Jedro

Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v konkretni zadevi potrebno upoštevati 58. člen OZ in se je najemna pogodba po izteku petih let nadaljevala, prav tako pa je tožena stranka plačevala višjo najemnino in je svojo obveznost v celoti izpolnjevala. Oblikovno nepopolna pogodba je z realizacijo postala veljavna. Realizacijo pa predstavlja celotna ali pretežna izpolnitev pogodbenih obveznosti (58. člen OZ), ki za najemnika predstavlja predvsem plačevanje zvišane, ustno dogovorjene najemnine in ne le uporaba poslovnega prostora.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 32381/2012 z dne 16. 3. 2012 vzdržalo v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v znesku 11.800,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska dalje in ji povrniti izvršilne stroške v znesku 91,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). V II. točki izreka je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 10.222,54 EUR in v III. točki izreka je naložilo plačilo stroškov postopka tožeče stranke toženi stranki v znesku 1.432,79 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bistveno vprašanje predmetnega gospodarskega spora upravičenost tožene stranke do višje najemnine kot je bila dogovorjena v Najemni pogodbi z dne 30. 4. 2005. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je ugotovilo, da je tožena stranka s konkludentnim ravnanjem, to je s plačilom višje najemnine, izrazila svoje strinjanje z višjo najemnino kot je bila dogovorjena v Najemni pogodbi z dne 30. 4. 2005. Tožena stranka se z zvišanjem najemnine ni strinjala, kar je jasno izražala tako pisno kot ustno, vendar je zaradi groženj in strahu plačevala enostransko zvišano najemnino, saj ni mogla čez noč zapreti dejavnosti. Sodišče prve stopnje je nadalje v 26. točki sodbe navedlo, da tožena stranka ni dokazala obstoja ustnega dogovora o izstavitvi dobropisa za mesec oktober, november in december 2010, temveč je sledilo pisni izjavi „priviligirane priče“, zakonskega partnerja tožeče stranke. V izogib ponavljanju se tožena stranka pri tem v celoti sklicuje na doslej podane navedbe. Prav tako je sodišče prve stopnje, po oceni pritožbe, napačno zaključilo, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev v višini 10.222,54 EUR, saj je tožena stranka nedvomno plačala več, kot je to določala veljavna pogodba. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in ugodi pobotnemu ugovoru tožene stranke oziroma pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo se tožeča stranka zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

6. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bila tožena stranka dne 14. 12. 2015 izbrisana iz registra samostojnih podjetnikov. Sam izbris samostojnega podjetnika iz poslovnega registra na potek pravde nima nobenega vpliva, zato se postopek, ki se je začel zoper samostojnega podjetnika, zaradi prenehanja dejavnosti, nadaljuje zoper isto fizično osebo, kar je sodišče druge stopnje označilo v uvodu sodbe.

7. V obravnavanem gospodarskem sporu, ki se je začel v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine, tožeča stranka od tožene stranke vtožuje plačilo najemnine za mesec februar 2008 v višini 1.000,00 EUR (kar med strankama ni sporno), za mesec oktober - december 2010, za mesec september - december 2011 in januar - februar 2012 v višini 1.200,00 EUR mesečno. Tožena stranka je zahtevku nasprotovala, ker višja najemnina ni bila dogovorjena s pisnim aneksom oz. pogodbo. Višjo najemnino za preostale mesece, ki niso predmet postopka pa je plačala zaradi strahu in groženj tožeče stranke. Plačane najemnine, v višini, ki presegajo dogovorjeno najemnino iz Najemne pogodbe z dne 30. 4. 2005, uveljavlja v pobot. 8. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo v pritožbi zatrjevanih, niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo je skrbno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev ter v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodaja:

9. Pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločilo, da je tožena stranka v obdobju od 1. 5. 2005 do 1. 5. 2010 izstavljene račune plačevala, s čemer je s konkludentnim ravnanjem pristala na zvišano najemnino. Nadalje graja odločitev sodišča prave stopnje, ki ravnanje tožeče stranke ni ocenilo kot ustrahovanje tožene stranke.

10. Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP) v 12. členu določa, da se najemna pogodba za poslovni prostor sklene v pisni obliki. Če pogodba ni sklenjena v pisni obliki ni veljavna. Predpisana oblika velja tudi za kasnejše spremembe ali dopolnitve pogodbe. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 51. oziroma 56. členu določa, da v primeru predpisane obličnosti velja le tisto, kar je izraženo v taki obliki. Nesporno med pravdnima strankama je, da se je Najemna pogodba z dne 30. 4. 2005, sklenjena za dobo petih let, spremenila v najemno pogodbo za nedoločen čas, s tem, ko sta jo obe pogodbeni stranki še naprej izvajali, saj je tožena stranka ne le koristila najete poslovne prostore, ampak je plačevala tudi višjo najemnino. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v konkretni zadevi potrebno upoštevati 58. člen OZ in se je najemna pogodba po izteku petih let nadaljevala, prav tako pa je tožena stranka plačevala višjo najemnino in je svojo obveznost v celoti izpolnjevala, razen za sedaj sporno obdobje oktober - december 2010, september - december 2011 in januar - februar 2012. Oblikovno nepopolna pogodba je z realizacijo postala veljavna. Realizacijo pa predstavlja celotna ali pretežna izpolnitev pogodbenih obveznosti (58. člen OZ), ki za najemnika predstavlja predvsem plačevanje zvišane, ustno dogovorjene najemnine in ne le uporaba poslovnega prostora. Tožena stranka pa je višjo najemnino plačevala že od leta 2006 (za poletne mesece) oz. od aprila 2008, kot izhaja iz njene kontne kartice in 28. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe.

11. Neutemeljene so nadaljnje pritožbene navedbe, da je tožena stranka plačevala višjo najemnino zaradi nasilja in strahu pred tožečo stranko. S temi navedbami želi pritožba dokazati, da se s prikrajšanjem ni strinjala, ker v skladu z načelom volenti non fit iniuria zahtevek ni utemeljen, če se prikrajšani s prikrajšanjem strinja (191. člen OZ). Vendar je povsem pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upravičeno pogojevala uporabo poslovnega prostora s plačilom najemnine, oz. je toženo stranko opozarjala, da se bo iz poslovnega prostora morala izseliti, o čemer ima sodba sodišča prve stopnje razloge v 23. do 25. točki obrazložitve in zato grožnje in strahu pred izselitvijo in s tem o plačilu v izogib sili (191. člen OZ), ni mogoče govoriti. „Grožnja“ z izselitvijo, zaradi neplačila najemnine pa že abstraktno ne more pomeniti sile v smislu 191. člena OZ, saj ima v skladu z najemno pogodbo tožeča stranka pravico zahtevati plačevanje najemnine in ob izpolnjevanju pogojev tožena stranka ni imela razlogov za strah pred izselitvijo, saj ZPSPP določa posebno obličnost uveljavljanja odpovedi pogodbe, tako da je prenehanje pogodbe potrebno zahtevati sodno.

12. Pritožba nadalje povsem pavšalno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v 26. točki obrazložitve glede neizkazanosti obstoja ustnega dogovora o izstavitvi dobropisa za mesec oktober, november in december 2010 in odločitvi sodišča prve stopnje, ki je sledilo izpovedbi zakonskega partnerja tožeče stranke. Pritožba se pri tem sklicuje na svoje dosedanje navedbe. Takšen zapis pa po oceni sodišča druge stopnje ne more biti upošteven, saj ni naloga sodišča, da namesto stranke zanjo išče dejstva, ki so pravno pomembna, temveč je naloga pritožbe, da konkretizira zatrjevano kršitev sodišča prve stopnje, ki naj bi bila podana zaradi upoštevanja pisne izjave „priviligirane priče“, ki samo iz tega razloga še ni neupoštevna. Pritožba bi morala obrazložiti, kje je nasprotje med razlogi sodbe glede obstoja ustnega dogovora o izstavitvi dobropisa in med predloženimi pisnimi izjavami prič. Sicer pa je sodišče prve stopnje v 26. točki v povezavi s 25. točko obrazložitve celovito ocenilo izjavo priče M.P. in F.K. v povezavi s posnetkom kamere z meseca julija in avgusta 2011 iz katerega izhaja, da je tožena stranka bila seznanjena s postopkom izselitve iz poslovnega prostora in pravilno zaključilo, da ustnega dogovora o dobropisu ni bilo. Izpodbijana sodba ima jasne in razumljive razloge o vseh odločilnih dejstvih in izvedenih dokazih v skladu s metodološkimi napotki 8. člena ZPP, zato se jo da preizkusiti. Nezadovoljstvo pritožbe z dokazno oceno pisne izjave „priviligirane priče“ in materialnopravnimi razlogi sodišča prve stopnje pa ni mogoče enačiti z nobeno od zatrjevanih ali uradoma upoštevanih procesnih kršitev.

13. V posledici ugotovljenega je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi o pobotnem ugovoru v točkah 27 do 31 obrazložitve in so vsa pritožbena izvajanja tožene stranke o neupravičenem plačilu višje najemnine kot je bila dogovorjena s pisno pogodbo, po oceni sodišča druge stopnje neutemeljena.

14. Tožena stranka je k pritožbi priložila zavrnitve računov z dne 21. 10. 2011, z dne 21. 11. 2011 in z dne 2. 2. 2012 ter nesprejete pošiljke tožeče stranke z dne 21. 10. 2011, 21. 11. 2011, 8. 12. 2011, 16. 12. 2011 in 2. 2. 2012, ki bi naj izkazovali njeno večkratno zavračanje izdanih računov, do le-teh pa je prišla, ko je prevzela svoje predmete iz skladišča, kjer jih je deponirala tožeča stranka in jih zato prej ni mogla predložiti.

15. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da med strankama ni sporno pisno zavračanje računov tožene stranke od oktobra 2011, zato so tudi predloženi dokazi nerelevantni. Odločitev sodišča glede obveznosti plačila najemnine od 1. 1. 2011 namreč temelji na ustnem dogovoru, ki ga je potrdila sama tožena stranka, o višini najemnine od 1. 1. 2011, ki jo je vse do septembra 2011 tudi plačevala, s tem pa je bila takšna ustna pogodba realizirana in med strankama razmerje stabilizirano. Slednjega pa ugovarjanje računom od oktobra 2011, glede na predhodno nekajletno izpolnjevanje ustnih dogovorov, ne more omajati.

16. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), prav tako sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožeča stranka, saj z navedbami ni pripomogla k razjasnitvi oziroma odločitvi v tej zadevi na pritožbeni stopnji, zato sodišče druge stopnje teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določb 155. člena ZPP.