Jedro

Skladno z določbo 163. člena ZPP je treba zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov podati do konca glavne obravnave, pri čemer priglasitev učinkuje le, če so stroški opredeljeno navedeni. Povrnitev opredeljenih stroškov je mogoče zahtevati le do konca glavne obravnave, pri čemer gre za prekluzivni rok. Posledica poteka prekluzivnega roka je izguba pravice stranke, ki zahteva povračilo stroškov, prepozno zahtevo pa sodišče zavrže kot nedovoljeno. Sodišče prve stopnje je na navedbo priče, da bo njen delodajalec (tožeča stranka) predložil zahtevek za refundacijo najkasneje 8. 10. 2016, sklenilo, da bo glede priglašenih stroškov izgubljenega zaslužka senat odločil po pridobitvi podatkov o višini izgubljenega zaslužka s strani delodajalca priče (tožeče stranke), vendar pa tožeča stranka niti v tem roku ni predložila zahteve, temveč jo je predložila šele po pravnomočnosti izdane sodbe, kar je prepozno. Ker tožeča stranka pred koncem glavne obravnave ni konkretizirano priglasila stroška za nadomestilo plače priči in njena zahteva za povrnitev stroškov ni vsebovala opredelitve stroškov po vrsti in višini, do povrnitve teh stroškov ni upravičena. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zahtevo za povrnitev stroškov nadomestila plače priči zavrglo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov nadomestila plače za pričo A.A. z dne 21. 11. 2016 zavrže. II. Tožeča stranka je dolžna toženim strankam v roku 8 dni povrniti stroške pritožbe v višini 73,20 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožeči stranki iz naslova povračila izplačanega nadomestila plače priči A.A. priznalo znesek 45,67 EUR (I. točka izreka). Odločilo je, da so tožene stranke dolžne solidarno iz naslova povračila izplačila nadomestila plače priče tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek 45,67 EUR (II. točka izreka), o izpolnitvi pa morajo sodišču v 8 dneh dostaviti dokazilo (III. točka izreka).

2. Zoper sklep vlagajo pritožbo tožene stranke zaradi bistvene kršitve pravil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagajo razveljavitev izpodbijanega sklepa v celoti in povrnitev stroškov pritožbenega postopka toženim strankam. Sklicujejo se na 163. člen ZPP in navajajo, da je tožeča stranka kot delodajalec priče A.A. 21. 11. 2016 podala prošnjo za povrnitev izplačanega nadomestila plače za udeležbo na sodišču. Povedo, da je bila priča zaslišana na naroku za glavno obravnavo 23. 9. 2016 in zatrjujejo, da je tožeča stranka povrnitev stroškov zahtevala prepozno. Po njihovem mnenju je treba stroškovni zahtevek uveljavljati pravočasno, in sicer do konca glavne obravnave, tega roka pa sodišče ne more podaljševati, saj gre za zakonski rok, kar izhaja tudi iz obstoječe sodne prakse (sklicujejo se na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 195/2003). Menijo, da je treba zahtevo tožeče stranke zavreči kot nedovoljeno, saj je zaradi poteka prekluzivnega roka izgubila pravico zahtevati povračilo stroškov. Po njihovem mnenju v predmetni zadevi ne obstaja izjema od pravila, da sodišče o stroškovnem zahtevku odloči v sodbi oziroma sklepu, s katerim se postopek pred sodiščem konča. Navajajo, da je sodišče prve stopnje sodbo izdalo 27. 10. 2016, rok za pritožbo se je iztekel 13. 11. 2016, zaradi česar je predlog tožeče stranke z dne 21. 11. 2016 podan prepozno in je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe ZPP glede odločitve o stroških postopka. Trdijo, da ne gre za situacijo iz sedmega odstavka 163. člena ZPP. Menijo, da bi lahko poseben sklep o stroških postopka sodišče prve stopnje izdalo le, če bi bila sodba z dne 27. 10. 2016 delna sodba. Priglašajo stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP).

5. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o povrnitvi izplačanega nadomestila plače za udeležbo na sodišču za pričo A.A., ki je zaposlena pri tožeči stranki. Ugotovilo je, da je bila navedena priča zaslišana na naroku za glavno obravnavo 23. 9. 2016 in je nato tožeči stranki kot delodajalcu priznalo povrnitev stroškov nadomestila njene plače v višini 45,67 EUR, kolikor izhaja iz zahtevka za povrnitev nadomestila plače z dne 21. 11. 2016 na list. št. 67. Odločilo je še, da so tožene stranke glede na neuspeh v postopku o glavni stvari dolžne solidarno plačati tožeči stranki priznani znesek iz naslova izplačanega nadomestila plače priče, o tem pa morajo sodišču predložiti potrdilo. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotna.

6. V predmetni zadevi so za odločitev relevantne okoliščine naslednje: - da je sodišče prve stopnje 23. 9. 2016 zaslišalo pričo A.A., ki je priglasila stroške v višini izgubljenega zaslužka in navedla, da bo glede tega njen delodajalec (tožeča stranka) vložil zahtevek za refundacijo takoj po obračunu plače za september 2016, in sicer najkasneje do 8. 10. 2016, - da je sodišče prve stopnje sodbo v predmetni zadevi izdalo po seji senata 27. 10. 2016, v njej pa je med drugim odločilo tudi o priglašenih stroških tožeče stranke (nagradi za postopek, nagradi za narok ter materialnih stroških), - da je navedena sodba opr. št. I Pd 483/2014 z dne 27. 10. 2016 postala pravnomočna in izvršljiva 18. 11. 2016, - da je tožeča stranka 21. 11. 2016 v spis vložila račun za refundacijo v višini 45,67 EUR, ki ga je sodišče prve stopnje štelo kot zahtevek za povrnitev nadomestila plače. 7. Pritožba utemeljeno opozarja, da je zahtevek oziroma predlog za povračilo nadomestila plače priči tožeča stranka podala prepozno. Skladno z določbo 163. člena ZPP je treba zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov podati do konca glavne obravnave, pri čemer priglasitev učinkuje le, če so stroški opredeljeno navedeni. Povrnitev opredeljenih stroškov je mogoče zahtevati le do konca glavne obravnave, pri čemer gre za prekluzivni rok (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 195/2003 z dne 18. 3. 2004 in s sklepoma Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cpg 741/2014 z dne 28. 4. 2014 in opr. št. II Cp 4079/2010 z dne 15. 3. 2011). Posledica poteka prekluzivnega roka je izguba pravice stranke, ki zahteva povračilo stroškov, prepozno zahtevo pa sodišče zavrže kot nedovoljeno (prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 2065/2016 z dne 9. 11. 2016). Sodišče prve stopnje je na navedbo priče, da bo njen delodajalec (tožeča stranka) predložil zahtevek za refundacijo najkasneje 8. 10. 2016, sklenilo, da bo glede priglašenih stroškov izgubljenega zaslužka senat odločil po pridobitvi podatkov o višini izgubljenega zaslužka s strani delodajalca priče (tožeče stranke), vendar pa tožeča stranka niti v tem roku ni predložila zahteve, temveč jo je predložila šele po pravnomočnosti izdane sodbe, kar je v vsakem primeru prepozno.

8. Ker tožena stranka pred koncem glavne obravnave ni konkretizirano priglasila stroška za nadomestilo plače priči, njena zahteva za povrnitev stroškov ni vsebovala opredelitve stroškov po vrsti in višini, zato do povrnitve teh stroškov ni upravičena. V predmetni zadevi tožeča stranka nastopa hkrati kot stranka v postopku in kot delodajalec priče, ob tem pa je treba pojasniti, da tudi v kolikor bi povračilo nadomestila plače priče zahteval delodajalec priče, ki ne bi bil hkrati stranka postopka, njegova zahteva po izdaji sodbe ne bi bila pravočasna (prim. s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. V Cpg 720/2015 z dne 25. 11. 2015).

9. Glede na navedeno je bilo pritožbi toženih strank treba ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti tako, da se zahteva za povrnitev stroškov nadomestila plače priče A.A. z dne 21. 11. 2016 zavrže (352. člen v povezavi s 1. točko 365. člena ZPP).

10. Tožene stranke so v postopku s pritožbo uspele, zato jim mora tožeča stranka skladno s 154. členom ZPP in 165. členom ZPP povrniti pritožbene stroške. Toženim strankam je pritožbeno sodišče priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3220 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl. – ZOdvT) v višini 50,00 EUR, stroške po pavšalu iz tar. št. 6002 v višini 10,00 EUR, 22 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT v višini 13,20 EUR, kar skupaj znaša 73,20 EUR, to pa je tožeča stranka dolžna povrniti toženim strankam v roku 8 dni.