Jedro

Prvo toženka je dolžna tožeči stranki vrniti prejete zneske štipendije skupaj z zakonskimi obrestmi, saj se prvo toženka v nasprotju z dogovorom v pogodbi o štipendiranju ni zaposlila pri tožeči stranki po končanem študiju in tudi po zaključenem pripravništvu ne, ampak je pogodbo o zaposlitvi sklenila z drugim delodajalcem. To njeno ravnanje pa je po pogodbi o štipendiranju razlog za vrnitev prejetih zneskov štipendije skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka spremeni tako, da se stroški postopka znižajo na 921,83 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da so dolžne solidarno tožeči stranki plačati zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz točke I. izreka, v 15 dneh pod izvršbo (točka I izreka), tožeči stranki pa povrniti tudi stroške postopka v znesku 1.133,09 EUR v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Najprej uveljavlja, da je bila tožba v tej zadevi nesklepčna in nesposobna za obravnavanje. Po mnenju tožene stranke ni bilo jasno, iz katerih razlogov je tožeča stranka zahtevala povračilo štipendijskih zneskov. Brez trditvene podlage pa sodišče samo ni moglo prosto ugotavljati, na kakšni podlagi bi bilo mogoče zahtevku ugoditi. Tožena stranka se je zavzemala, da bi bilo potrebno opraviti poglobljeno analizo, kako sta stranki izpolnjevali svoje obveznosti in na tej podlagi sprejeti pravno konsistentno odločitev, vendar te analize sodišče ni opravilo. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo iz razloga, ker naj bi prvo toženka ne izpolnila svoje obveznosti pisno obvestiti tožečo stranko o končanem študiju v roku 30 dni, v zaključku pa je navedlo razlog, da do sklenitve pogodbe o zaposlitvi ni prišlo zaradi prvo toženkinih kršitev pogodbenih obveznosti. Tako je sodišče ugotovilo, da je prvo toženka kršila obvestilno dolžnost, ni pa ugotovilo, da je prvo toženka kršila obveznost zaposlitve. Toženka vztraja, da ne gre za eno in isto kršitev, saj ji tožeča stranka ni nikoli ponudila v podpis pogodbe o zaposlitvi, ker ji je sploh ni mogla. Čeprav ni jasno, katerega od upravičenih razlogov je sodišče uporabilo kot podlago za sporno odločitev, je po stališču pritožbe jasno, da sodišče iz kršitve zaposlitvene obvestilne dolžnosti ne bi smelo skonstruirati kršitve obvestilne dolžnosti. Ker izpodbijana sodba nima utemeljenih in obrazloženih razlogov za takšno potezo, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. čelna ZPP. Ta poteza sodišča prve stopnje predstavlja prilagoditev ciljni odločitvi, kar je kršitev ustavno zajamčenih pravic iz 22. in 23. člena Ustave RS. Nadalje prvo tožena stranka meni, da je tožečo stranko o dokončanju študija obvestila na običajen način (preko druge tožene stranke ustno), saj pogodba ne določa pisnega obvestila štipendista. Sodišče prve stopnje je določbo 11. člena pogodbe o štipendiranju napačno tolmačilo z upoštevanjem 13. člena pogodbe. Sodišče bi moralo 11. člen pogodbe tolmačiti kvečjemu v povezavi z 10. členom, vendar pa med razlogi iz tega člena ni razloga kršitve dolžnosti pisne obvestitve štipenditorja o končanju šolanja v roku 30 dni. Tožena stranka prav tako ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je obvestilno dolžnost mogla izpolniti le prvo toženka osebno. OZ v 271. členu določa, da lahko obveznost izpolni ne le dolžnik, ampak tudi kdo tretji. Posledično pa izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in posebej poudarila, da je prvo tožena stranka svoje obveznosti po sodbi že poravnala. Tako je vložitev pritožbe povsem nerazumljiva. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Na podlagi tako izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, kot tudi ne v pritožbi zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje ima jasne razloge o odločilnih dejstvih in ti si med seboj niso v nasprotju. Prav tako sodišče prve stopnje ni skonstruiralo kršitve obvestilne dolžnosti, kot to neutemeljeno navaja pritožba, zato ne gre za potezo sodišča prve stopnje, ki na bi, kot neumestno meni pritožba, predstavljala prilagoditev ciljni kršitvi. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno, nanj pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v odločitvi o stroških postopka.

7. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbeni očitki o kršitvi z ustavo zajamčenih pravic iz 22. in 23. člena Ustave RS neobrazloženi, iz sodbe sodišča prve stopnje pa izhaja, da je bila v postopku spoštovana tako pravica tožene stranke do sodnega varstva in pravica do enakega varstva pravic.

8. Prvo toženka je bila štipendistka tožeče stranke po pogodbi o štipendiranju z dne 3. 10. 2003, katere sopodpisnika sta bila tudi njena starša (A2). Iz 10. člena te pogodbe med drugim izhaja, da je štipendist, ki prekine izobraževanje, ali se ne zaposli v skladu s to pogodbo, dolžan vrniti izplačane zneske štipendij z obrestmi po veljavni obrestni meri. Po 11. členu pogodbe je štipendist dolžan obvestiti štipenditorja o končanem študiju - diplomiranju v roku 30 dni, po končanem študiju pa se je dolžan zaposliti pri štipenditorju najmanj za obdobje kot je prejemal štipendijo, to obdobje pa se šteje od opravljenega strokovnega izpita dalje. V skladu z določbo 12. člena so za obveznosti do vračila štipendije solidarno odgovorni tudi starši, ki so sopodpisniki pogodbe. Štipendist je prost vseh pogodbenih obveznosti, če mu štipenditor v 60 dneh po njegovem pisnem obvestilu, da je izobraževanje v skladu s pogodbo končal, ne omogoči pripravništva oziroma mu pisno ne zagotovi, v kolikem času bo to mogoče (13. člen pogodbe).

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje: - prvo tožena stranka tožeče stranke o zaključku študija ni obvestila v roku iz 1. odstavka 11. člena pogodbe o štipendiranju, - prvo tožena stranka je po opravljenem pripravništvu s Splošno bolnišnico A. sklenila pogodbo o zaposlitvi.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti prejete zneske štipendije skupaj z zakonskimi obrestmi, ki jih tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje po višini ni prerekala, saj se je prvo toženka v nasprotju z določbo 11. člena po končanem študiju ni zaposlila pri tožeči stranki in tudi po zaključenem pripravništvu ne, ampak je pogodbo o zaposlitvi sklenila s Splošno bolnišnico A.. To njeno ravnanje pa je po 10. členu pogodbe o štipendiranju razlog za vrnitev prejetih zneskov štipendije skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da prvo tožena stranka ni spoštovala določbe 11. člena pogodbe o zaposlitvi in je skladno z 10. členom te iste pogodbe dolžna prejete zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi tožeči stranki povrniti, na to pa je prvo toženko opozorila že z zahtevkom z dne 21. 12. 2012 (A8). Zaradi tega so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni navedla razlogov, na podlagi katerih je zahtevala povrnitev štipendije in da je sodišče odločalo, oziroma prosto ugotavljalo, na kakšni podlagi bi bilo mogoče zahtevku ugoditi.

12. Napačna je tudi ugotovitev pritožbe, da je zahtevku ugodilo zgolj zaradi tega, ker prva toženka tožeče stranke v roku 30 dni ni obvestila o zaključku študija, saj iz zadnjega odstavka pod točko 6 in iz točke 7 izhaja, da je tožena stranka dolžna povrniti zneske štipendije skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi skladno z 10. členom pogodbe o zaposlitvi, ker do sklenitve pogodbe s tožečo stranko ni prišlo.

13. Utemeljena je pritožba glede odločitve o stroških postopka. Tožeča stranka je za zastopanje pred sodiščem pooblastila odvetnico izven območja sodnega okrožja B. in sicer iz C., čeprav bi za zastopanje lahko pooblastila odvetnika iz območja sodnega okrožja B.. Zaradi tega so nastali nepotrebni stroški kilometrine na relaciji C. - B. - C., ki jih skladno s 155. členom ZPP ni dolžna nositi tožena stranka, čeprav v sporu ni uspela. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče znižalo stroške postopka, ki jih je skladno s 154. členom ZPP tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki in sicer za stroške kilometrine in DDV v višini 22%, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 921,83 EUR potrebnih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

14. Vse ostale pritožbene navedbe za odločitev niso odločilnega pomena, zato jih skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP pritožbeno sodišče ni presojalo.

15. Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela le s sorazmerno majhnim delom svoje zahtevka, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da skladno s 3. odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla, zato skladno s 155. členom ZPP sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.