Jedro

Tožnik v tem upravnem sporu, v katerem s tožbo izpodbija sklep o dovolitvi izvršbe, ne more uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost inšpekcijske odločbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ odločil, da je odločba št. 06122-42/2013/19-4207 z dne 4. 6. 2013 (v nadaljevanju inšpekcijska odločba), s katero je bilo tožniku v 2. točki izreka naloženo, da mora v roku enega meseca po vročitvi te odločbe odstraniti zaprti enokapni nadstrešek v tlorisni izmeri 5 m x 4 m na zemljišču s parc. št. 4/1, k.o. ..., ki se nahaja ob severni strani stanovanjskega objekta ..., ob vzhodni strani gospodarskega poslopja s stanovanjem v mansardi in ob južni strani sosednjega kmečko – gospodarskega – garažnega objekta, postala 15. 7. 2013 izvršljiva in da se dovoljuje njena izvršba (1. točka izreka), ter da je tožnik dolžan izvršiti odrejeno obveznost iz 2. točke inšpekcijske odločbe in v naknadnem roku 30 dni po vročitvi tega sklepa odstraniti prej opisani zaprti enokapni nadstrešek ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje; po preteku tega roka bo izvršbo po drugi osebi opravil pooblaščeni izvajalec (2. točka izreka), o datumu izvršbe bo tožnik obveščen z obvestilom (3. točka izreka). Odločil je še, da bo o stroških upravne izvršbe izdan posebni sklepa (4. točka izreka) in da pritožba zoper sklep ne zadrži izvedbe izvršbe (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bila tožniku izdana inšpekcijska odločba, s katero mu je bilo naloženo, da mora ustaviti gradnjo prej opisanega zaprtega enokapnega nadstreška in ga v roku enega meseca po vročitvi odločbe odstraniti ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje. Rok, določen za odstranitev navedenega objekta, je potekel 13. 7. 2013. Inšpekcijska odločba je postala 15. 7. 2013 izvršljiva, 22. 6. 2013 pa tudi pravnomočna. Pri kontrolnem inšpekcijskem pregledu 11. 3. 2015 je bilo zapisniško ugotovljeno, da tožnik naložene obveznosti ni izpolnil. Prav tako do izdaje izpodbijanega sklepa ni seznanil gradbenega inšpektorja, ali je uspel pridobiti soglasje lastnika sosednjega zemljišča, zato obravnavani objekt ne izpolnjuje vseh pogojev za enostavni objekt. Glede na to je prvostopenjski organ na podlagi prvega odstavka 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dovolil izvršbo in tožniku naložil, da je dolžan izvršiti odrejeno obveznost iz 2. točke izreka inšpekcijske odločbe ter v naknadnem roku 30 dni po vročitvi izpodbijanega sklepa odstraniti prej opisani zaprti enokapni nadstrešek in vzpostaviti prejšnje stanje, sicer bo izvršba opravljena po drugi osebi na stroške tožnika.

3. Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 13. 5. 2019 zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep (1. točka izreka) in odločil, da stroškov postopka ni bilo (2. točka izreka).

4. Tožnik v tožbi navaja, da je predmetni enokapni nadstrešek postavil leta 1996 in da gre za enostavni objekt, zato ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Pred postavitvijo spornega nadstreška je pridobil soglasje lastnice sosednje parcele. Da je enokapni nadstrešek legaliziran, je gradbeni inšpektor pisno potrdil v odgovoru na prijavo z dne 21. 1. 2010, nato pa je z inšpekcijsko odločbo z dne 4. 6. 2013 odločil, da predmetni objekt ni legaliziran, ker tožnik nima soglasja lastnice sosednjega objekta, saj je nadstrešek z dvema traverzama povezan s sosednjim objektom. Lastnica sosednjega objekta je leta 2009 s prijavo nedovoljene gradnje želela preklicati dano soglasje, vendar bi ga morala preklicati pred postavitvijo nadstreška ali najkasneje ob začetku del v letu 1996. Trinajst letno obdobje po postavitvi objekta, v katerem lastnica sosednjega objekta ni imela pripomb, je dokaz, da se je s postavitvijo nadstreška strinjala in dala soglasje, ki ne dopušča preklica. Dejstva, da je tožnik postavil sporni objekt s soglasjem lastnice sosednjega objekta, toženka ni presojala oziroma preverjala.

5. Tožnik dalje navaja, da je načrtoval zamenjavo dotrajanega skrajnega konca obeh konzol, vgrajenih v sosednji objekt, z novima konstrukcijskima elementoma, s čimer bi izvedel izboljšavo objekta in povečal nosilnost celotne konstrukcije. Inšpektor je potrdil, da je taka rešitev ustrezna. Predlog vzdrževalnih del je dokumentiran z zapisnikom z dne 7. 9. 2015, o izvedbi rešitve pa je tožnik 15. 10. 2015 obvestil inšpektorja.

6. Tožnik dodaja, da je drugostopenjski organ izdal odločbo, ki temelji na zapisniku o inšpekcijskem pregledu št. 06122-42/2013-34 z dne 11. 4. 2019 (v nadaljevanju zapisnik z dne 11. 4. 2019), čeprav na ogled ni bil povabljen, niti ni mogel podati pripomb na zapisnik. S tem so bile kršene njegove pravice. Zapisnik z dne 11. 4. 2019 mu je bil vročen šele skupaj z drugostopenjsko odločbo.

7. Tožnik navaja tudi, da je bil izpodbijani sklep izdan po uradni dolžnosti šele 6. 8. 2015, tj. 23 mesecev po izteku roka za njegovo izdajo, kot je določen v 290. členu ZUP. Odločba o pritožbi je bila izdana šele 13. 5. 2019 in vročena 22. 5. 2019, tj. 45 mesecev od popolne pritožbe, kar ni v skladu z 256. členom ZUP.

8. Glede na to tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in postopek ustavi, pristojni organ pa naj izda novo odločbo, s katero naj potrdi, da je sporni enokapni nadstrešek legaliziran.

9. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je dokumente upravnega spisa obravnavane zadeve.

10. Tožba ni utemeljena.

11. V obravnavani zadevi tožnik izpodbija sklep o dovolitvi izvršbe z dne 6. 8. 2015, izdan na podlagi 290. in 297. člena ZUP.

12. Po prvem odstavku 290. člena ZUP organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, izda po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravičenca sklep o dovolitvi izvršbe. S sklepom se ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva in določi način izvršbe. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba na pristojni organ druge stopnje. V skladu s prvim odstavkom 292. člena ZUP je zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo; z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje.

13. Glede na navedeno pravno podlago je sodno varstvo zoper sklep o dovolitvi izvršbe v upravnem sporu zagotovljeno le v obsegu ugovorov, ki se nanašajo na sam sklep o dovolitvi izvršbe (npr. ugovor neskladnosti izvršilnega naslova in sklepa o dovolitvi izvršbe, ugovori, ki se nanašajo na način izvršbe, ugovor, da je bil akt, katerega prisilna izvršba se dovoljuje, v nadaljnjem upravnem ali upravno-sodnem postopku spremenjen, odpravljen ali razveljavljen ipd.).1 Predmet sklepa o dovolitvi izvršbe namreč ni presoja, ali je izvršilni naslov (inšpekcijska odločba z dne 4. 6. 2013) zakonit in pravilen. Tožnik zato s tožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe lahko uveljavlja le tiste nepravilnosti, ki bi bile storjene v postopku upravne izvršbe in bi imele za posledico nepravilen ali nezakonit sklep o dovolitvi izvršbe.

14. Glede na to tožnik v tem upravnem sporu, v katerem s tožbo izpodbija sklep o dovolitvi izvršbe, ne more uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost inšpekcijske odločbe. Zato tožbene navedbe, ki se nanašajo na izpolnjevanje pogojev za enostavni objekt in soglasje lastnice sosednjega objekta, ne morejo biti predmet presoje v tem upravnem sporu, saj niso bile podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa. Navedene ugovore bi lahko tožnik uveljavljal kvečjemu s pravnimi sredstvi zoper inšpekcijsko odločbo z dne 4. 6. 2013. 15. Tožnik pa tudi ne more uspeti z ugovorom, da organ ni upošteval dejstva, da je naknadno zamenjal skrajna konca obeh konzol spornega nadstreška, ki sta bili vgrajeni v sosedni objekt, kar naj bi posledično (po njegovem mnenju) pomenilo, da predmetni nadstrešek ni več povezan s sosednjim objektom. Tožnik v tožbi sam trdi, da je tak predlog rešitve pri prvostopenjskem organu dokumentiral 7. 9. 2015, o izvedbi opisanih del pa je 15. 10. 2015 obvestil prvostopenjski organ. To pomeni, da je zatrjevana dela v zvezi s spornim nadstreškom opravil po izdaji izpodbijanega sklepa (6. 8. 2015), zato te navedbe ne morejo biti predmet presoje zakonitosti in pravilnosti izpodbijanega sklepa. Za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa je namreč relevantno tisto dejansko in pravno stanje, ki je obstajalo ob njegovi izdaji (6. člen ZUP). Dejansko stanje, kakršno je nastalo po izdaji izpodbijanega sklepa o dovolitvi izvršbe, zato ne more vplivati na njegovo pravilnost in zakonitost, temveč je lahko kvečjemu predmet presoje v nadaljnjem postopku upravne izvršbe in v tem okviru izdanih upravnih aktov. Tako lahko tožnik na primer, če meni, da je z dejanji po izdaji izpodbijanega sklepa izpolnil obveznost, ki mu je naložena z inšpekcijsko odločbo, organu predlaga, naj postopek upravne izvršbe ustavi.

16. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor glede kršitve pravic, ker naj bi drugostopenjska odločba temeljila na zapisniku z dne 11. 4. 2019, ki je bil tožniku vročen isti dan kot drugostopenjskega odločba in na katerega naj ne bi mogel podati pripomb. Izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe se namreč opira na zapisnik o kontrolnem inšpekcijskem pregledu z dne 11. 3. 2015 in ne na zapisnik z dne 11. 4. 2019. Zato so uveljavljane kršitve v zvezi z zapisnikom z dne 11. 4. 2019 za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa nepomembne. Zapisnik z dne 11. 4. 2019 je nastal po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 6. 8. 2015, zato niti ni mogel biti podlaga za njegovo izdajo.

17. Tožnik ne more uspeti niti z ugovori glede kršitve rokov za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe in za odločitev o pritožbi, kot so določeni v 290. in 256. členu ZUP. Ti roki so instrukcijske narave, ki jih morajo upravni organi sicer spoštovani, vendar pa zgolj zaradi njihove prekoračitve ne pomeni, da je izpodbijani sklep nepravilen oziroma nezakonit. Prekoračitev tovrstnih rokov na nadaljnji potek postopka, kolikor zakon ne bi določal drugače, namreč ne vpliva. Poleg tega je imel tožnik skladno z zakonom možnost, da bi z namenom pospešitve odločanja v tej zadevi vložil pritožbo oziroma tožbo zaradi molka upravnih organov.

18. Ker je sodišče glede na obrazloženo presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

19. Dejansko stanje, na katerem je temeljil izpodbijani sklep, je obsegalo le okoliščine, da je inšpekcijska odločba postala izvršljiva in pravnomočna, da tožnik z inšpekcijsko odločbo naložene obveznosti v odrejenem roku in tudi ne po izteku tega roka do izdaje izpodbijanega sklepa ni izpolnil. Navedeno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, pa med strankama niti ni sporno, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Tožbene navedbe glede izpolnjevanja pogojev za enostaven objekt in naknadne izvedbe del v zvezi z zamenjavo skrajnih koncev obeh konzol, vgrajenih v sosednji objekt, kot prej obrazloženo, niso bile podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, ker se nanašajo bodisi na presojo izvršilnega naslova (inšpekcijske odločbe), ki ni predmet tega upravnega spora, oziroma ker gre za dejstva, ki so nastala po izdaji izpodbijanega sklepa in zato ne morejo biti predmet presoje v tem upravnem sporu, v katerem tožnik izpodbija sklep o dovolitvi izvršbe.

1 Glej tudi na primer sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 246/2013 z dne 2. 10. 2013.