Jedro

Zavarovanec mora o nastalem zavarovalnem primeru zavarovalnico obvestiti. Zato je treba pritrditi pritožnici, da zavarovalnica ni mogla priti v zamudo, preden se tožnik ni izjasnil, ali zahteva izplačilo zavarovalnine iz naslova zavarovalne pogodbe AO+ zavarovanja ali iz naslova obveznega zavarovanja voznice.

Predpravdni stroški so za pravdo potrebni le ob izpolnjenem kriteriju neposredne zveze s predmetom spora.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v točki I. izreka tako, da datum: „21. 5. 2011“ pravilno glasi: „20. 9. 2012“, in - v točki III. tako, da znesek: „2.206,75 EUR“ pravilno glasi: „2.003,38 EUR“.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki v plačilo 15.955,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2011 naprej in pravdne stroške v višini 2.206,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi za

2. Pritožbo vlaga tožena stranka. Sodbo izpodbija zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka nad 9.255,00 EUR s povrnitvijo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kot previsoko graja odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Opozarja, da je tožnik desničar, oviran pa je pri uporabi leve roke. Eden od poškodovanih zob je bil že predhodno mrtev. Zato se zaradi nesreče niso dodatno zmanjšale tožnikove življenjske aktivnosti. Gre le za manjše zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki ne opravičuje dosojene višine odškodnine, zadoščalo bi 6.000,00 EUR. Napačno je odločeno o zamudnih obrestih. Tožnik pred pravdo ni podal zahtevka za plačilo odškodnine po AO + zavarovanju, čeprav ga je tožena stranka z dopisom z dne 17. 5. 2011 pozvala, naj ji sporoči svoje stališče, ali želi, da se mu izplača zavarovalnina iz te podlage. Tudi v pravdnem postopku je vztrajal pri obveznem avtomobilskem zavarovanju A. A. Šele ob vložitvi tožbe z dne 20. 9. 2012 je kot podrejeno in iz previdnosti zatrjeval, da od toženke zahteva plačilo po lastnem AO + zavarovanju. Do zaključka glavne obravnave ni spremenil tožbenega zahtevka. Šele sodišče je odločilo, da je zahtevek utemeljen po AO + podlagi, zato mu gredo zamudne obresti šele od odločitve sodišča naprej. Preden je podal jasno in brezpogojno zahtevo za plačilo odškodnine po AO + zavarovanju, tožena stranka ni mogla biti v zamudi. Neutemeljena je še odločitev o višini stroškov postopka. Zavarovalna pogodba o AO + zavarovanju izrecno določa, da zavarovalnica ne povrne stroškov pravne pomoči za prijavo zavarovalnega primera. Poleg tega odškodninskega zahtevka po lastnem AO + zavarovanju tožnik pred pravdo ni podal. Zato mu je neupravičeno priznana nagrada po tar. št. 2200 ZOdvT(1) v višini 369,75 EUR. Predlaga še ponovno odločanje o pravdnih stroških, če bo višje sodišče ugodilo pritožbi toženke glede višine dosojenega zneska.

3. Tožeča stranka je odgovorila na vročeno pritožbo. Meni, da je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odmerjena pravilno. Glede predpravdnega odškodninskega zahtevka navaja, da je toženka vedela za zavarovalni primer in da je tožnik upravičen do plačila odškodnine, kot to izhaja že iz dopisa tožene stranke z dne 17. 5. 2011. Zato je bila v zamudi od poteka roka v postavljenem odškodninskem zahtevku v maju 2011. Predlaga zavrnitev pritožbe in povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik uveljavlja odškodnino za nematerialno in materialno škodo, ki jo je utrpel kot voznik v prometni nesreči 16. 7. 2009. Trdil in dokazoval je, da jo je povzročila zavarovanka toženke stranke – voznica drugega v nesreči udeleženega vozila, ki je bilo obvezno zavarovano pri toženi stranki. Od obeh je zahteval nerazdelno plačilo odškodnine, in sicer od tožene stranke iz naslova obveznega zavarovanja druge tožene stranke. Za primer, da bi bila ugotovljena njegova soodgovornost za prometno nesrečo, je v pravdi uveljavljal plačilo zavarovalnine tudi po zavarovalni pogodbi o zavarovanju voznika za škodo zaradi telesnih poškodb AO +, ki je bila vezana na obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti za njegovo vozilo in je bila prav tako sklenjena s toženo stranko.

6. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo njegovo izključno odgovornost za prometno nesrečo. Dosodilo mu je odškodnino iz naslova AO + zavarovanja. Tožnik je med pravdo tožbo zoper voznico soudeleženega vozila umaknil oziroma se z njo poravnal tako, da ji je povrnil njene pravdne stroške.

7. V tem delu sprejete odločitve sodišča za pritožbo niso sporne. Prav tako pritožba ne izpodbija dosojene odškodnine za telesne bolečine (od zahtevanih 4.000,00 EUR je sodišče tožniku dosodilo 3.000,00 EUR), niti odločitve v zvezi z odškodnino za strah, ki jo je sodišče upoštevaje zavarovalno pogodbo v celoti zavrnilo. Pač pa pritožba kot previsoko graja dosojeni znesek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Od zahtevanih 20.000,00 EUR je sodišče tožniku prisodilo 12.000,00 EUR. Pritožba meni, da bi zadoščala odškodnina v višini 6.000,00 EUR.

8. Odmera odškodnine za nematerialno škodo je stvar materialnega prava. Pri njej je sodišče vezano na merila iz 179. in 182. člena OZ.(2) Odškodnino za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, za strah in za skaženost je mogoče dosoditi, če stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Upoštevati je treba subjektivne okoliščine na strani oškodovanca in mu z denarno odškodnino zagotoviti primerno zadoščenje za trpljenje. Hkrati je treba upoštevati tudi načelo objektivizacije, ki sodišču nalaga, da oškodovančevo škodo primerno umesti v družbene okvire oziroma med primerljive škode drugih oškodovancev. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine o tožnikovi škodi, je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kakor tudi pri odmeri odškodnine za celotno tožnikovo škodo, pravilno upoštevalo obe zakonsko navedeni merili.

9. Tožnik je po njegovih ugotovitvah v obravnavani nesreči, ko je bil star 34 let (zdaj je star 39 let) utrpel udarnino glave, odlom krone obeh prvih zgornjih sekalcev, udarnino leve rame, impresijski zlom velike grče in glave leve nadlahtnice, delno raztrganino kite mišice supraspinatus levo ter zatrganino kite dolge glave bicepsa leve nadlahti. Zaradi poškodbe leve rame so mu trajno ostale občasne bolečine v levi rami, ki ga funkcionalno ovirajo pri poklicnem delu, prostočasnih aktivnostih in vsakdanjem življenju, ter zmanjšana groba moč odročenja leve rame, ki bistveno vpliva na opravljanje njegovega poklica (natakar). Zaradi izgube in porotetične namestitve dveh sekalcev je po ugotovitvah sodišča prizadeta tudi funkcija zob.

10. Pritožbene navedbe, da so se življenjske aktivnosti zmanjšale le zaradi izgube enega zoba in ne obeh, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, nimajo opore v dokaznem gradivu. Nasprotne ugotovitve sodišča temeljijo na mnenju izvedenca. Pojasnil je, da tudi že prej devitaliziran zob še funkcionira kakšnih 15 let in da je s protetično zamenjavo objektivno prizadeta funkcija obeh v nesreči izgubljenih tožnikovih zob. Dejstvo, da je bil eden od protetično zamenjanih in funkcionalno manjvrednih zob že prej bolan, ni ostalo prezrto (razlogi v točki 23 sodbe). Pri odmeri odškodnine je pravilno upoštevano. Gre za prizadetost manjšega pomena v primerjavi s prizadetostjo, ki jo je sodišče ugotovilo v zvezi s poškodbo rame.

11. Ključne so namreč njegove dejanske ugotovitve v točki 23 sodbe, iz katerih izhaja, da ugotovljene občasne bolečine v levi rami tožnika spremljajo vsakodnevno in zmanjšujejo kvaliteto njegovega življenja. Pojavljajo se mu pri ležanju na levem boku, zamahih, sunkovitih gibih, ob dvigovanju rok nad horizontalo. Zato mu je utemeljeno verjelo, da je oviran tako pri spanju, počitku, pa tudi pri prostočasnih aktivnostih, ki jih je zaradi tega opustil. Sunkoviti gibi z obema rokama so namreč sestavni del igre tenisa in vratarja pri nogometu, s čimer se je tožnik rekreativno ukvarjal pred poškodbo. Odločilne pa so ugotovitve, da je tožnik oviran pri prenašanju težjih bremen z levo roko. To je namreč bistvenega pomena za njegovo poklicno delo natakarja, kjer potrebuje zdravi obe roki in ne le desne. Zato pritožnica dokazne ocene o tožnikovih omejitvah pri življenjskih aktivnostih ne more omajati z opozarjanjem na dejstvo, da je tožnik desničar. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje so ugotovljene omejitve za tožnika tehtne in pravno upoštevne. Pravilno je izpostavilo, da gre za mladega človeka, da je prizadet na vseh področjih svojega udejstvovanja, zlasti pa dejstvo, da je stanje dokončno in se ne bo več izboljšalo, ker so posledice trajne in dokončne. Upoštevaje ugotovljeno intenzivnost in trajanje duševnih bolečin je zato dosojena odškodnina primerno individualizirana in objektivizirana. Primerljiva je s podobnimi primeri iz sodne prakse(3) in je ni treba zniževati.

12. Ob uradnem preizkusu je pritožbeno sodišče preverilo še celotno dosojeno odškodnino s primerljivimi primeri iz sodne prakse. Sodišče je tožniku skupaj dosodilo 15.000,00 EUR (3.000,00 EUR za telesne bolečine in 12.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti). V času sojenja to predstavlja 15 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji.(4) Taka pa je tudi primerljiva sodna praksa, kar pomeni, da je tožnikov primer pravilno objektiviziran.(5)

13. V ostalem je pritožba utemeljena.

14. Pri ugotavljanju zamude s plačilom in odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska je sodišče pravilno izhajalo iz drugega odstavka 299. člena OZ, a se zmotno naslonilo na predpravdni odškodninski zahtevek v prilogi A8. Prezrlo je, da je z njim tožeča stranka od tožene zahtevala le odškodnino iz naslova AO zavarovanja druge udeležene voznice (s katerim v pravdi nato ni uspela), zahtevka iz naslova zavarovalne pogodbe po pogojih AO + zavarovanja pa ne. V pravdi ni trdila, niti dokazovala, da bi na toženo stranko pred vložitvijo tožbe naslovila zahtevek za plačilo zavarovalnine po AO + zavarovanju. Tega ne zatrjuje niti v odgovoru na pritožbo. Ni prerekala ugovornih navedb tožene stranke iz odgovora na tožbo, da jo je slednja ob odklonitvi plačila odškodnine iz naslova AO zavarovanja pozvala, naj se izjavi, ali želi izplačilo iz naslova svojega AO + zavarovanj. Naziranje v odgovoru na pritožbo, da zadošča, da je tožena stranka sama izvedela za zavarovalni primer, ni utemeljeno. Zavarovanec mora po zavarovalni pogodbi in določilih 941. člena OZ o nastalem zavarovalnem primeru zavarovalnico obvestiti. Zato je treba pritrditi pritožnici, da zavarovalnica ni mogla priti v zamudo, preden se tožnik ni izjasnil, ali zahteva izplačilo zavarovalnine iz naslova zavarovalne pogodbe.

15. Pritožbeno zavzemanje za tek zamudnih obresti šele od odločitve sodišča prve stopnje naprej pa je zmotno. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko ga upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (drugi odstavek 299. člena OZ). Ker v obravnavanem primeru tožeča stranka predpravdnega opomina za plačilo obveznosti iz naslova AO + zavarovanja ni niti zatrjevala niti dokazala, izpolnitev obveznosti iz tega naslova pa je določno zahtevala že v tožbi, je tožena stranka prišla v zamudo ob vložitvi tožbe. Na podlagi 2. alineje 358. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi delno ugodilo in odločilo, da zakonske zamudne obresti od dosojenega zneska tečejo od vložitve tožbe (20. 9. 2012) naprej in ne od 21. 5. 2011, kot je odločilo sodišče prve stopnje).

16. Iz istih razlogov je bilo treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških. Med pravdne stroške, ki nastanejo med postopkom ali zaradi njega (151. člen ZPP), lahko sodijo tudi stroški zunajsodnega opomina. Sodišče jih prisodi, če so potrebni za pravdo. Predpravdni stroški so za pravdo potrebni le ob izpolnjenem kriteriju neposredne zveze s predmetom spora. Sprejeta odločitev, oprta na opomin, ki se nanaša na drugo zadevo, je v nasprotju s prvim odstavkom 155. člena ZPP, ki je pri odločanju o pravdnih stroških relevantno materialno pravo.

17. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 2. alineje 358. člena ZPP ugotovljene skupne stroške tožeče stranke (4.028,64 EUR) znižalo za stroške predpravdnega opomina (369,75 EUR), tako, da znašajo 3.658,59 EUR. Glede na doseženi uspeh v pravdi je tožeča stranka upravičena do povračila 2.012,38 EUR. Tožena stranka ji mora po pobotu in ob upoštevanju stroškov, ki jih je glede na doseženi uspeh priznalo sodišče prve stopnje, dolžna povrniti tožeči stranki 2.003,38 EUR pravdnih stroškov. S tem zneskom je nadomeščen prvotno dosojeni znesek 2.206,75 EUR.

18. V tem obsegu je torej sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo. V ostalem je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in ni obremenjena z absolutnimi bistveni kršitvami pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je v ostalih izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

19. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena istega zakona. Pravdni stranki sta v pritožbenem postopku obe deloma uspeli. Zato naj krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Op. št. (1): Zakon o odvetniški tarifi, Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami.

Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.

Op. št. (3): Primerjaj npr. II Ips 287/2005, Ips 18/2005).

Op. št. (4): april 2015: 1.005,52 EUR; Ur. l. RS, št. 47/2015. Op. št. (5): Primerjaj VS RS II Ips 110/2003, II Ips 751/2005, II Ips 546/2002, II Ips 558/2004, II Ips 330/2009.