Jedro

Tudi izključna uporaba dela stvari, če je po obsegu ustrezna solastninskemu deležu, je uporaba, kakršna je za solastnike predvidena s prvim odstavkom 66. čl. SPZ.

Če se solastniki o uporabi stvari ne morejo dogovoriti, njihova razmerja uredi sodišče v nepravdnem postopku. Po pravnomočnosti sklepa o ustavitvi pravdnega postopka se postopek nadaljuje po pravilih nepravdnega postopka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je tožencu naložena obveznost, da v roku 15. dni tožnici izroči v posest nepremičnino parc. št. 1238/7 k.o. X. hišo L., in sicer vse kletne prostore, vključno z garažo in malo sobico v srednji etaži potem, ko toženec iz teh prostorov odstrani osebe in stvari, v sorazmerju s solastninskimi deleži tožnice do ¼ in toženca do ½. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 414,24 EUR.

Pritožuje se toženec. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Pritrjuje ugotovitvi sodišča, da je toženec v izvršilnem postopku pridobil posest skladno s sklepom o izvršbi. Izvršba je bila pravilno realizirana. Tožničin predlog za nasprotno izvršbo je bil zavrnjen. Pravnomočna odločitev zavezuje stranki in sodišče. Gre za pravnomočno razsojeno stvar. Dejstva, ki jih tožeča stranka navaja v tem postopku, bi morala uveljaviti v ugovoru zoper sklep o izvršbi, česar pa ni storila. Meni, da ni mogoče govoriti o neupravičeni obogatitvi, ker toženec ni ničesar dobil brez pravnega temelja. Trdi, da sta spisa In 105/2010 in In 36/2005 informativna dokaza in bi tožnica morala specificirati, kaj naj se iz spisa uporabi. Zatrjuje kršitev načela neposrednosti, ker spisa In 36/2005 in In 105/2010 nista bila vpogledana in prebrana v dokaznem postopku.

Pritožba je utemeljena.

Nesporno je, da sta stranki solastnika (tožnica do ¼, toženec do ½) nepremičnine parc. št. 1238/7 k.o. X. To pomeni, da ima vsak od njiju lastninsko pravico na nerazdeljeni stvari; idealni delež v razmerju do celotne stvari. Razdeljena je torej pravica, ne pa stvar sama (prvi odstavek 65. čl. Stvarnopravnega zakonika; v nadaljevanju SPZ). Tak pravni položaj vsakemu od njiju omogoča, da solastno stvar uporablja in sicer skupaj z drugimi solastniki sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Taka upravičenja solastnikov so predpisana s prvim odstavkom 66. čl. Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

To zakonsko določilo sodišče prve stopnje nepravilno interpretira z razlago, da toženec kot solastnik posesti ni upravičen izvrševati na delu hiše (izključna posest dela stvari), ampak je kot solastnik upravičen zgolj do uporabe celotne stvari v sorazmerju s svojim idealnim deležem. Tudi izključna uporaba dela stvari, če je po obsegu ustrezna solastninskemu deležu, je uporaba, kakršna je za solastnike predvidena s prvim odstavkom 66. čl. SPZ. Z dejstvom, da ima toženec nekatere od prostorov hiše v izključni uporabi, torej ni mogoče utemeljiti odločitve, da je te prostore dolžan izroči v soposest tožnici – solastnici.

Opozoriti velja še, da opisanega dejanskega stanu ni mogoče subsumirati pod določila o neupravičeni obogatitvi (190. in 198. čl. Obligacijskega zakonika). Tožnica namreč ne zahteva koristi, za katero je zaradi načina uporabe solastne nepremičnine prikrajšana, ampak vzpostavitev soposesti na delu nepremičnine, ki je v posesti toženca in v njeni solasti. Pravno podlago zahtevka je torej iskati v določbah Stvarnopravnega zakonika o varstvu lastninske pravice, konkretno 66. čl. SPZ, ki ureja upravičenja solastnika na solastni stvari.

Pravna podlaga za toženčevo uporabo nepremičnine, je torej (so)lastninska pravica. S sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. P 8/2003 z dne 13.1.2004 ni bilo poseženo v lastninskopravna upravičenja, ampak je bila vzpostavljena tožnikova posest stanovanjske stavbe. Tožnici (in tretji osebi) je bila naložena obveznost, da tožencu omogočita vstop v stanovanjsko stavbo in uporabo nepremičnine v obsegu njegovega solastninskega deleža na celotni hiši, razen spalnice, kuhinje in dveh sob v srednji etaži ter opustita vsa poseganja v njegovo soposest. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bila ta sodba v izvršilnem postopku realizirana tako, da je toženec pridobil izključno posest sobice v srednji etaži in kletnih prostorov z garažo. Táko stanje posesti solastne stavbe je za odločanje v tem postopku danost; v presojo načina izvršitve sodbe P 8/2003 z dne 13.1.2004 se ni mogoče spuščati, ker je pravilnost vodenja izvršilnega postopka zagotovljena s pravnimi sredstvi, ki jih je tožnica (sicer neuspešno) tudi uporabila (nasprotna izvršba). Pravda ni sredstvo za korekcijo rezultata izvršilnega postopka, ki naj bi po tožničinem mnenju tožnikovo posest vzpostavil v nasprotju z izvršilnim naslovom.

O načinu uporabe kletnih prostorov, garaže, male sobice v srednji etaži, uporaba katerih je v obravnavani zadevi sporna, s sodbo P 8/2003 ni odločeno. Sodba povzema zakonsko dikcijo o uporabi teh prostorov sorazmerno idealnemu deležu. Na osnovi te sodbe zato tožnica pravnega varstva v zvezi z načinom uporabe spornih prostorov ne more uveljavljati. Gre za neurejeno razmerje glede uporabe hiše; izjema velja glede spalnice, kuhinje in dnevne sobe, pa še ta ureditev velja samo med strankama, ker tretja solastnica v pravdnem postopku ni sodelovala.

Tožnica želi doseči souporabo male sobice v srednji etaži in kletnih prostorov z garažo. Meni, da je poleg izključne uporabe spalnice, kuhinje in dnevne sobe upravičena tudi do souporabe ostalih prostorov hiše in sicer sorazmerno svojemu solastninskemu deležu, torej do ¼. V zaprosilu z dne 7.11.2012 (tožencu še ni bilo vročeno), zatrjuje tudi neživljenjskost sedanjega načina uporabe, saj pralnega stroja nima kam priklopiti in pere na roke. Poleg pravdnih strank obstaja še ena solastnica, o interesu katere za uporabo solastne nepremičnine pravdni stranki trditev nista podali. Iz teh in drugih okoliščin je razvidno, da gre za neurejene razmere med solastniki. Za primer, ko dogovor glede uporabe solastne stvari, ki je primaren način urejanja razmerja med solastniki, ni možen, je ureditev neurejenih razmer med solastniki predvidena v nepravdnem postopku. Razmejitev med pravdnim in nepravdnim postopkom je določena s 1. odstavkom 1. čl. Zakona o nepravdnem postopku, ki določa, da se v nepravdnem postopku urejajo tiste zadeve, za katere tako določa zakon. Zakon o nepravdnem postopku v 112. do 117. čl. predvideva, da se razmerja med solastniki, tudi glede uporabe stvari, urejajo v nepravdnem postopku (112. do 117. člen). Če želi tožnica sodno varstvo uveljaviti, je potrebno, da poda svoje videnje skupne uporabe prostorov, kljub temu, da ni nujno, da predlog v nepravdnem postopku vsebuje tudi konkreten predlog ureditve razmerja. Dolžna je podati tudi ostale okoliščine, ki so pomembne za določitev uporabe solastne nepremičnine. Da bo odločitev imela absoluten učinek, je v postopek treba pritegniti tudi tretjo solastnico.

Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, konkretno 66. čl. SPZ in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je prvostopenjska odločitev razveljavljena (355. čl. ZPP). V ponovljenem postopku je naloga prvostopenjskega sodišča, da po pravnomočnosti sklepa o ustavitvi pravdnega postopka razmerje med strankama uredi po pravilih nepravdnega postopka, če bo tožnica interes za ureditev razmerja v nepravdnem postopku izrazila (1. odstavek 21. čl. ZPP). V nasprotnem primeru je treba zahtevek zavrniti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. čl. ZPP, ki določa, da v primeru razveljavitve odločbe sodišča prve stopnje odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za za končno odločbo.