Jedro

Formalni prekrškovni postopek se začne z osredotočanjem suma zoper določeno osebo, ki postane predmet preiskovanja oziroma dokazovanja. Ravnanje prekrškovnega organa mora biti tako individualizirano, da se nanaša na konkretnega kršitelja in konkretno dejanje uradne osebe, ki je zanj pooblaščena, ravnanje uradne osebe pa mora biti brez dvoma usmerjeno v pregon storilca zaradi prekrška.

Če ne prej, se postopek o prekršku začne že dejanjem poziva kršitelju, da v roku 5 dni lahko poda pisno izjavo o dejstvih in okoliščinah prekrška.

Določba prvega odstavka člena 42 ZP-1 ni materialnopravnega značaja, temveč ima naravo procesne predpostavke za začetek hitrega postopka tudi v primeru, ko je določen 30 dnevni rok za začetek postopka o prekršku v primeru, če je bil prekršek ugotovljen s tehničnimi sredstvi. To v praksi pomeni, da mora prekrškovni organ fizični osebi v tem roku ali izdati plačilni nalog, če je lastnik vozila pravna oseba, pa ji mora v tem roku poslati zahtevo za posredovanje podatkov uporabniku vozila in, če je bil prekršek storjen z vozilom, registriranim v tujini, v tem roku pristojnemu organu poslati tudi zahtevo za posredovanje podatkov o takem lastniku vozila.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadeva temu sodišču v ponovljen postopek.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je vloženi zahtevi za sodno varstvo (ZSV) storilca ugodilo in je plačilni nalog (PN) prekrškovnega organa opr. št. Pn 22404-339/2016 po uradni dolžnosti tako spremenilo, da je postopek o prekršku na podlagi 10. točke prvega odstavka člena 136 Zakona o prekrških (ZP-1) ustavilo, s stroški tako ustavljenega postopka pa je obremenilo proračun.

2. S tako odločitvijo se prekrškovni organ ne strinja in v pravočasno vloženi pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in predlaga, da se sodba razveljavi ter vrne zadeva prvemu sodišču v ponovljen postopek, v katerem naj sodišče izvede dokaze in spozna obdolženca za odgovornega.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz izpodbijane sodbe (in spisovnega gradiva) izhajajo naslednja relevantna procesna dejstva: “-” prekrškovni organ je 9. 12. 2015 s samodejno merilno napravo zaznal storitev prekrška z osebnim vozilom reg. št. LJ ... (znamke Fiat), v lasti pravne osebe K. d.o.o., zaradi česar je pravno osebo 10. 12. 2015 pozval, da posreduje v roku 5-ih dni podatke o vozniku, ki je v kritičnem času (9. 12. 2015 ob 9.52 uri) vozil to vozilo, kajti v nasprotnem primeru, če tega ne bo posredoval, bo prekrškovni organ v skladu z določbo drugega odstavka člena 8 ZPrCP spoznal za odgovorno storitve tega prekrška odgovorno osebo pravne osebe “-” pravna oseba je prekrškovnemu organu 21. 12. 2015 sporočila, da je navedeno osebno vozilo last te pravne osebe, da pa sta v kritičnem času od 6. ure zjutraj pa do konca dne uporabljala to vozilo S. Ž. in M. Ž.

“-” prekrškovni organ je S. Ž. dne 30. 12. 2015 izdal plačilni nalog (PN) na podlagi določbe 8. člena ZPrCP, ta storilka pa je zoper tako izdani PN vložila zahtevo za sodno varstvo (ZSV) s priloženo izjavo B.Ž., da je kritičnega dne bil v vozilu poleg svoje žene in sina in z izjavo M. Ž., zaradi česar je prekrškovni organ 14. 11. 2016 izdal odločbo o odpravi prej navedenega PN, ker kršiteljica ni storila očitanega prekrška, istočasno pa je izdal PN M. Ž.

5. M. Ž. je kot storilec vložil 30. 1. 2016 ZSV zoper prej izdani PN, kateremu je priložil izjavo odgovorne osebe pravne osebe P. d.o.o. in prekrškovni organ je znova odpravil ta PN, ker kršitelj prekrška ni storil (3. 2. 2016) in 4. 2. 2016 izdal PN št. Pn 22404-339/2016 B. Ž., storilcu v obravnavanem prekrškovnem postopku, ta PN pa je bil znova izdan na podlagi določbe drugega odstavka člena 8 ZPrCP, ta PN je storilec B. Ž. osebno prejel 24. 2. 2016 in zoper tako izdani PN vložil ZSV, o utemeljenosti katere je presojalo prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo.

6. Prvostopno sodišče je po prejemu vložene ZSV brez, da je opravilo uradni preizkus odločbe prekrškovnega organa (člen 62a ZP-1) sklenilo dopolniti dokazni postopek (določba četrtega odstavka člena 65 ZP-1) in je v okviru dopolnjenega dokaznega postopka zaslišalo storilca (zagovor na listni št. 9) in pričo S. Ž., nato pa izdalo izpodbijano sodbo, v razloge katere pa je zapisalo, da ob dejstvu, da je bil prekršek storjen 9. 2015, storilec pa je prejel PN 24. 2. 2016, ni bil spoštovan 30 dnevni rok iz določbe četrtega odstavka člena 42 ZP-1, kar je procesna predpostavka za dopustnost postopka o prekršku, zaradi česar je postopek o prekršku na podlagi 10. točke prvega odstavka člena 136 ZP-1 ustavilo (kar sicer spada v uradni preizkus po členu 62.a ZP-1).

7. S tako odločitvijo se prekrškovni organ ne strinja in ob povzemanju določbe četrtega odstavka člena 42 ZP-1 napada zaključke prvega sodišča, da postopek o prekršku s strani prekrškovnega organa ni bil začet v roku 30 dni, pri čemer izpostavlja, da je poziv lastniku vozila (družbi K. d.o.o.) bil poslan v zakonitem roku. Prekrškovni organ se je maksimalno angažiral, da bi postopek stekel hitreje. Ne drži izjava storilca, da ni bil seznanjen s prekrškom v roku 30 dni, saj je že 8. 1. 2016 podpisal izjavo, v kateri navaja, da se je v času prekrška nahajal v vozilu, torej je bil s prekrškom seznanjen, zato ni mogoče govoriti o zastaranju. S takimi pritožbenimi navedbami pritožba utemeljeno očita kršitev določbe prvega odstavka člena 42 ZP-1, kar je relativno bistvena kršitev določbe drugega odstavka člena 155 ZP-1, ki pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča pripeljala do nezakonite odločitve prvostopnega sodišča. 8. Ni dvoma, da je prekrškovni organ v obravnavanem primeru posloval v hitrem postopku o prekršku, ki se v skladu z določbo prvega odstavka člena 50 ZP-1 začne po uradni dolžnosti takrat, ko opravi prekrškovni organ v okviru svoje pristojnosti v ta namen kakršnokoli dejanje, kar je formalni prekrškovni postopek, ki se začne z osredotočanjem prekrškovnega zaradi suma zoper določeno osebo, ki postane predmet preiskovanja oziroma dokazovanja. Sicer zakon izrecno ne določa, kdaj točno se postopek o prekršku po uradni dolžnosti začne, ravnanje prekrškovnega organa pa mora biti tako individualizirano, da se nanaša na konkretnega kršitelja in konkretno dejanje uradne osebe, ki je zanj v prekrškovnem postopku tudi pooblaščena, ravnanje uradne osebe pa mora biti brez dvoma usmerjeno v pregon storilca zaradi prekrška. Kot se je doslej že večkrat izrekla tudi sodna praksa(1), pa se postopek o prekršku če ne prej, začne že z dejanjem poziva kršitelju, da v skladu z drugim odstavkom člena 55 ZP-1 v roku 5 dni lahko poda pisno izjavo o dejstvih in okoliščinah prekrška.(2) Določba prvega odstavka člena 42 ZP-1 ni materialnopravnega značaja, temveč ima naravo procesne predpostavke za začetek hitrega postopka tudi v primeru, ko je določen 30 dnevni rok za začetek postopka o prekršku v primeru, če je bil prekršek ugotovljen s tehničnimi sredstvi. To v praksi pomeni, da mora prekrškovni organ fizični osebi v tem roku ali izdati plačilni nalog, če je lastnik vozila pravna oseba, pa ji mora v tem roku poslati zahtevo za posredovanje podatkov uporabniku vozila in, če je bil prekršek storjen z vozilom, registriranim v tujini, mora prekrškovni organ v tem roku pristojnemu organu poslati tudi zahtevo za posredovanje podatkov o takem lastniku vozila. Po povedanem ima torej prekrškovni organ prav, ko trdi, da si je prvostopno sodišče nepravilno razlagalo določbo drugega odstavka člena 42 ZP-1 o tem, da je v obravnavanem primeru potekel 30 dni rok in da postopka o prekršku zoper storilca ni več dopusten. Prej navedeni pregled procesnih dejanj prekrškovnega organa namreč določno pokaže, da je prekrškovni organ tako, kot v pritožbi tudi izpostavlja, lastniku vozila, torej pravni osebi K. d.o.o. (katere direktor je sicer D. S.) že naslednji dan po storitvi prekrška (10. 12. 2015) poslal zahtevo za posredovanje podatkov o vozniku vozila, kar pa je znotraj 30 dnevnega roka po določbi prvega odstavka člena 42 ZP-1. Prvostopno sodišče je slednje torej spregledalo in preuranjeno zaključilo, da v konkretnem primeru postopek o prekršku prekrškovnega organa ni bil začet znotraj predpisanega roka, zato ima pritožba prav, da se je s tem sodišču pripetila bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz določbe drugega odstavka člena 155 ZP-1. Zaradi navedenega je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti (določba osmega odstavka člena 163 ZP-1) in vrniti zadevo prvemu sodišču v ponovljen postopek.

9. V ponovljenem postopku bo moralo prvostopno sodišče ob dejstvu, da gre v konkretnem primeru za postopek o prekršku, v katerem je bil storilcu 4. 2. 2016 izdan plačilni nalog na podlagi določbe drugega odstavka člena 8 ZPrCP, ki določa odgovornost odgovornih oseb za vozila v lasti pravnih oseb v primeru, če ni mogoče ugotoviti, kdo je vozil vozilo v času prekrška, najprej preveriti materialnopravno podlago za izdajo tega PN storilcu B. Ž. V konkretnem primeru je namreč storilec prokurist v pravni osebi K. d.o.o., direktor in s tem zakoniti zastopnik družbe pa je D. S. Na podlagi določbe drugega odstavka člena 8 ZPrCP pa v primeru, če je lastnik ali imenik pravice uporabe vozila, s katerim je storjen prekršek pravna oseba, državni organ ali samoupravna lokalna skupnost, pa se za prekršek kaznuje le odgovorna (ne pa katerakoli druga) oseba.(3) Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS IV Ips 140/2013. Op. št. (2): - Primerjaj uvodna pojasnila k Zakonu o prekrških z novelami ZP-1H do ZP-1J dr. Liljane Selinšek, stran 85. Op. št. (3): Primerjaj sodbi VS RS opr. št. IV Ips 40/2015 in opr. št. IV Ips 69/2015.