Jedro

Sklep o zavrženju tožnikove prošnje za odložitev plačila obveznosti, določenih v odločbi o vračilu sredstev ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju organ prve stopnje) zavrgla tožnikovo prošnjo z dne 29. 1. 2014 za odlog plačila obveznosti določenih v odločbi o vračilu sredstev številka 33121-30/2009-3 z dne 9. 1. 2014. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnik po izvedbeni Uredbi Komisije (EU) št. 937/2012 od 16. 10. 2012 ne more uveljavljati obročnega plačila kot svoje pravice. Zato je njegovo prošnjo za odlog plačila dolga zavrgla na podlagi drugega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

Toženka je z odločbo z dne 14. 7. 2014 kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep.

Tožnik, ki se z izpodbijanim sklepom in z navedeno odločbo toženke ne strinja, v tožbi navaja, da v obravnavanem primeru toženka ni pojasnila zakaj sta njena organa pri odločanju uporabila 47.a člen Zakona o kmetijstvu. Zatrjuje, da je tožnik pridobil in porabil sredstva za nakup opreme za izdelavo nestandardnih fotovoltaičnih laminatov in ne za dejavnost kmetijstva. Zato meni, da bi morala izpodbijana odločitev temeljiti na določbah ZUP (drugi odstavek 289. člena) in Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2 146. in 153. člen), po katerih je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja pristojna za odločanje o odlogu davčne izvršbe pred pričetkom izvršbe. Z navajanjem okoliščin, ki se nanašajo na poslovanje tožnika in s sklicevanjem na določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, tožnik zatrjuje, da bi s plačilom obveznosti, za katerega predlaga odlog, bili izpolnjeni pogoji za začetek stečajnega postopka nad tožnikom. S tem pa bi tožniku nedvomno nastala hujša gospodarska škoda, ki se jo naknadno ne bi dalo sanirati.

V nadaljevanju navaja, da toženka ni pravilno uporabila niti 47.a člena Zakona o kmetijstvu, ker tožnikovega predloga ni obravnavala kot predlog za obročno odplačilo dolga. Po direktivah, na katerih utemeljuje izpodbijano odločitev organ prve stopnje, začne teči 60 dnevni rok za obročno odplačilo od pravnomočnosti odločbe o vračilu sredstev, saj bi sicer navedena določba pomenila pretiran in nesorazmeren poseg v pravice stranke. Uporaba 47.a člena Zakona o kmetijstvu, ki v času pridobitve sredstev ni veljal, je po tožnikovem mnenju neutemeljena tudi zato, ker ob pridobitvi sredstev tožnik ni mogel računati na tako hudo in nenadno obveznost vračila teh sredstev. Toženki zato očita kršitev načela iz 155. člena Ustave RS.

Sodišču na podlagi navedenega predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo (pravilno sklep) spremeni tako, da tožniku dovoli odlog plačila obveznosti določenih v odločbi agencije z dne 9. 1. 2014 za čas dveh let oz. do pravnomočnosti navedene odločbe. Podrejeno pa tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo (pravilno sklep) odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek. Zahteva tudi vračilo stroškov postopka v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Skupaj s tožbo vlaga tožnik tudi predlog za izdajo ureditvene začasne odredbe, s katero naj do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev odločbe Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33121-30/2009/36 z dne 9. 1. 2014. K točki I. izreka: Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o drugih aktih pa le, če tako določa zakon. V drugem odstavku 5. člena je določeno, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. O zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, pa odloča sodišče v upravnem sporu le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

V obravnavani zadevi je organ prve stopnje zavrgel tožnikovo prošnjo za odložitev izvršitve odločbe istega organa z dne 9. 1. 2014, s katero je tožniku naloženo vračilo v tej odločbi določenih sredstev. Predmet presoje zakonitosti v tem upravnem sporu je torej sklep o zavrženju tožnikove prošnje za odložitev plačila in ne odločbe, s katero je bila tožniku naložena obveznost vračila sredstev.

Z navedenim sklepom torej ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Zato tak sklep ni dokončni upravni akt o zakonitosti katerega odloča sodišče v upravnem sporu v skladu z 2. členom ZUS-1. Izpodbijani sklep ne spada niti med sklepe, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu po drugem odstavku 5. člena ZUS-1. Ob upoštevanju dejstva, da je organ prve stopnje o tožnikovi obveznosti odločil z odločbo z dne 9. 1. 2014, zoper katero bo imel tožnik, ko bo postala dokončna, zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu, presoja zakonitosti izpodbijanega sklepa v upravnem sporu po določbi 4. člena ZUS-1 ni dovoljena.

Ob upoštevanju navedenih določb ZUS-1 in dejstva, da z izpodbijanim aktom ni bilo odločeno o obveznosti tožnika in glede na določbe Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKmet-1, 47.a člen) ter Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, 289., 291. in 293. člen) niti o tožnikovi pravici, sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Zato je sodišče moralo tožbo, v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K točki II. izreka: Predpostavka za obravnavanje predloga za izdajo začasne odredbe je po 32. členu ZUS-1 le tožba, ki izpolnjuje vse v ZUS-1 določene procesne predpostavke. Ker je sodišče tožbo v tem upravnem sporu zavrglo, niso izpolnjene procesne predpostavke niti za obravnavanje tožnikovega predloga za izdajo začasne odredbe. Zato je sodišče tudi zahtevo za njeno izdajo zavrglo.

K točki III. izreka: Ker je sodišče tožbo zavrglo, je sodišče odločilo o strokih postopka v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1.