Jedro

Revizijsko sodišče ugotavlja, da gre med tožniki in drugimi investitorji, ki so združili delo in sredstva za dosego skupnega cilja - oskrbe z vodo, za razmerje, ki je po svoji pravni vsebini in opredelitvi še najbližje družbeni pogodbi v pomenu splošnih načel civilnega prava (societas; par. 1175 in nasl. ODZ). Vendar pa ni mogoče spregledati tudi posebnih razmerij, ki nastanejo med pogodbeniki tako zaradi namena združevanja kot tudi zaradi trajnosti razmerij, ki nastanejo z izgradnjo teh naprav.

Lastninskega režima nad tako gradbo, Zakon o komunalnih dejavnostih ne ureja. Zato je treba vsebino nastale solastnine in pravice solastnikov, kamor spada tudi njihovo soglasje, da se na gradbo priključi kdo tretji, ali da pride do zamenjave solastnikov, razlagati ob upoštevanju določb ZTLR (Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih), Zakona o komunalnih dejavnostih in pogodbe, ki so jo investitorji podpisali.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna plačati v roku 15 dni toženi stranki še 16.375 SIT revizijskih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.3.1995 dalje do plačila, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da toženka odklopi vodovodni priključek, urejen za dovajanje vode na nepremičnino vl. št. 214 iz krajevnega vodovodnega omrežja, katerega soinvestitor je tožeča stranka. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov. Tožeča stranka se je pritožila. Sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo in toženo stranko obsodilo na plačilo pravdnih stroškov. Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. V danem primeru ni mogoče uporabiti določil ODZ, saj gre za združevanje dela in sredstev za zgraditev vodovoda. Glede na sedanjo pravno ureditev pridejo v poštev določbe ZTLR, ki urejajo solastninska razmerja. Zato velja večinsko odločanje solastnikov. Izgradnjo vodovoda je sofinancirala krajevna skupnost, oziroma družba. Prvotni družbeniki ne morejo imeti več monopola pri odočanju o tem, kdo se bo priključil. Ker je izvedenec ugotovil, da je vode dovolj, je odklonitev soglasja nagajanje, ki ne more biti deležno pravnega varstva. Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo. Revizija je utemeljena. Po uradni dolžnosti (386.člen ZPP, Zakon o pravdnem postopku) upoštevne bistvene kršitve iz 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge se upoštevajo le v mejah revizijskih navedb, tožena stranka pa v reviziji bistvenih kršitev določb ZPP ne uveljavlja. Podan pa je uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče opravi preizkus pravilne uporabe materialnega prava na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3.odstavek 385.člena ZPP). Tako je bilo med dokaznim postopkom ugotovljeno, da je enajst občanov in krajevna skupnost združilo denar in delo v izgradnjo skupnega vodovoda. O tem je enajst soinvestitorjev podpisalo 10.3.1982 sporazum o gradnji. V 10. točki sporazuma je zapisano, da je naknaden pristop k vodovodu mogoč, če soglašajo vsi investitorji. Ko je toženka zahtevala soglasje za priklop na vodovodni priključek, štirje tožniki niso dali soglasja, ker so trdili, da zajetje spornega vodovoda zadošča zgolj za potrebe soinvestitorjev. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je soinvestitor M.G., ki je toženkin brat, prenesel svoje pravice odjema vode na toženko, ker sam vode iz tega vodovoda ne potrebuje več. Glede trditev tožnikov, da vode v zajetju ni dovolj, je sodišče prve stopnje z izvedencem ugotovilo, da je vode dovolj še za več gospodinjstev. Sodišče druge stopnje se je pri materialnopravni presoji postavilo na stališče, da gre v danem primeru za družbeno pogodbo, ki jo je treba presojati z uporabo pravnih pravil po paragrafih 1175 do 1216 ODZ. Po paragrafu 1201 ODZ se družba lahko zaveže le s soglasjem vseh družbenikov. Zato po mnenju sodišča druge stopnje toženkin brat brez soglasja vseh družbenikov ni mogel prenesti pravice do vodovodnega priključka na toženko. Revizijsko sodišče ugotavlja, da gre med tožniki in drugimi investitorji, ki so združili delo in sredstva za dosego skupnega cilja - oskrbe z vodo, za razmerje, ki je po svoji pravni vsebini in opredelitvi še najbližje družbeni pogodbi v pomenu splošnih načel civilnega prava (societas; par. 1175 in nasl. ODZ). Vendar pa ni mogoče spregledati tudi posebnih razmerij, ki nastanejo med pogodbeniki tako zaradi namena združevanja kot tudi zaradi trajnosti razmerij, ki nastanejo z izgradnjo teh naprav. Če so vodovodne naprave namenjene za oskrbo naselij z vodo, so komunalne naprave. Po Zakonu o komunalnih dejavnostih, ki je veljal v času gradnje vodovoda in podpisa sporazuma (Uradni list SRS št. 8/82, 3.člen), je oskrba naselij z vodo, ki obsega zajemanje, čiščenje in dovajanje vode gospodinjstvom (med drugimi dejavnostmi) komunalna dejavnost, in kot taka posebnega družbenega pomena. Isti zakon v 10.členu našteva investitorje gradnje in rekonstrukcije takih naprav. Med naštetimi investitorji in izvajalci ni fizičnih oseb, saj je bil namen zakonodajalca, da družba preskrbi komunalne naprave, ki so tedaj bile originarno družbena lastnina. Vendar določilo 10.člena ni bilo kogentno. V praksi je bilo veliko vodovodnih naprav, ki so priključene na javni vodovod, zgrajenih z delom in denarjem uporabnikov. Te možnosti oz. lastninskega režima nad tako gradbo, pa Zakon o komunalnih dejavnostih ne ureja. Zato je treba vsebino nastale solastnine in pravice solastnikov, kamor spada tudi njihovo soglasje, da se na gradbo priključi kdo tretji, ali da pride do zamenjave solastnikov, razlagati ob upoštevanju določb ZTLR (Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih), Zakona o komunalnih dejavnostih in pogodbe, ki so jo investitorji podpisali. Tožniki v tožbi zatrjujejo, da se je tožena stranka brez njihovega soglasja priključila na vodovodno napeljavo. Pri tem izhajajo iz trditve, da toženkin brat, ki je bil eden izmed soinvestitorjev, ni mogel veljavno prenesti svoje pravice do priklopa na sestro. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali je šteti toženkin priključek na vodovod za povečanje števila priključkov ali za zamenjavo bratovega priključka z njenim priključkom. V 10. točki sporazuma so pogodbene stranke določile, da je potrebno soglasje vseh investitorjev za vsak naknaden pristop. Ker je bilo na prvi stopnji ugotovljeno, da toženkin brat svoje vodovodne naprave nima več priklopljene na sporni vodovod, se število priklopov ni spremenilo, saj je s toženkinim priklopom namesto brata prišlo do spremembe osebe - uporabnika priklopa (in ne spremembe števila priklopov!). Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je vode dovolj, pomeni zahtevek tožeče stranke, da toženka odklopi priključek na vodovod, zmotno razlago 10. točke dogovora med investitorji. Če bi sprejeli stališče tožeče stranke, da brez soglasja sopodpisnikov ne more priti do zamenjave nobene osebe, bi to pomenilo, da ne more priti do zamenjave družbenikov niti v primeru dedovanja ali zaradi odsvojitve hiše. Stališče tožeče stranke, ki izhaja iz namena osebnega združevanja in ne iz namena uporabe zgrajenih naprav, bi v primeru odklonitve soglasja pripeljalo do prenehanja družbe. Zato je za pravilno razlago pogodbe, ki ureja razmerja med sopodpisniki, treba izhajati iz namena zdurževanja dela in sredstev, to je trajne zagotovitve oskrbe z vodo po vodovodnih napravah. Določilo 10. člena pogodbe je treba razlagati tudi ob upoštevanju določb ZTLR o razmerjih med solastniki, saj bi v nasprotnem lahko šlo že za izvrševanje lastninske pravice v nasprotju z določbo 2. odstavka 4. člena ZTLR, ki nalaga, da mora biti izvrševanje lastninske pravice pošteno in da se ne sme izvrševati v nasprotju z namenom, za katerega je z zakonom ustanovljena. Ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je bilo treba sodbo spremeniti in vzpostaviti sodbo sodišča prve stopnje (395. člen ZPP). Revizijsko sodišče je odločilo o stroških revizijskega postopka, saj je o stroških na prvi stopnji odločilo sodišče prve stopnje, pritožbenih stroškov pa tožena stranka ni imela (2. odstavek 166.člena ZPP). Revizijski stroški so stroški za sestavo revizije in plačilo sodne takse.