Jedro

Ker je do kršitve prišlo, ko tožnik od toženca še ni prejel nobenega plačila po pogodbi, je dejansko ostalo le pri poskusu nenamenske porabe javnih sredstev. Toženec se je zato kljub pogodbeno dogovorjenemu odstopnemu upravičenju s takojšnjim odstopom od pogodbe prenaglil. Tožniku bi smel zmanjšati ali celo odreči dogovorjeno plačilo le za prvi mesec oziroma za čas ugotovljene kršitve pogodbe, ni pa bil upravičen do razveze pogodbe tudi glede svojih bodočih obveznosti. Do te bi lahko prišlo šele potem, če bi tožnik kljub toženčevemu pozivu še naprej nalagal dela izven potrjenega programa javnega dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku znova zavrnilo tožnikov zahtevek, naj mu toženec plača 39.027,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2018 dalje. Sklenilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da je toženec neutemeljeno odstopil od pogodbe. Zamik delovnega časa za eno uro ne pomeni kršitve pogodbe, saj je dolžina delovnega časa ostala enaka. Ugotovitev izpodbijane sodbe, da mentorstvo ni bilo zagotovljeno, je napačna in v nasprotju s stališčem pritožbenega sodišča. A. A. je bila na delu pri tožniku prisotna manj kot teden dni, v preostalem času pa je bila odsotna zaradi bolezni ali na dopustu. Zahteva po neprestani fizični prisotnosti mentorice je neživljenjska. Poleg tega gre za odpravljivo kršitev. Iz pogodbe ni razvidno, da A. A. nihče drug razen mentorice ne bi smel naložiti dela. A. A. je bila po programu javnih del zadolžena za pomoč v administraciji, kar vključuje tudi tikpkanje knjig, ki jih izdaja tožnik. Sicer pa se je A. A. temu delu uprla že po nekaj dneh. Tudi kršitev glede vodenja dnevne evidence o njeni prisotnosti na delu je bila brez dvoma odpravljiva, zato ne bi smela biti razlog za razvezo pogodbe. Tožnikovo ravnanje nikakor ni bilo protipravno, sicer pa mu toženec dodatnega roka za odpravo domnevnih kršitev pogodbe niti ni postavil. Obstoj in višino zatrjevane škode je tožnik dokazal s predloženimi listinami. Sodišče se ni opredelilo do trditve, da je tožnik neprofitna organizacija. Izpodbijane sodbe zaradi pomanjkljive obrazložitve po navedenem ni mogoče preizkusiti.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku, ki sledi razveljavitvi njegove prejšnje sodbe, ni vezano na pravna stališča pritožbenega sodišča, mora pa opraviti vsa pravna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu (prvi odstavek 362. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je to pravilo dosledno upoštevalo. V izpodbijani sodbi se je celovito, jasno in razumljivo izreklo o vseh relevantnih dejstvih in dokazih. Sodba je ustrezno obrazložena, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti, zato ni obremenjena z zatrjevano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Morebitnih drugih, uradoma upoštevnih procesnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Tožnik očita tožencu, da ga je neupravičeno oškodoval, ker je odstopil od pogodbe o izvajanju programa javnega dela z dne 22. 11. 2016, ne da bi tožniku omogočil odpravo ugotovljenih kršitev pogodbe. Sodišče prve stopnje je tudi tokrat presodilo, da so bile ugotovljene kršitve1 neodpravljive, zato je toženec smel brez nadaljnjega odstopiti od pogodbe. Navedeno stališče je sicer materialnopravno zmotno, vendar ni kvarno vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve o tožbenem zahtevku. V ponovljenem postopku je bilo namreč pravilno ugotovljeno, da tožnik zatrjevane škode ni dokazal. 7. Tožnik torej ne more uspeti s (sicer utemeljenimi) pritožbenimi trditvami, da so bile ugotovljene kršitve pogodbe odpravljive,2 če že ne neznatne ali neobstoječe. Slednje velja tudi za dodatno delo, ki ga je tožnik naložil A. A. Tipkanje besedila knjige B. B. ni bilo skladno z vsebino pogodbe, niti z odobrenim programom javnega dela. Ker pa se je A. A. dodatnemu delu že po nekaj dneh uprla in je do navedene kršitve prišlo prvi mesec po njeni zaposlitvi pri tožniku, ko ta od toženca še ni prejel nobenega plačila po pogodbi, je dejansko ostalo le pri poskusu nenamenske porabe javnih sredstev. Toženec se je zato kljub pogodbeno dogovorjenemu odstopnemu upravičenju (drugi odstavek 11. člena pogodbe) s takojšnjim odstopom od pogodbe prenaglil. Tožniku bi smel zmanjšati ali celo odreči dogovorjeno plačilo le za prvi mesec oziroma za čas ugotovljene kršitve pogodbe, ni pa bil upravičen do razveze pogodbe tudi glede svojih bodočih obveznosti (prvi odstavek 472. člena OZ). Do te bi lahko prišlo šele potem, če bi tožnik A. A. kljub toženčevemu pozivu še naprej nalagal dela izven potrjenega programa javnega dela.

8. Sodišče prve stopnje pa je pravilno presodilo, da tožnik s predloženimi listinami zatrjevane škode ni dokazal. O tem je v izpodbijani sodbi navedlo izčrpne, razumne in prepričljive razloge, ki jih ni treba ponavljati, sploh ker jim tožnik v pritožbi le pavšalno nasprotuje. Tožnik namreč A. A. za opravljeno delo ni plačal ničesar, pravnorelevantne vzročne zveze med odstopom od pogodbe in zatrjevanim zmanjšanjem svojega premoženjem iz naslova plačila prostovoljcem ter študentskemu servisu pa ni z ničimer izkazal. Do izpada dohodka zaradi nedokončane knjige ni upravičen, ker, kot že navedeno, pisanje knjige po nareku ali po posnetkih ni bilo del pogodbenih dolžnosti A. A. To delo ji je tožnik naložil neupravičeno oziroma brez pravne podlage, zato si od njega ni mogel utemeljeno obetati dohodka. Tega ne more spremeniti dejstvo, da je toženec prenagljeno odstopil od pogodbe. Tudi preostale škode (domnevnega izpada sredstev zaradi neudeležbe na razpisih, nemožnosti oglaševanja ter pridobitve sponzorskih sredstev) tožnik ni izkazal. Še več, pravnorelevantne vzročne zveze med spornim toženčevim odstopom od pogodbe in nastankom te škode ni niti substancirano zatrjeval. Morda bi se predsednica društva C. C. res lahko bolj posvetila zagotavljanju denarnih sredstev za tožnikovo delo, če bi jo pri ostalem delu nadomestila A. A., vendar takšna posplošena trditev ne zadošča, kot mu je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. To pomeni, da vse predpostavke zatrjevane toženčeve odškodninske odgovornosti niso podane.

9. Končno ni utemeljen niti pritožbeni očitek, da se sodišče ni izreklo o dejstvu, da je tožnik neprofitna organizacija. Izpodbijana sodba namreč (v 49. točki obrazložitve) pravilno poudarja, da je bil namen pogodbe financirati zaposlitev brezposelne osebe, ne pa izvajalcu javnih del (tožniku) zagotoviti finančni vir za njegovo dejavnost. 10. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožnik mora svoje pritožbene stroške kriti sam, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o tem je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe.

1 Z izjemo kršitve glede vodenja dnevne evidence o prisotnosti udeleženke programa na delu. 2 O tem podrobno sklep tega sodišča II Cp 52/2020 z dne 26. 8. 2020 (v vključno 12. do 16. točki obrazložitve).