Jedro

V obravnavani zadevi je prišlo do procesne situacije, ko je pritožbeno sodišče že odločilo o pritožbi obtoženca na seji pritožbenega senata 21.1.2016 in je bila o tem že izdana sodba opr. št. II Kp 61696/2013 z dne 21.1.2016, s katero je pritožbeno sodišče pritožbo obtoženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter je odločilo, da je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v višini 252,00 EUR. Ta sodba strankam še ni bila vročena, saj je sodišče prve stopnje, ko je prejelo spis, zadevo ponovno vrnilo pritožbenemu sodišču, da odloči še o pritožbi obtoženčeve zagovornice. Res je, da drugi odstavek 388. člena ZKP določa, da sodišče druge stopnje odloči z eno odločbo o vseh pritožbah in je bila torej v obravnavani zadevi ta določba kršena, vendar bi bilo v dani situaciji nevzdržno, da pritožbeno sodišče ne bi odločilo tudi o pritožbi obtoženčeve zagovornice, saj s tem, ko je že bilo odločeno o pritožbi obtoženca, sodba sodišča prve stopnje dejansko še ni postala pravnomočna, ker je ostalo odprto odločanje o pritožbi obtoženčeve zagovornice. Glede na navedeno je potrebno dati prednost obtoženčevi ustavni pravici do obrambe in pravici do pritožbe, zato je pritožbeno sodišče moralo ponovno preizkusiti izpodbijano sodbo in odločiti tudi o pritožbi obtoženčeve zagovornice.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega M. T. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 je obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je, po prvem odstavku 186. člena KZ-1 določilo kazen eno leto zapora. Upoštevaje kazen dveh mesecev zapora določeno v pogojni obsodbi Okrajnega sodišča v Ajdovščini I K 52742/2013, ki je postala pravnomočna 17.12.2013 in kazen enega leta zapora, določena za obravnavano kaznivo dejanje, je po četrtem odstavku 59.člena KZ-1 določilo enotno kazen eno leto in en mesec zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati sodno takso v višini 168,00 EUR. Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP je odločilo, da nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljene zagovornice bremenijo proračunska sredstva.

Proti taki sodbi sta vložila pritožbi obtoženec in njegova zagovornica. Obtoženec je uveljavljal pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenega predloga ni podal, smiselno pa je predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe. Obtoženčeva zagovornica navaja, da vlaga pritožbo iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko 370. člena ZKP ter iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena ZKP, v zvezi s 3. točko 370. člena ZKP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Na pritožbo obtoženčeve zagovornice je odgovorila višja državna tožilka D. B., ki je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

V obravnavani zadevi je prišlo do procesne situacije, ko je pritožbeno sodišče že odločilo o pritožbi obtoženca na seji pritožbenega senata 21.1.2016 in je bila o tem že izdana sodba opr. št. II Kp 61696/2013 z dne 21.1.2016, s katero je pritožbeno sodišče pritožbo obtoženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter je odločilo, da je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v višini 252,00 EUR. Ta sodba strankam še ni bila vročena, saj je sodišče prve stopnje, ko je prejelo spis, zadevo ponovno vrnilo pritožbenemu sodišču, da odloči še o pritožbi obtoženčeve zagovornice.

Res je, da drugi odstavek 388. člena ZKP določa, da sodišče druge stopnje odloči z eno odločbo o vseh pritožbah in je bila torej v obravnavani zadevi ta določba kršena, vendar bi bilo v dani situaciji nevzdržno, da pritožbeno sodišče ne bi odločilo tudi o pritožbi obtoženčeve zagovornice, saj s tem, ko je že bilo odločeno o pritožbi obtoženca, sodba sodišča prve stopnje dejansko še ni postala pravnomočna, ker je ostalo odprto odločanje o pritožbi obtoženčeve zagovornice. Glede na navedeno je potrebno dati prednost obtoženčevi ustavni pravici do obrambe in pravici do pritožbe, zato je pritožbeno sodišče moralo ponovno preizkusiti izpodbijano sodbo in odločiti tudi o pritožbi obtoženčeve zagovornice.

Pritožba obtoženčeve zagovornice ni utemeljena.

Obtoženčeva zagovornica trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 370. člena ZKP, ker naj bi bilo po njeni oceni o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe in vsebini listin iz zapisnikov ter zlasti med samimi temi listinami in izpovedbami. Pritožnica tega pritožbenega razloga ni utemeljila (konkretizirala), iz pritožbenih navedb pa izhaja, da uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa po oceni pritožbenega sodišča ni podan.

Pritožnica nima prav, da sodba sodišča prve stopnje temelji zgolj na izpovedbi priče L. v delu, ki potrjujejo obtožbene očitke. Pritožbeno sodišče nasprotno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje opravilo dokazno oceno v skladu z 18. členom ZKP in drugim odstavkom 355. člena ZKP, to je, vestno je pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje storilo sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne. Sodišče prve stopnje je pri obrazložitvi izpodbijane sodbe ravnalo v skladu s sedmim odstavkom 364. člena ZKP, saj je določno in popolno navedlo, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Navedlo je, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov, v obravnavanem primeru protislovnost med zagovorom obtoženca in izpovedbo priče L.. Temeljito je ocenilo in preizkusilo tako obtoženčev zagovor kot tudi izpovedbo priče T. L., tako sama zase kot tudi v zvezi z drugimi izvedenimi dokazi, izpovedbami prič G. J., M. R. in S. M. ter listinskimi dokazi. Presojo izvedenih dokazov ter zagovor obdolženca skupaj je sodišče prepričljivo obrazložilo v 10. in 11. točki izpodbijane sodbe. Pritožnica nima prav, da kronološka povezana komunikacija med obtožencem, L. in S. kaže zgolj na to, da so v kritičnem času bili v kontaktu. Ravno tako nima prav, da ni znano, na podlagi katere ponudbe – bodisi telefonskega klica ali sporočila, je L. v nadaljevanju S. ponujal v odkup kokain, saj je priča L. to podrobno pojasnil in je sodišče prve stopnje temu tudi dalo pravo težo. V obravnavani zadevi ni znana le vsebina sporočila med L. in S., ampak je znana tudi vsebina pogovora med L. in obtožencem, saj je vsebino tega pogovora priča L. potrdila razen okoliščine, ali ga je poklical ravno obtoženec, saj je trdil, da o tem ni povsem prepričan. Pritožnica ne vidi razloga, čemu L. ne bi potrdil istovetnosti T., vendar pritožbeno sodišče pritrjuje logičnim in prepričljivim razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za drugačen zaključek v 9. do 11. točki izpodbijane sodbe. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je L. poklical ravno obtoženec ter mu ponujal na prodaj kokain po ceni 50,00 EUR za gram, kar je L. v nadaljevanju ponujal S..

Pritožnica trdi, da je sodišče prve stopnje „bolj pristransko obravnavalo obtoženca“ v delu, ki se nanaša na znanstvo s S. Č. in B. V., vendar pritožbeno sodišče temu ne more slediti, saj ne gre le za znanstvo s S. Č. in B. V., ampak gre za vpletenost obtoženca v posle s prepovedanimi drogami in tudi njegovo zmožnost morebitno naročilo T. L. udejaniti, kot je prepričljivo obrazložilo sodišče prve stopnje v 11. točki izpodbijane sodbe. Kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo v sodbi, s katero je zavrnilo pritožbo obtoženca, pritožbeno sodišče v celoti potrjuje ugotovitvam, stališčem in zaključkom sodišča prve stopnje, saj so ti popolni, pretehtani ter razumni.

Tudi obtoženčeva zagovornica, tako kot sam obtoženec, ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, zato jo je pritožbeno sodišče ponovno preizkusilo, saj pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Izpodbijana sodba ima obrazložitev oziroma utemeljitev odločbe o kazenski sankciji v 12. in 13. točki. Sodišče prve stopnje je obtožencu izreklo primerno kazensko sankcijo (pogojno obsodbo, v okviru katere je določilo primerno zaporno kazen v trajanju enega leta), saj je ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na njen izrek. Ravnalo je tudi pravilno, ko je upoštevalo tudi zaporno kazen določeno v pogojni obsodbi Okrajnega sodišča v Ajdovščini I K 52742/2013, ki je postala pravnomočna 17.12.2013 ter je obtožencu na podlagi četrtega odstavka 59. člena KZ-1 določilo primerno enotno kazen eno leto in en mesec zapora. Tudi preizkusna doba treh let je po oceni pritožbenega sodišča primerna, zato v odločbo o kazenski sankciji ni bilo potrebno poseči. Ker tudi preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti, je pritožbo obtoženčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

O stroških pritožbenega postopka, ki jih je dolžan plačati obtoženec je bilo že odločeno v sodbi, s katero je pritožbeno sodišče odločalo o pritožbi obtoženca, to je v sodbi opr. št. II Kp 61696/2013 z dne 21.1.2016.