Jedro

Ni nezakonito lokacijsko dovoljenje, izdano na podlagi urbanističnega reda iz 1982. leta. Zakon o planiranju in urejanju prostora v prehodnem obdobju (Ur.l. RS, št. 48/90) je uporabo zazidalnih načrtov in urbanističnih redov iz 1. odst. 82. člena ZUN podaljšal do sprejema novih predpisov o urejanju prostora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 521/98-11 z dne 3.11.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožbo, s katero tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke, št. 350-02-289/96 z dne 5.2.1998. Z navedeno odločbo je tožena stranka odpravila sklep Upravne enote Ljubljana, Izpostave V. R., št.... z dne 30.1.1996, s katerim je bilo odločeno, da se ugodi predlogu tožeče stranke za obnovo postopka, ki je bil končan z izdajo lokacijskega dovoljenja (1. točka izreka) ter zavrnila tožničino pritožbo zoper to lokacijsko dovoljenje (2. točka izreka). Sporno lokacijsko dovoljenje, št. ... z dne 14.12.1994, izdano J.in M.G., dovoljuje investitorjema prizidavo zimskega vrta, vkop kleti s pokritim prostorom za garažiranje ter oporni zid, vse na parc. št. 761/2 k. o. B.g. Sodišče v obrazložitvi sodbe povzema ugotovitev tožene stranke, da lokacijsko dovoljenje z dne 14.12.1994 ni bilo pravilno vročeno tožnici kot lastnici sosednjega zemljišča, zato ni postalo dokončno, kar je eden od predpogojev za obnovo postopka. Zato je tožena stranka sklep o dovolitvi obnove odpravila, vlogo tožnice z dne 14.11.1995 pa obravnavala kot pritožbo zoper sporno lokacijsko dovoljenje. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila materialne in procesne predpise. Odgovorila je na pritožbene navedbe in dala pravilne razloge za zavrnitev pritožbe. V zadevi gre za izdajo lokacijskega dovoljenja za prizidavo zimskega vrta, vkop kleti s pokritim prostorom za garažiranje in postavitev opornega zidu na območju, ki ga ureja Odlok o sprejemu urbanističnega reda širšega območja P.G. (Uradni list SRS, št. 21/82), ki je v tem delu v skladu z družbenim planom občine Ljubljana V.R., kar izhaja iz Odloka o ugotovitvi, katere sestavine zazidalnih načrtov, prostorskih izvedbenih načrtov in urbanističnih redov so v nasprotju s srednjeročnim družbenim planom občine Ljubljana V.R. z obdobje 1986 - 1990 (Uradni list RS, št. 40/92). Pravna podlaga za izdajo spornega lokacijskega dovoljenja je Zakon o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/67, 27/72 in 8/78), katerega posamične določbe v zvezi z lokacijskimi postopki se še uporabljajo glede na določbo 82. in 85. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93 - ZUN) v zvezi z Zakonom o planiranju in urejanju prostora v prehodnem obdobju (Uradni list RS, št. 48/90). Ker torej gre za območje, ki se ureja z urbanističnim redom, se lokacijsko dovoljenje izda v skladu z elementi urbanističnega reda (3. člen navedenega zakona). Glede na to, da je v času odločanja na prvi stopnji veljal urbanistični red, se je upravni organ pravilno oprl na navedeni urbanistični red, ker je bila odločba izdana v decembru 1994, in ne na Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje krajevnih skupnosti P.G. (Uradni list RS, št. 11/95 - PUP), ki je bil uveljavljen v marcu leta 1995. Sodišče je zavrnilo tožbene ugovore, ki zadevajo lokacijsko dokumentacijo in določitev funkcionalnega zemljišča, in se pri tem oprlo na 2. odstavek 55. člena ZUN. Tožbene očitke, da pri izdaji dovoljenja za poseg v prostor niso bili upoštevani veljavni predpisi in navodila, je sodišče ocenilo za pavšalne, ker ni bilo pojasnjeno, kaj naj bi bilo v nasprotju z veljavnimi predpisi in strokovnimi podlagami.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja razloge nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega predpisa. Trdi, da se Zakon o urbanističnem planiranju uporablja zgolj omejeno, ob upoštevanju določbe 82. člena ZUN, ki določa, da se veljavni zazidalni načrti in urbanistični redi, kolikor niso v nasprotju s prostorskimi sestavinami srednjeročnega družbenega plana, uporabljajo najdalj do 31.12.1990. Glede na očitke o pavšalnih navedbah tožeča stranka poudarja, da prvostopno sodišče ni upoštevalo navedb tožeče stranke o vsebini lokacijskega dovoljenja in lokacijske dokumentacije, saj ni upoštevalo Navodil o vsebini posebnih strokovnih podlag in o vsebini prostorskih izvedbenih aktov, niti ne prilog (posebni del) Odloka o urbanističnem redu širšega območja P.G. Zato naj pritožbeno sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo v ponovno postopanje sodišču prve stopnje.

Prizadeti stranki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica ne izpodbija 1. točke izreka odločbe tožene stranke in se očitno strinja, da je tožena stranka njeno vlogo z dne 14.11.1995 štela za pritožbo. V zvezi s pritožbenim razlogom napačne uporabe materialnega predpisa tožnica trdi, da se Zakon o urbanističnem planiranju uporablja zgolj omejeno, ob upoštevanju določbe 82. člena ZUN. Ta člen v prvem odstavku določa, da se veljavni zazidalni načrti in urbanistični redi, kolikor niso v nasprotju s prostorskimi sestavinami srednjeročnega družbenega plana, uporabljajo najdalj do 31.12.1999. Če tožnica meni, da navedenega urbanističnega akta ni bilo mogoče uporabiti, ker je datum 31.12.1990 že pretekel, pritožbeno sodišče pripominja, da je 3. člen Zakona o planiranju in urejanju prostora v prehodnem obdobju (Uradni list RS, št. 48/90) uporabo zazidalnih načrtov in urbanističnih redov iz 1. odstavka 82. člena ZUN podaljšal do sprejema novih predpisov o urejanju prostora. Sporno lokacijsko dovoljenje z dne 14.12.1994 je bilo izdano na podlagi urbanističnega reda iz leta 1982, ki je določal pogoje za posege na konkretnem območju. Zaradi izrecne zakonske določbe o uporabi zazidalnih načrtov in urbanističnih redov v prehodnem obdobju, je zato pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je navedeni urbanistični akt pravna podlaga za izdajo sporne lokacijske odločbe in to po postopku, ki ga je določal takratni Zakon o urbanističnem planiranju (87. člen ZUN). Zato navedeni pritožbeni razlog ni utemeljen.

Pritožbene ugovore v zvezi z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem pritožbeno sodišče zavrača in se pri tem sklicuje na presojo sodišča prve stopnje in navedenimi razlogi v sodbi, s katerimi je pravilno zavrnilo po vsebini enake tožbene ugovore. Če pa se tožeča stranka s to presojo ne strinja, bi morala konkretno navesti, katere ugotovitve so napačne in zakaj, ne pa samo trditi, da sodišče ni opravilo natančnejšega vpogleda v lokacijsko dokumentacijo. Zato tudi ne more vplivati na odločitev, če se je sodišče prve stopnje v zvezi z lokacijsko dokumentacijo nepravilno sklicevalo na 55. člen ZUN, namesto na 22. člen Zakona o urbanističnem planiranju, ki je bil v tem primeru glede na določbo 1. odstavka 85. člena ZUN podlaga za izdelavo lokacijske dokumentacije.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče zavrnilo na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.