Jedro

Zgolj dejstvo, da sta toženi obe toženki, samo po sebi še ne pomeni, da je zahtevek uperjen proti njima kot enotnima sospornicama.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno zamudno sodbo ugodilo zahtevku tožečih strank, da jima mora prvo tožena stranka nemudoma vrniti odvzete premičnine, in sicer: traktorsko kosilnico znamke HONDA, štirikolesnik znamke Standard Motor Corporation, registrske številke 000 in avtomobilsko prikolico sive barve za prevoz manjših vozil, na naslov M. in jih izročiti v posest tožečima strankama, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (I. točka izreka). Prvo toženi stranki je prepovedalo z bodočimi ravnanji posegati na premičnine tožečih strank (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na izrek denarne kazni v višini 50,00 € za vsak dan zamude za primer nepravočasne izpolnitve sodne odločbe in na določitev 5.000,00 € denarne kazni za vsakokratno kršitev prepovedi, je sodišče kot preuranjen zavrnilo (III. točka izreka). Prvo toženi stranki je naložilo, da mora tožečima strankama povrniti njune pravdne stroške v višini 386,69 €, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila prva toženka. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v I., II. in IV. točki izreka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP); sodišče prve stopnje ne bi smelo ugoditi tožbenemu zahtevku, ker je bil le-ta napačno oblikovan. Prav tako je sodišče napačno ugodilo zahtevku, ki je bil postavljen proti toženkama kot enotnima sospornicama, brez navedbe o solidarni odgovornosti. Zahtevek bi moral biti konkretiziran z natančno opredelitvijo, kako in na kakšen način sta dolžni izpolniti obveznost. Sodišče ne upošteva, da niti prvo tožena niti drugo tožena stranka nimata pod kontrolo nepremičnine, kjer se premičnine nahajajo. Pritožnica uveljavlja tudi napačno vodenje postopka, saj je bil zahtevek nesklepčen; tožeči stranki bi namreč morali dokazati lastninsko pravico na spornih premičninah, česar pa nista storili. Nesklepčnost zahtevka pritožnica utemeljuje tudi z dejstvom, da sta prvi tožnik in prva toženka bivša zakonca, zaradi česar sporne premičnine spadajo v njuno skupno premoženje.

3. Tožeči stranki odgovora na pritožbo nista vložili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da se pritožnica pritožuje zoper delno zamudno sodbo. Ker zamudna sodba temelji na domnevi o toženčevem priznanju tožnikovih dejanskih navedb, zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP).

6. V skladu s 318. členom ZPP sodišče izda zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku 30 dni (277. člen ZPP) ne odgovori na tožbo, poleg tega pa morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki tožba pravilno vročena na odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne smejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi (sklepčnost tožbe) in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek kršitve določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo v nasprotju z navedeno določbo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in tudi natančno obrazložilo obstoj vseh predpostavk za dopustnost izdaje zamudne sodbe. Za sklepčnost vrnitvenega zahtevka mora tožnik zatrjevati, da je lastnik stvari, katere vrnitev zahteva, ter da je stvar v dejanski oblasti toženca (drugi odstavek 92. člena Stvarnopravnega zakonika), kar je bilo v tožbi zatrjevano, obe odločilni dejstvi pa je sodišče prve stopnje zaradi pasivnosti prve toženke (v razmerju med njo in tožnikoma) pravilno štelo za priznani. Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da prva toženka premičnin nima v svoji dejanski oblasti, je zato neupoštevna.

8. Pritožnica v pritožbi nadalje zatrjuje, da je zahtevek „napačno postavljen proti toženkama kot enotnima sospornicama, in sicer brez navedbe o solidarni odgovornosti“. Tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženki navadni sospornici, pritožnik pa niti ne pojasni, zakaj bi morali biti toženki za vrnitev stvari zavezani solidarno. Pavšalen je tudi očitek, da bi moralo iz zahtevka izhajati, kako in na kakšen način mora tožena stranka izpolniti svojo obveznost, zato ni dovolj konkretiziran. Stvari so konkretizirano opredeljene in pritožnica jih mora vrniti na naslov tožnikov.

9. Iz tožbenih trditev (iz tožbe) namreč izhaja, da je zahtevek usmerjen proti obema toženkama iz razloga, ker sta obe bivali na naslovu, kjer naj bi se sporne premičnine nahajale, torej imata dejansko oblast nad njimi. Zgolj dejstvo, da sta toženi obe toženki, samo po sebi ne pomeni, da je zahtevek uperjen proti njima kot enotnima sospornicama. Tožba ne zatrjuje, kdaj bi bilo potrebno toženki obravnavati kot enotni sospornici. Tudi iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče toženki obravnavalo kot navadni sospornici. Dejanja vsake izmed njiju je zato presojalo ločeno (195. člen ZPP), zamudno sodbo pa izdalo zgolj proti prvotoženki.

10. Pritožbene navedbe pritožnice, da gre pri spornih premičninah za skupno lastnino prvega tožnika in prve toženke, ki sta bivša zakonca, so neupoštevne. Kot je bilo že pojasnjeno, zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanske stanja. Zaradi pasivnosti toženke se dejanske navedbe tožnikov v tožbi štejejo za resnične, kar velja tudi za trditve, da so sporne premičnine last tožnikov.

11. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo prve toženke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).