Jedro

Sodišče pazi na zastaranje obveznosti, ki se izterjujejo na podlagi ZDavP, po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijanem delu (druga točka izreka) spremeni tako, da se ugovoru ugodi in se izvršba ustavi za glavnico v znesku 26.038.423,35 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se dolžnikov ugovor zoper sklep z dne 18.2.2002 zavrže (prva točka izreka), ugovor zoper sklep o izvršbi, s katerim dolžnik uveljavlja zastaranje, pa se zavrne (druga točka izreka).

Zoper tak sklep se je v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov ugovor zastaranja, pritožil dolžnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi. Navaja, da je z ugovorom uveljavljal zastaranje pravice do izterjave davčnih obveznosti, ki temeljijo na odločbah iz leta 1990 in 1991, tako da je potekel desetletni rok za njihovo izterjavo. Upnica uveljavlja izvršbo na podlagi seznama zaostalih obveznosti z dne 9.5.2000, kar pomeni ponovno izdajo izvršilnega naslova. Dolžnik meni, da ponovna odmera davčne obveznosti ni dopustna. Pretežni del terjatve predstavljajo zamudne obresti, za katere pa dolžnik zaradi dolgotrajnosti postopka ni kriv.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo naravo seznama zaostalih obveznosti kot izvršilnega naslova, na podlagi katerega se izterjujejo dolžnikove davčne obveznosti in druge obvezne dajatve (davki in prispevki - prvi odstavek prvega člena Zakona o davčnem postopku - ZDavP, Ur. l. RS, št. 18/96), kot tudi naravo instituta zastaranja teh obveznosti. Ureditev zastaranja obveznosti, ki se izterjujejo po ZDavP, je na podlagi določb 96. in 97. člena tega zakona drugačna od ureditve zastaranja obveznosti, ki izvirajo iz civilnopravnih razmerij oziroma razmerij, katerih udeleženci so med seboj v položaju prirejenosti in ne podrejenosti in nadrejenosti. Tako drugi odstavek 96. člena ZDavP določa, da pravica do izterjave davkov zastara v petih letih po preteku leta, v katerem bi jih bilo treba izterjati. Tek zastaranja pravice do izterjave davka ustavi vsako uradno dejanje davčnega organa, ki mu je namen izterjava in je bil dolžnik z njim seznanjen (drugi odstavek 97. člena ZDavP), pravice do izterjave pa ni v nobenem primeru več možno uveljaviti, ko preteče dvakratni zastaralni rok, in zastaranje nastopi v vsakem primeru, ko preteče deset let od dneva, ko je prvič pričelo teči (četrti in peti odstavek 97. člena ZDavP). Gre za absolutno zastaranje, z nastopom katerega pravica ugasne. Dolžnik ima zato prav, da država z izdajo novega izvršilnega naslova (to je dolgovnega seznama, ki temelji na odločbah o odmeri davka) glede iste obveznosti in da z uporabo pravila, ki velja za zastaranje judikatnih terjatev (prvi odstavek 379. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89), ni mogoče zaobiti veljavnosti takšne ureditve zastaranja davčnih obveznosti, katere namen je varstvo v razmerju do države šibkejšega posameznika. Davčni organ mora zato ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali obveznost še obstaja. Enako velja za sodišče, ko odloča o dovoljenosti izvršbe glede teh obveznosti, kadar gre za izvršbo na nepremičnine, kakor tudi, ko izvršba že teče. Tako sodišče ne more zavrniti dolžnikovega ugovora, ki je bil vložen kot izredno pravno sredstvo in s katerim dolžnik uveljavlja zastaranje obveznosti, češ da bi ta razlog mogel in moral uveljavljati že v rednem ugovoru, saj mu s tem odreče pravno varstvo, ki ga dolžniku dajejo citirane določbe ZDavP.

Ob pravilni uporabi materialnega prava obveznosti, katerih zastaranje je prvič pričelo teči pred več kot desetimi leti, ni več dovoljeno izterjati. V tej zadevi so to obveznosti, ki so v seznamu zaostalih obveznosti št. 47512-157/00 z dne 9.5.2000 (priloga A6) navedene pod specifikacijo dolga na kontu 2021 (davek in prispevki za zavezanca), ki so postale izvršljive v času od 3.8.1990 do 15.11.1991 in skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 30.4.2000 znašajo 19.869.701,85 SIT, ter obveznosti, ki so navedene pod specifikacijo dolga po kontu 2031 (davki in prispevki za zaposlene) za čas od junija 1990 do oktobra 1991, ki skupaj z zamudnimi obrestmi do 30.4.2000 znašajo 6.168.721,50 SIT.

Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je dolžnikovemu ugovoru ugodilo in izvršbo ustavilo za glavnico v znesku 26.038.423,35 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.