Jedro

Postopek se je začel na podlagi izvršbe na podlagi verodostojne listine. Po ugovoru toženke bi morala tožeča stranka obrazložiti višino vtoževanega zneska tako, da bi navedla, kako se računi v zvezi z dobavljeno vodo delijo med konkretne objekte in med uporabnike/stanovalce teh objektov ter na kakšen način oziroma po kakšnem ključu so bili ti stroški obračunani za posamezen objekt ali posameznega uporabnika (in med njimi toženko) in za ta obračun predložiti ustrezne dokaze. Ker tožeča stranka ni postopala na tak način, je sodišče prve stopnje po pravilu o dokaznem bremenu pravilno materialnopravno odločilo, ko je zavrnilo zahtevek. Zgolj sklicevanje na predložene listine, brez ustrezne trditvene podlage in obrazložitve višine posameznih vtoževanih zneskov, ne zadostuje za ugoditev tožbenemu zahtevku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 23. 1. 2013, opr. št. VL 8872/2013, tudi v prvem in tretjem odstavku izreka, tožbeni zahtevek zavrnilo ter tožeči stranki naložilo, da toženki povrne 102,22 EUR pravdnih stroškov.

Tožeča stranka v pravočasni pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter navaja, da je odločitev sodišča napačna, ker ni upoštevalo 19. člena Odloka o oskrbi s pitno vodo, ki določa, da interna delitev stroškov dobavljene vode ni stvar izvajalca (torej tožeče stranke). Navaja, da je dobavila vodo do skupnega odjemnega mesta, nato pa poslala račun upravniku U. d. o. o., ki je bil s strani etažnih lastnikov-uporabnikov, določen za sprejemanje, razdeljevanje stroškov in plačevanje računov. Upravnik je nato skladno s SZ-1 tožeči stranki posredoval podatke o etažnem lastniku - toženki, ki ni plačala svojega dela obveznosti, na osnovi teh podatkov pa je tožena stranka vložila tožbo (in s tem dokazala pasivno legitimacijo toženke, saj ta ni prerekala dobave vode s strani tožeče stranke). Glede višine vtoževanih terjatve navaja, da ker je delitev stroškov v sferi upravnika, ki ima s toženo stranko sklenjeno pogodbo, je torej edini relevanten dokaz o višini terjatve seznam neporavnanih obveznosti (seznam faktur s podatki iz saldakonta kupcev objekta L., ki ga je tožeči stranki predložil upravnik in na podlagi katerega je tožeča stranka vložila tožbo. Če se torej tožena stranka ne strinja z načinom delitve stroškov, bo to morala urediti z upravnikom, v razmerju do tožeče stranke je bila toženka namreč neupravičeno obogatena, saj ji je tožeča vodo dobavila, toženka pa zanjo ni nič plačala. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev sodbe.

Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka vtožuje neporavnane račune za dobavljeno vodo (v obdobju od decembra 2011 do novembra 2012). Postopek se je začel na podlagi izvršbe na podlagi verodostojne listine. Po ugovoru toženke bi morala tožeča stranka obrazložiti višino vtoževanega zneska tako, da bi navedla, kako se računi v zvezi z dobavljeno vodo delijo med omenjene objekte(1) in med uporabnike/stanovalce teh objektov ter na kakšen način oziroma po kakšnem ključu so bili ti stroški obračunani za posamezen objekt ali posameznega uporabnika (in med njimi toženko) in za ta obračun predložiti ustrezne dokaze. Ker tožeča stranka ni postopala na tak način, je sodišče prve stopnje po pravilu o dokaznem bremenu pravilno materialnopravno odločilo, ko je zavrnilo zahtevek, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka ni konkretizirano obrazložila in dokazala svoje terjatve do toženke. Zgolj sklicevanje na predložene listine, brez ustrezne trditvene podlage in obrazložitve višine posameznih vtoževanih zneskov, ne zadostuje za ugoditev tožbenemu zahtevku, kot zmotno meni pritožnica. Zatrjevanje, da ji je upravnik kot neplačnika z višino neplačanih stroškov javil toženko (s predložitvijo saldakonta kupcev objekta L. (A 2-A 14)) in sklicevanje na 19. člen Odloka o oskrbi s pitno vodo (ki določa, da interna delitev stroškov dobavljene vode ni stvar izvajalca) brez ustreznih trditev, kakšen je ključ delitve stroškov,(2) kot že omenjeno, ne zadostuje za ugoditev tožbenemu zahtevku, saj sodišče nima dolžnosti, da bi samo ugotavljalo in preverjalo pravilnost izračunov.(3) Višje sodišče zavrača pritožbeno izpeljavo, s sklicevanjem na Odlok o oskrbi s pitno vodo, da bi bilo možno stroške deliti po enakih delih. Takšna razlaga nasprotuje zakonskim določbam OZ in SZ-1 (exceptio illegalis).(4) Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni navedla vseh pravnoodločilnih dejstev, s katerimi bi utemeljila svoj tožbeni zahtevek po višini, zato ni bilo možno preveriti/ugotoviti, kakšen delež stroškov v zvezi z dobavljeno vodo bi bila toženka v skladu z zgoraj navedenim dolžna plačati in je toženi zahtevek v celoti zavrnilo kot neutemeljen. Posledično so nepomembne pritožbene navedbe, da bi lahko sodišče prve stopnje s pregledom listinskih dokazov tožeče stranke ugotovilo pravilen ključ delitve. S takšnim postopanjem bi namreč sodišče vzpostavilo neenakopraven procesni položaj pravdnih strank, saj bi sámo iskalo pravno odločilna dejstva v dokazih, s tem pa odreklo toženki pravico do enakega orožja v postopku in posledično poštenega sojenja.

Pritožbeni razlogi niso podani, v sodbi pa tudi ni kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo 353. člen ZPP v zvezi s petim odstavkom 458. člena ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe.

Op. št. (1): Kot uporabnik in plačnik je naveden „H.“ bodisi „Stanovalci -L.).

Op. št. (2): Tožeča stranka bi morala namreč trditi, kateri in v kakšni višini so nastali stroški za cel objekt ter kakšen je bil ključ porazdelitve vsakega od teh stroškov med uporabnike. Tožeča stranka tega bremena v obravnavanemu primeru - kakor je pojasnilo že sodišče prve stopnje - ni zmogla, temveč se je zgolj sklicevala na vsebino dokaznih listin, s čimer se upoštevajoč razpravno načelo ne more razbremeniti svoje temeljne procesne dolžnosti iz 212. člena ZPP.

Op. št. (3): Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 18. 3. 2009, opr. št. I Cp 4816/2008. Op. št. (4): Več glej v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani z dne 20. 4. 2015, opr. št. I Cp 302/2015.