitev pa je z izpodbijano sodbo tudi podana, saj je sodišče prve stopnje, kot že zgoraj povzeto, ocenilo, da je obtoženec zasebno tožilko ocenil tudi kot moralno in osebnostno oporečno ter nevredno funkcije, ki jo je opravljala v sindikatu.

12. Iz povedanega tako izhaja, da ima pritožnik prav, ko navaja, da mu kaznivo dejanje žaljive obdolžitve ni dokazano in da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih navedb glede obnašanja zasebne tožilke, saj ta utemeljenost, kot že rečeno, izhaja že iz samega spornega komentarja. V tem delu, ko zasebni tožilki očita nadutost, oholost, ošabnost, itd., niti po mnenju sodišča druge stopnje ne gre za takšne trditve, ki predstavljajo negativno vrednostno oceno zasebne tožilke, temveč le za oceno njenega značaja, ki si jo je na podlagi obnašanja obtoženec lahko ustvaril. Ker pa je negativno vrednostno oceno zasebne tožilke podal s trditvijo o neumnosti in o resni osebnostni motnji, so v takem zapisu podani le zakonski znaki kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1. 13. Vrhovno sodišče je sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo, ker je ugotovilo, da bi moralo sodišče druge stopnje ob spremembi pravne kvalifikacije dejanja, opisanega pod točko 1 izreka sodišča prve stopnje, obtožencu omogočiti, da v postopku glede obravnavanega komentarja uveljavlja obstoj okoliščin iz tretjega odstavka 158. člena ZKP, ki izključujejo protipravnost. Ker obsojencu uveljavljanje navedenih okoliščin ni bilo omogočeno, je sodišče druge stopnje kršilo obsojenčevo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije.

14. Glede navedenega je potrebno pojasniti, da sodišče druge stopnje ob spremembi sodbe, ki je bila razveljavljena, tedaj ni štelo za potrebno, da se obtoženec še posebej izjasni glede obstoja okoliščin iz tretjega odstavka 158. člena ZKP, saj je to v postopku na prvi stopnji že storil. Ne glede na samo kvalifikacijo tedaj dveh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1, je namreč podal enoten zagovor glede obeh, medsebojno povezanih kaznivih dejanj in v katerem je navajal, da njegov namen ni šel v smeri zaničevanja zasebne tožilke, temveč varstva njegovih pravic glede zaposlitve, saj je stavka, katero je zagovarjal sindikat, ogrožala njegovo delovno mesto, enako kakor tudi očitek zasebne tožilke o mobingu in je torej le branil svoje pravice. Glede teh okoliščin iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, katere je obtoženec navajal, pa se je sodišče prve stopnje tudi opredelilo v izpodbijani sodbi, in sicer ne le pri kaznivem dejanju razžalitve, ki ni več predmet te pritožbe, temveč tudi pri sedaj obravnavanem, ko je v točki 10 zapisalo, da je obtoženec z raznašanjem negativnih vrednostnih ocen želel osramotiti zasebno tožilko, jo prikazati kot nevredno funkcije, ki jo je v sindikatu opravljala, v njegovem članku pa je zaznati tudi namen zaničevanja in žaljivega obtoževanja. Ker se je torej obtoženec o obstoju okoliščin iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1 že izjavil in se je sodišče prve stopnje o njegovem ugovoru v sodbi tudi izreklo, je sodišče druge stopnje tedaj tudi imelo podlago za spremembo sodbe, sicer bi jo iz istih razlogov, kot je to storilo Vrhovno sodišče, moralo razveljaviti.

15. Sodišče druge stopnje je glede na napotilo Vrhovnega sodišča razpisalo pritožbeno sejo, na kateri je obtoženec glede obstoja okoliščin iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1 vztrajal pri podanem zagovoru in še dodatno utemeljil, da je bil proti stavki zato, ker je ta ogrožala tudi njegovo delovno mesto, sploh pa njegov očitek ni bil uperjen zoper zasebno tožilko kot osebo, temveč le zoper njeno ravnanje v okviru sindikata. Prav tako se je čutil ogroženega zaradi njenih očitkov o mobingu, saj se je zbal, da bo v primeru disciplinskega postopka in prič, ki ne bi govorile resnice, lahko izgubil zaposlitev. Vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da obtoženec tudi z dodatnimi pojasnili na pritožbeni seji ni dokazal obstoj okoliščin iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, ki izključujejo protipravnost. Po navedeni določbi se ne kaznuje, kdor se o kom žaljivo izrazi, med drugim tudi v obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. Obtožencu je sicer verjeti, da se je bal za izgubo zaposlitve, vendar ta bojazen ni odtehtala njegovega napada na osebno dostojanstvo zasebne tožilke na način, kot je predmet zadeve, saj ji je povsem po nepotrebnem očital, kot rečeno, da je neumna (glupa) in očitno osebnostno motena. Ker je to njeno motenost nato v komentarju zasebni tožilki pripisal tudi v okviru delovanja sindikata, kot to izhaja iz zadnjega odstavka spornega komentarja, se sodišče druge stopnje ponovno pridružuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je v obtoženčevem komentarju zaznati namen zaničevanja zasebne tožilke. Zato spričo te ugotovitve tudi sodišče druge stopnje ocenjuje, da niso podane okoliščine, ki bi v smislu zgoraj navedene določbe izključevale protipravnost dejanja. Tega zaključka pa tudi dodatna pojasnila obtoženčevega zagovornika na pritožbeni seji češ, da je bila obtoženčeva kritika usmerjena v delovanje sindikata in zasebne tožilke v njem in je zato v tem svojstvu bila podvržena kritiki ostalih zaposlenih, niso mogla omajati. Kolikor pa je slednji izpostavil še očitek pristranskosti sodišča iz razlogov, kot jih je navedel v zahtevi za varstvo zakonitosti, pa je le ugotoviti, da tega obtoženec v pritožbi, ki je predmet odločanja, ni navajal in zato njegov zagovornik pritožbenih navedb ne more širiti. Sicer pa se je sodišče druge stopnje o očitnem lapsusu sodišča, ki je obtožencu kot obteževalno okoliščino štelo, da je nekaznovan, izreklo že v sodbi z dne 19.2.2015. 16. Ker je spričo povedanega sodišče prve stopnje pri obravnavanem kaznivem dejanju nepravilno uporabilo kazenski zakon, je sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi obtoženca v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da je dejanje obtoženca pravno opredelilo kot kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1. Zaradi spremenjene pravne opredelitve in tudi razveljavitve odločbe o kazenski sankciji po sodbi Vrhovnega sodišča, pa je moralo obtožencu ponovno izreči kazensko sankcijo in mu je zato izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo enako, to je minimalno kazen enega meseca zapora, ker pa je pri tem moralo upoštevati še kazen dveh mesecev zapora po zgoraj citirani pravnomočni sodbi, mu je nato na podlagi pravil o steku iz 3. točke drugega odstavka 53. člena v zvezi s četrtim odstavkom 59. člena KZ-1 določilo enotno kazen dva meseca in pet dni zapora s preizkusno dobo enega leta. Določitev nižje enotne kazni kot v izpodbijani sodbi pa je posledica milejše pravne opredelitve.

17. Glede na to, da je obtoženec s pritožbo deloma uspel, izrek o stroških pritožbenega dela postopka v smislu drugega odstavka 98. člena ZKP, kot nepotreben odpade.