Jedro

Okoliščine, da sta tožnika neposredna soseda tožnikov, da hišo tožnikov s treh strani obdaja sporna parcela, da hiša nima stranišča in da le-to stoji na sporni parceli in je dohod do njega le po sporni parceli, nedvomno kažejo na že obstoječo ali vsaj pričakovano pravico toženke, s katero je nepremičnina, ki sta jo pridobila toženca, obremenjena.

Pri poizvedovalni dolžnosti gre za potrebno skrbnost novih pridobiteljev, da raziščejo zunanje okoliščine, ki lahko kažejo na že obstoječo ali vsaj pričakovano pravico.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tokrat odločalo o tožbi in nasprotni tožbi, ki ju je združilo v skupno obravnavanje s sklepom 26. 03. 2010 (ob prvem odločanju je odločalo le o tožbi). Pritožbeno sodišče bo zato poimenovalo tožečo stranko po tožbi M.S. in I. S. (toženo stranko po nasprotni tožbi) kot tožnika in toženo stranko po tožbi J. K. (tožečo stranko po nasprotni tožbi) kot toženko.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov in toženki naložilo, da je dolžna s parc. št. 1042/5 k.o. H., ki je v lasti tožnikov, odstraniti premičnine, ki so njena last in sicer betonske zidake, gradbeni les – tramove, leseno stranišče, pasjo uto in gradbeni kontejner kovinske izdelave. Hkrati ji je prepovedalo ponovno nameščanje teh premičnin in drugih premičnin, ki so njena last ter ji naložilo, da mora tožnikoma povrniti pravdne stroške v znesku 1.843,20 €, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na ugotovitev in obstoj služnostne pravice, natančneje opredeljen v 1. točki II. točke izreka sodbe. Hkrati je zavrnilo zahtevek toženke, da tožnika izstavita listino, sposobno za vpis služnosti v zemljiško knjigo in da se jima prepove vsakršno poseganje v služnostno pravico. Posledično pa je zavrnilo tudi zahtevek toženke za povrnitev stroškov postopka. Ugodilni del sodbe je oprlo na določbo 99. člena Stvarno pravnega zakonika (Ur. l. RS št. 87/2002; SPZ) z obrazložitvijo, da sta tožnika upravičena od toženke, ki je sicer priposestvovala nevpisano služnostno pravico rabe parc. št. 1042/5, da odstrani v tožbenem zahtevku navedene premičnine. Ocenilo je, da toženka ni dokazala, da tožnika nista pridobila lastninske pravice v dobri veri in ker na podlagi pravnega pravila 1500 ODZ in 2. odstavka 44. člena SPZ, pravica pridobljena s priposestvovanjem ne more biti v škodo tistemu, ki je v dobri veri in z zaupanjem v javne knjige pridobil pravico, zavrnilo toženkin nasprotni tožbeni zahtevek na ugotovitev služnostne pravice in vpis le-te v zemljiško knjigo.

Zoper sodbo se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/07; UPB 3 s spremembami; ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek in ugodi nasprotnemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred drugega sodnika, vse s stroškovno posledico. Sodišču prve stopnje očita, da je ugotavljalo dejstva o dobrovernosti tožnikov brez ustrezne trditvene podlage in kršilo razpravno načelo 5. člena ZPP. Takšna odločitev pomeni tudi sodbo presenečenja, saj na ugovore tožnikov ni mogla pričakovati, da bo sodišče v njeno škodo ugotovilo dejstva, ki niso del procesnega gradiva. Ni imela možnosti, da bi navedla nasprotna dejstva in predlagala nasprotne dokaze, kar predstavlja kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnika se nista sklicevala na dobro vero, kar je tudi razumljivo, saj sta bili pravdni stranki neposredni sosedi že med tekom priposestvovalne dobe in kasneje. Tožnikoma je znano, da toženka in njena družina sporno parcelo uporabljajo za potrebe hiše na parc. št. 1046/1, v kateri je toženka živela vse do leta 2005. Poudarja, da je za presojo dobre vere tožnikov pomembno stanje v času njune pridobitve lastninske pravice, ki ga sodišče prve stopnje ni ugotovilo, je pa toženka vtoževano služnost izvrševala že takrat, kot so tudi povedale priče, ki jih v nadaljevanju niza. Sodišče nobene izmed zaslišanih prič ni vprašalo, ali sta tožnika vedela za izvrševanje služnosti in je preuranjen in zavajajoč zaključek sodišča prve stopnje, da nobena od prič ni izpovedala, da sta tožnika vedela za nevpisano služnost. Z ugotovitvijo, ki je zavajajoča, da toženka v hiši na parc. št. 1046/1 ne stanuje in je že več let ne uporablja, sodišče prve stopnje namiguje na to, da toženka te parcele ne potrebuje, kar ne drži. V nadaljevanju graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo ocenjuje kot površno in pomanjkljivo. Poudarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da sta tožnika kot soseda zagotovo vedela, da toženka vsakodnevno uporablja sporno parcelo, kar izhaja tudi iz izpovedi tožnice. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njenih navedb, da sta tožnika v letu 1989 soglašala z meritvijo sporne parcele in je s tem kršilo njeno pravico do izjave po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker tožnika teh navedb nista zanikala, se štejejo za resnične (2. odstavek 214. člena ZPP). Neresnična je torej izpovedba tožnice, da ni nikoli videla, da bi kdo na nesporno parcelo prihajal, saj sta najkasneje v letu 1989 tožnika izvedela, da sporno parcelo uporablja toženka. Priče P. K., A. K. in E. R. so povedale, da so tožnico videli, kar izključuje obstoj dobre vere tožnikov glede izvrševanja služnosti v času sklenitve darilne pogodbe. Navzven je bila vidna uporaba parcele in bi se morala tožnika v okviru njune raziskovalne dolžnosti pozanimati, katero pravico ima toženka na nepremičnini, na kateri ima postavljeno stranišče, drvarnico, pasjo uto, gradbeni kontejner in kjer obdeluje svoj vrt. Na dobro vero se ne morejo sklicevati dediči, ker je bila sporna parcela obremenjena s služnostjo že v času izdaje denacionalizacijske odločbe in je kot taka tudi prešla na dediče. Sodišče prve stopnje tudi ni celovito obravnavalo njenega ugovora, da na sporno parcelo ni postavila premičnin, kar ponovno predstavlja kršitev njene pravice do izjave po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Samovoljno ji je naložilo odstranitev spornih premičnin, ker je dedinja po pok. možu, čeprav bi moralo ugotoviti, kdo je premičnine postavil na sporno parcelo. Ker ni razlogov o odločilnem dejstvu, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni imelo podlage za ugoditev odstranitvenemu zahtevku po tožbi in bi moralo ugoditi nasprotnemu tožbenemu zahtevku. Tudi odločitev o stroških ni pravilna in je sodišče prve stopnje v nasprotju z odvetniško tarifo priznalo preveč točk. V primeru novega sojenja predlaga, da se zadeva dodeli drugemu sodniku, ker je sodnik tudi pri tokratnem sojenju ravnal pristransko in v njeno škodo, zagrešil pa je tudi več absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Tožnika sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku na podlagi ugotovitev: da sta tožnika lastnika vsak do ½ nepremičnin vl. št. 1255 k.o. H., kamor spada tudi parc. št. 1042/5 (sporna parcela); da sta tožnika lastninsko pravico na sporni parceli pridobila s sklepom o dedovanju z dne 25. 08. 1994 in darilno pogodbo z dne 12. 06. 1995; da sta prejšnja lastnika M. S. in F. S. sporno parcelo pridobila z odločbo o denacionalizaciji Občine L., Oddelka za urejanje prostora z dne 26. 01. 1992; da v zemljiški knjigi na sporni parceli ni vpisanih bremen; da je toženka lastnica parc. št. 1046/1 k.o. H.; da je bila parc. št. 1046/1 (hiša št. 4; gospodarsko poslopje in dvorišče) odpisana iz vl. št. 17 k.o. H. na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 29. 04. 1958, ki jo je sklenil J.K., pok. mož toženke; da je toženka lastninsko pravico na parc. št. 1046/1 pridobila po sklepu o dedovanju O 84/77 po pok možu J. K. 25. 10. 1977; da sta bili parc. št. 1042/5 travnik in 1046/2 travnik iz vl. št. 17 k.o. H. Odpisani 08. 05. 1959 na podlagi odločbe Občinskega ljudskega odbora L. in dani v upravljanje Kmetijski zadrugi L., ki jo je dala v zakup M. S.; da je bil del parc. št. 1047/2 (pravilno 1046/2 – priloga spisa A13) do izmere 200 m2 dodeljen z odločbo Občinskega ljudskega odbora L. 08. 12. 1960 J. K. v brezplačno izkoriščanje; da del takratne parcele št. 1046/2, ki je mejil na hišo na parc. št. 1046/1, sedaj obsega parc. št. 1042/5; da je toženka del parc. št. 1046/5 (pravilno 1046/2) s soglasjem takratnega lastnika Občine L. dejansko uporabljala; da je uporaba dela parc. št. 1046/5 (pravilno 1046/2) v izmeri 200 m2 trajala od leta 1958 dalje (več kot 20 let), štelo, da je toženka že leta 1978 s priposestvovanjem na delu parcele 1046/5 (pravilno 1046/2) pridobila služnostno pravico uporabe. Ocenilo pa je, da toženka ni dokazala, da bi tožnika vedela za nevpisano služnostno pravico uporabe.

Nosilni razlog sodišča prve stopnje za ugoditev tožbenemu zahtevku oziroma zavrnitev tožbenih zahtevkov po nasprotni tožbi je, da toženka ni dokazala, da sta tožnika vedela za nevpisano služnostno pravico uporabe (ni dokazala njune nedobrovernosti). Pravno odločilno vprašanje je, ali je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala nedobrovernosti tožnikov, pravilna, ali ne, kot trdi toženka v pritožbi. Na podlagi pravnega pravila 1500 ODZ (sedaj 2. odst. 44. čl. SPZ) pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti v škodo tistega, ki je v dobri veri in z zaupanjem v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v zemljiško knjigo. Toženka ni poskrbela za vpis priposestvovane služnostne pravice v zemljiško knjigo, zato bi morala ona dokazati, da sta tožnika vedela oz. bi morala vedeti, da je na nepremičnini, ki sta jo pridobila z dedovanjem oziroma darilno pogodbo, pridobljena kakšna pravica. Dobra vera se domneva, zato je bilo dokazno breme, da tožnika nista dobroverna, na toženki in je drugačno pritožbeno razlogovanje in v zvezi s tem uveljavljana kršitev razpravnega načela po 5. členu ZPP neutemeljena.

Toženka pa sodišču prve stopnje upravičeno očita kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče do njenih navedb in dokazov, ki so za odločitev relevantni, ni opredelilo. Pravica do kontradiktornosti postopka vsebuje pravico stranke, da se v postopku izjavi, tej pravici pa ustreza tudi obveznost sodišča, da se do navedb in dokazov stranke, ki so za odločitev relevantne, opredeli.

Sodišče prve stopnje dokazno oceno, da toženka ni dokazala nedobrovernosti tožnikov (obrazložitev na sedmi strani sodbe), utemeljuje z izpovedbo tožnice, z izpovedbo J. K., z ugotovitvijo, da nobena od zaslišanih prič ni potrdila, da sta tožnika za nevpisano služnostno pravico vedela in dejstvom, da toženka v hiši na parc. št. 1046/1 že precej časa ne stanuje in parc. št. 1042/5 že več let ne uporablja.

Izpoved tožnice, da sta z možem toženko takoj, ko sta postala lastnika, z dopisom 07. 03. 1996 (B3), obvestila o tem in zahtevala odstranitev predmetov, nasprotuje predloženi listini (B3 – dopis z dne 19. 07. 2004), iz katere je razvidno, da je bil poziv podan šele 19. 07. 2004. Razlogovanje sodišča prve stopnje (na podlagi izpovedi priče J. K., ki je hči toženke in ne hči tožnice, kot navaja sodišče prve stopnje, sodišče prve stopnje ugotavlja, da S. njeni materi niso branili pravice uporabe parc. št. 1042/5 v zatrjevanem obsegu), da tožnika, dokler nista bila lastnika sporne parcele nista bila upravičena prepovedovati njene uporabe, ne nudi odgovora na vprašanje, ali sta (ali bi morala) tožnika vedeti za nevpisano služnostno pravico toženke (sodišče prve stopnje ne šteje za dokazano, da sta tožnika za služnostno pravico toženke vedela). Ni tudi jasno, na kakšni podlagi sodišče prve stopnje zaključuje, da nobena od zaslišanih prič ni potrdila, da sta tožnika za nevpisano služnostno pravico vedela, saj sodišče prve stopnje prič v zvezi s tem ni zasliševalo. Iz izpovedb prič, na katere opozarja toženka (P. K., A. K., E. R.), ki jih sodišče prve stopnje očitno ni upoštevalo, bi izhajalo nasprotno, saj so priče tožnico, ki je toženkina soseda, videvale. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na kaj meri z zapisom, da toženka hiše ne uporablja. Če s tem meri na to, da služnost ni (več) koristna oziroma potrebna, pa pritožbeno sodišče pripominja, da tožba na prenehanje služnostne pravice (222. čl. SPZ) ni bila vložena, za vprašanje dobrovernosti tožnikov pa to ni pomembno.

Sodišče prve stopnje se do navedb toženke, da sta tožnika, kot soseda, zagotovo vedela, da toženka vsakodnevno uporablja sporno parcelo, ni opredelilo. Tudi do njenih navedb, da sta tožnika v letu 1989 soglašala z meritvijo sporne parcele in da so takrat pravdne stranke plačale vsaka polovico stroškov meritve, se ni opredelilo. Gre za pravno odločilna dejstva, ki vzbujajo resen dvom v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje glede dobrovernosti tožnikov, spričo česar je podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Okoliščine, da sta tožnika neposredna soseda; da hišo, ki stoji na parc. št. 1046/1 s treh strani obdaja parc. št. 1042/5; da hiša nima stranišča in da je stranišče postavljeno na parc. št. 1042/5 in se do njega pride le po poti, ki vodi po tej parceli, kar je bilo I.S. znano, nedvomno kažejo na že obstoječo ali vsaj pričakovano pravico, s katero je nepremičnina, ki jo pridobiva, obremenjena. Toženka upravičeno opozarja, da sodišče prve stopnje nima razlogov glede tako imenovane poizvedovalne (raziskovalne) dolžnosti tožnikov, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Gre za potrebno skrbnost novih pridobiteljev, da raziščejo zunanje okoliščine, ki lahko kažejo na že obstoječo ali vsaj pričakovano pravico.

Ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka so na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP narekovale ugoditev pritožbi in razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče prve stopnje je zagrešilo take absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti. Treba pa je dopolniti tudi že izveden dokazni postopek. Pritožbeno sodišče je sledilo tudi predlogu toženke in zadevo dodelilo drugemu sodniku (356. čl. ZPP). Sodnik, ki je v zadevi sodil že drugič, je očitno zavzel dokončno stališče, pri čemer odločitev temelji na površni dokazni oceni, sodnik pa se tudi ni opredelil do pravno odločilnih okoliščin, ki bi lahko privedle do drugačne odločitve (dokazani nedobrovernosti tožnikov).

Sodišče prve stopnje bo moralo pri ponovnem odločanju odpraviti ugotovljene kršitve in se opredeliti do vseh pravno odločilnih dejstev, pri čemer bo moralo v skladu z 8. čl. ZPP podati dokazno oceno vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter uspeha celotnega postopka. V ponovljenem dokaznem postopku bo moralo ugotoviti in zavzeti stališče glede dobrovernosti tožnikov (ali sta vedela oziroma ali bi glede na okoliščine morala vedeti, da ima na njuni parceli toženka že obstoječo ali vsaj pričakovano pravico, kot je trdila in dokazovala toženka). Odvisno od ponovne odločitve glede dobrovernosti tožnikov, bo v primeru, da se ugotovi, da tožnika nista bila dobroverna, sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, v kakšnem obsegu in za kakšne potrebe se je izvrševala služnost, katere ugotovitev in vknjižbo zahteva toženka z nasprotno tožbo. Glede pritožbenih trditev v zvezi z vprašanjem lastništva premičnin in obstoja služnosti se pritožbeno sodišče zato ne opredeljuje (1. odstavek 360. člena ZPP).

Posledično, zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje bo s končno odločbo moralo odločiti o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in stroških pritožbenega postopka (3. odstavek 165. člena ZPP).