Jedro

Uveljavljane procesne kršitve niso podane, saj te že iz samega povzetka revizijskih trditev o njih izhaja, da tožnik kljub prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP graja dokazno oceno obeh sodišč o dejanskem stanju, ki je bilo podlaga za njuno presojo o krivdi obeh udeležencev prometne nesreče in za presojo o vzročni zvezi v zvezi z ugotovljeno tožnikovo alkoholiziranostjo.

Materialnopravna presoja stopnje krivde obeh imetnikov premikajoči se motornih vozil.

Izrek

Revizija glede premoženjske škode se zavrže. Reviziji glede nepremoženjske škode se delno ugodi tako, da se ob delni ugoditvi tožnikovi pritožbi sodba prve stopnje v odločitvi o zamudnih obrestih od prisojene glavnice 220.000 SIT spremeni tako, da se poleg prisojenih zakonskih zamudnih obresti od 26.6.2003 dalje prisodijo tudi zamudne obresti od 1.1.2002 do 25.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero.

V ostalem se tožnikova revizija zavrne.

Obrazložitev

V prometni nesreči 30.6.1995 ob 21.45 uri v S. je prišlo do trčenja dveh vozil, katerih voznika sta bila tožnik in toženkin zavarovanec. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, priznaval je svoj prispevek v višini 20%, za nepremoženjsko škodo je zahteval plačilo 3,040.000 SIT odškodnine, za premoženjsko pa 459.057,60 SIT. Sodišče prve stopnje je po ugotovljenem poteku prometne nesreče in kršitvah cestnoprometnih predpisov obeh udeležencev določilo razmerje odgovornosti 60 proti 40 v škodo tožnika. Višino nepremoženjske škode je odmerilo na 550.000 SIT in mu zaradi njegovega deleža prisodilo 220.000 SIT, višino premoženjske škode za uničeno vozilo pa je ugotovilo v znesku 842.741,10 SIT in prisojo zaradi tožnikovega deleža določilo v znesku 337.096,40 SIT. Tako je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 557.096,40 SIT z zamudnimi obrestmi od dneva sodbe, presežni tožbeni zahtevek za plačilo glavnice 2,941.961,20 SIT z zahtevanimi zamudnimi obrestmi ter presežno zahtevane zamudne obresti od prisojene glavnice za čas tudi pred izdajo sodbe pa je zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge več bistvenih kršitev pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ali razveljavitev sodb ali spremembo z ugoditvijo tudi ostalemu delu tožbenega zahtevka. Revizija opozarja na pritožbeno grajo dejanskega stanja in razloge prvostopenjskega sodišča, da je tožnik že 15 m vozil po prednostni cesti, ko je toženkin zavarovanec tik pred križiščem prehiteval drugo vozilo in se zato zaletel v tožnikov avtomobil. Kljub pritožbeni trditvi o izključni krivdi toženkinega zavarovanca je pritožbeno sodišče to grajo obšlo in zaradi izostalega preizkusa pritožbenih trditev tudi samo kršilo postopek. Enako velja za pritožbeno grajo dejanskega stanja v zvezi s tožnikovo alkoholiziranostjo, saj je bil tožnik v kazenskem postopku oproščen. Ker pritožbeno sodišče te sodbe ni pretehtalo, je prišlo do nasprotja v razlogih o tožnikovem prispevku in kazensko sodbo oziroma listino v spisu. Revident je v pritožbi grajal dejansko stanje tudi glede točke trčenja in nepojasnjeno vzročno zvezo v zvezi z vinjenostjo, vendar pritožbeno sodišče teh trditev ni celovito pretehtalo in je zato samo zagrešilo isto procesno kršitev kot prvostopenjsko sodišče. Uveljavljane procesne kršitve revizija zaključi s stavkom, da je "s tem po pritožnikovem mnenju podan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja". Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava revizija utemeljuje s stališčem, da je dokazni postopek dokazal, da je tožnik utrpel psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ne strinja se z razlogi, da naj do te oblike nepremoženjske škode ne bi prišlo, saj je bil dalj časa v bolniškem staležu, dalj časa v popolni imobilizaciji, večkrat je obiskoval zdravnike in je tudi zato trpel psihične bolečine. Ker pritožbeno sodišče njegovih trditev ni pretehtalo, je tudi samo kršilo materialno pravo in postopek. Pri zakonskih zamudnih obrestih od premoženjske škode je tožnik utemeljeno terjal njihovo plačilo že za čas od njihove zapadlosti pred izdajo sodbe, zato je glede teh obresti materialno pravo zmotno uporabljeno.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija proti odločitvi o premoženjski škodi ni dovoljena, v ostalem delu pa je dovoljena, vendar je delno utemeljena le glede dela zahtevanih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Revizija je po izrecni določbi drugega odstavka 367. člena ZPP dovoljena le v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela sodbe presega 1,000.000 SIT. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrednost spornega predmeta zaradi ugotovitve pravice do revizije se presoja po določbah 39. do 45. člena ZPP. Vrednost posameznih zahtevkov se sešteva, če se opirajo na isto dejansko in pravno podlago. Če pa imajo zahtevki različno podlago, se po izrecni določbi drugega odstavka 41. člena ZPP določi vrednost spora po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo imata različno dejansko in pravno podlago, zato je treba upoštevati le vrednost vsakega od njiju, ne pa njune skupne vrednosti. Pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta se po drugem odstavku 39. člena ZPP zamudne obresti kot stranska terjatev ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek.

Za obravnavano zadevo pojasnjeno pomeni, da zavrnitev razlike 121.961,20 SIT glavnice med zahtevano in prisojeno odškodnino za premoženjsko škodo z revizijo ni izpodbojna, ker navedeni znesek ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Na vprašanje dovoljenosti revizije v tem delu ne vpliva niti okoliščina o zavrnjenih presežno zahtevanih zamudnih obresti od prisojene glavnice 337.096,40 SIT za premoženjsko škodo. Zato revizijsko sodišče ne odgovarja na v tem delu uveljavljan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnik neutemeljeno izpodbija zavrnitev presežno zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 2,840.000 SIT glavnice. Že iz samega povzetka revizijskih trditev o uveljavljanih procesnih kršitvah izhaja, da tožnik z njimi kljub prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP graja dokazno oceno obeh sodišč o dejanskem stanju, ki je bilo podlaga za njuno presojo o krivdi obeh udeležencev prometne nesreče in za presojo o vzročni zvezi v zvezi z ugotovljeno tožnikovo alkoholiziranostjo. Da gre za revizijsko nedovoljeno grajo dejanskega stanja, posredno priznava sama revizija z že citiranim zaključnim stavkom ob koncu uveljavljanja procesnih kršitev. Ne glede na to revizijsko sodišče pojasnjuje, da so v reviziji zatrjevani razlogi prvostopenjskega sodišča dejansko le povzetek tožnikovih tožbenih trditev, ne pa razlogi samega sodišča. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo drugo mesto trčenja, kot ga je zatrjeval tožnik, ugotovilo je tudi jasno vzročno zvezo med tožnikovo alkoholiziranostjo in njegovimi kršitvami cestnoprometnih predpisov ter s tem na potek nesreče. Na vse tožnikove pritožbene trditve je pritožbeno sodišče izčrpno in pravilno odgovorilo, tudi na trditve v zvezi z zatrjevano kazensko oprostilno sodbo (zatrjevano zato, ker je ni v pravdnem spisu). Zmotna je revizijska trditev, da naj bi tožnik v pritožbi karkoli navedel glede duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Zato so neutemeljeni vsi procesni očitki prvostopenjskemu in drugostopenjskemu sodišču. Po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč je bilo mesto trčenja na prednostni cesti približno 3 metre pred pričetkom ustja stranske ceste. Ugotovljeno je na podlagi sledi zaviranja avtomobila toženkinega zavarovanca in sledi na tem mestu izteklih tekočin. Tožnik je zapeljal s stranske ceste v križišče s prednostno cesto in zavil v desno, vendar v takem loku, da je bilo njegovo vozilo v trenutku trčenja s skrajnim zadnjim levim delom preko sredinske črte. Tožnik je imel v trenutku trčenja hitrost skoraj 28 km/h, kar kaže na močno pospeševanje ob speljevanju in zavijanju s stranske ceste v desno. V krvi je imel 1,4 do 1,5 g/kg etilnega alkohola, kar je po ugotovitvah izvedenke bistveno vplivalo na počasnejše zaznavanje prometne situacije in na kritičnost ocene, podaljšalo je njegov reakcijski čas in pomembno vplivalo na njegove sposobnosti za varno vožnjo. Toženkin zavarovanec je peljal po prednostni cesti s hitrostjo 94 km/h, prekoračil je torej dovoljeno mejo hitrosti v naselju. S prehitevanjem pred seboj vozečega vozila je začel 117 metrov pred mestom trčenja, ko je bila cesta še prosta, v trenutku trčenja s tožnikovim vozilom pa je imel hitrost 74 km/h. Oba udeleženca sta torej kršila cestnoprometne predpise, vendar so bile tudi po presoji revizijskega sodišča tožnikove kršitve hujše in so več prispevale k trčenju. Zato pomeni določitev deležev 60 : 40 pravilno uporabo materialnega prava iz drugega odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika).

Tožnik je ob trčenju utrpel udarnino nosu, podpluto raztrganino na levem kolenu, blag pretres možganov, ki je možen, ni pa bil strokovno verificiran. V bolnici so mu oskrbeli rano na kolenu v lokalnem omrtvičenju, naslednji dan je že šel domov, nato je hodil še na kontrolne preglede. Obdobje telesnih bolečin v zmerni obliki je trajalo največ 5 dni, v blagi pa še 14 dni, nato pa 2 tedna trajajoče obdobje občasnih redkih in blagih bolečin. Bolniški stalež v trajanju dveh mesecev po ugotovitvah sodišča, temelječih na izvedenskem mnenju, ni mogoče pripisati obravnavani poškodbi več kot do 50%. V nasprotju z revizijskimi trditvami v razlogih obeh sodišč ni podlage za trditev o kakšni imobilizaciji. Sodišči sta ugotovili še krajši primarni strah v trajanju nekaj ur, sekundarni strah zmerne in blage oblike pa v trajanju največ 8 dni. Odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti sta odmerili na 400.000 SIT, za strah pa na 150.000 SIT, skupni znesek 350.000 SIT sta zaradi tožnikovega dela krivde znižali na 220.000 SIT. Odškodninski zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sta v celoti zavrnili, ker poškodba po objektivnih ugotovitvah izvedenca ni zapustila nobenih posledic.

Ob uradnem preizkusu pravilne uporabe materialnega prava glede odmerjene odškodnine za telesne bolečine in strah revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišči kriterijev za odmero pravične denarne odškodnine iz 200. člena ZOR za tolikšen obseg škode nista uporabili v škodo revidenta. Njegovo revizijsko stališče, da mu gre odškodnina tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v obdobju bolniškega staleža, je zmotno, saj se morebitne take nevšečnosti upoštevajo v okviru odmere odškodnine za telesne bolečine, kar vse je bilo v njegovem primeru upoštevano v zadostni meri.

Ob uradnem preizkusu pravilne uporabe materialnega prava o zamudnih obrestih od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je revizijsko sodišče upoštevalo utečeno sodno prakso, ki temelji na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz junija 2002 in po katerem gredo oškodovancu od 1.1.2002 dalje (če zamuda ni nastala pozneje) do izdaje prvostopenjske sodbe zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od takrat dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 377., 378. in prvega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot v izreku te revizijske odločbe. Tožnikov revizijski uspeh je minimalen, saj je uspel le z delom stranske terjatve glede prisojene glavnice za nepremoženjsko škodo, zaradi česar niso nastali posebni pravdni stroški. Zato mora sam kriti svoje revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).