Jedro

Pri izračunu tožničine plače, ki je bila v njeni individualni pogodbi o zaposlitvi določena v višini 3,8 povprečne bruto plače na zaposlenega v zavodu, se v osnovo za izračun (povprečna bruto plača na zaposlenega) ne všteje plače delavcev po individualnih pogodbi o zaposlitvi (plače vodilnih delavcev in direktorja), ampak se upošteva le povprečje plač ostalih zaposlenih.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi že odločalo in s sodbo opr. št. I Pd 126/2007 z dne 18. 6. 2008 tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrnilo. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da je tožena stranka javni zavod, za katero velja 16. člen Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/02 s spremembami – ZJU), po katerem so pravice javnih uslužbencev omejene s predpisi in zanje velja neomejena svoboda pri določanju pravic iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožnici pravilno izplačevala plačo v okviru maksimuma, določenega v podjetniški kolektivni pogodbi in ne v višjem znesku, določenem s pogodbo o zaposlitvi.

O pritožbi tožnice zoper navedeno sodbo je pritožbeno sodišče odločilo s sodbo in in sklepom opr. št. Pdp 1195/2008 z dne 16. 9. 2009, tako da je prvostopenjsko sodbo delno razveljavilo, delno pa potrdilo. Odločitev sodišča prve stopnje je potrdilo v delu, v katerem je tožnica zahtevala plačilo razlike od uveljavitve ZJU dalje, tj. od julija 2003 do decembra 2006, saj bi bilo izplačilo višje plače po pogodbi o zaposlitvi v nasprotju z določbo 16. člena ZJU, ki je posegel v pogodbena razmerja, kjer je plača javnih uslužbencev presegala obseg, določen z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo. Glede tožbenega zahtevka, ki se nanaša na čas pred uveljavitvijo ZJU, pa takratni predpisi niso navzgor omejevali višine plač, zato tožnici za obdobje do uveljavitve ZJU pripada plača po pogodbi o zaposlitvi. V tem delu je prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, da ugotovi višino prikrajšanja pri plači za obdobje od februarja 2002 do junija 2003. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje v zavrnilnem delu je tožnica vložila revizijo, na podlagi katere je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom opr. št. VIII Ips 25/2010 z dne 10. 5. 2010 citirano sodbo pritožbenega sodišča in nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje, kolikor se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za čas od julija 2003 dalje z zamudnimi obrestmi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zavzelo je stališče, da sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ker sta šteli, da je določba ZJU o prepovedi zagotavljanja pravic javnemu uslužbencu v večjem obsegu, kot je določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, neposredno vplivala na veljavnost določbe tožničine pogodbe o zaposlitvi iz leta 2001, s katero je bila tožnici že pred uveljavitvijo ZJU določena višja plača, kot je bila za njeno delovno mesto okvirno določena v kolektivni pogodbi tožene stranke. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v razveljavitvenem sklepu z dne 10. 5. 2010 sodišču prve stopnje naložilo, da se opredeli do višine tožbenega zahtevka tožnice in dokazov v zvezi s tem.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici na njen osebni račun plačati razliko v plači za obdobje od februarja 2002 do decembra 2006 v višini 28.842,05 EUR, zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega zneska v plačilo do 1. 5. 2006 v višini 6.542,52 EUR, zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zneska 28.842,05 EUR od 1. 5. 2006 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zneska 6.542,52 EUR od 7. 2. 2007 dalje do plačila, in na izplačani znesek plač plačati vse pripadajoče davke in prispevke (vse prvi odstavek 1. točke izreka). V presežku (glede plačila zamudnih obresti od zneska 6.542,52 EUR za čas od 1. 5. 2006 do 7. 2. 2007 in zamudnih obresti v višini 11,5% namesto dosojenih zakonskih zamudnih obresti) je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek 1. točke izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 5.465,48 EUR, v 8 dneh, po poteku roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožena stranka pa sama krije svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo, smiselno njen ugodilni del, zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila tožnica kot vodja pravne službe seznanjena s pogoji sklenitve pogodbe o zaposlitvi in z načinom obračuna plač pri toženi stranki, ki ga je pojasnila priča A.Ž. vodja računovodske službe v spornem obdobju. Tudi generalni direktor tožene stranke ob sklenitvi individualne pogodbe o zaposlitvi ni smel obljubiti tožnici drugačnega obračunavanja plače kot drugim zaposlenim. Osnova za izračun višine plače zaposlenih po individualnih pogodbah o zaposlitvi se je mesečno izračunala po posebni metodologiji in ni vključevala dodatkov, nadur, plač dopisnikov ter zaposlenih na podlagi sklenjenih individualnih pogodb o zaposlitvi. Takšen način obračuna plač na podlagi pridobljenih podatkov o plačah sprejema tudi sodna izvedenka. Meni, da je sklenitev pogodbe o zaposlitvi za plačo, ki je višja od najvišje določene in obračunane, nemoralno in v nasprotju uveljavljenim načinom obračuna plač, ki velja za vse zaposlene pri toženi stranki. Zato je nično določilo pogodbe o zaposlitvi, po katerem si je tožnica izgovorila višjo plačo od tiste, ki jo tožena stranka lahko izplača in jo tudi izplačuje vsem ostalim zaposlenim. Tožnica je izjavo o okoliščinah sklenitve pogodbe z generalnim direktorjem tožene stranke podala na zadnjem naroku, sodišče prve stopnje pa je v prvotnem postopku zavrnilo dokaz za zaslišanje generalnega direktorja tožene stranke in D.T.. Skladno s 7. členom ZPP toženi stranki ni bila dana možnost, da se o trditvah in izjavi tožnice izreče ter predlaga nove dokaze. Izračun sodišča delno temelji na pred pravdo pridobljenem mnenju, izdelanem za obdobje do marca 2006, za nadaljnje obdobje do decembra 2006 pa je tožnica v tožbi podala lasten izračun, ki se ga je zavezala spremeniti do pridobitve natančnih podatkov. Toženi stranki tako ni jasno, na kakšen način je sodišče prisodilo vtoževane zneske. Nedopustno je večkratno pozivanje izvedenke k dopolnitvi mnenja, izpodbijana sodba pa je obremenjena tudi s kršitvijo načela proste presoje dokazov. Izpodbija odločitev o stroških postopka, saj ne drži, da je tožnica praktično v celoti uspela, tožena stranka pa skoraj v celoti propadla. Tožničin uspeh znaša 80%, uspeh tožene stranke pa 20%, zato ob približno enakih stroških zastopanja in medsebojnem pobotanju razlika ni zanemarljiva.

Tožnica je na pritožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP v povezavi s 7. členom ZPP oziroma smiselno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena oziroma, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko naj bi preseglo trditveno podlago v vlogah tožnice, toženi stranki pa onemogočilo, da se o trditvah in izjavi tožnice izreče ter predlaga nove dokaze. Glede navajanja dejstev (in predlaganja dokazov) tudi v individualnem delovnem sporu velja razpravno načelo (7. člen), ki določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Tožnica je tej zahtevi zadostila s tem, ko je v pripravljalni vlogi z dne 12. 4. 2011 navedla okoliščine, v katerih je prišlo do sklepanja pogodbe o zaposlitvi in določitve višine plače. S tem v zvezi je tudi predlagala, da se jo zasliši kot stranko, kar je skladno s pravilom o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena iz 212. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju pravde takšen dokaz izvedlo. Tožena stranka je tako imela objektivno možnost opredeliti se do navedenega dokaza. Možnost obravnavanja navedenega dokaza pred sodiščem prve stopnje toženi stranki torej ni bila odvzeta, kar je vsebina bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki v obravnavani zadevi ni podana. Ni podana niti relativno bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP, ki določa načelo proste presoje dokazov. Ta določba sodišče zavezuje, da po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana. Po oceni pritožbenega sodišča dokazna ocena ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter je analitično sintetična, zato ji ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zaključilo, da je bila tožnica upravičena do višine plače po pogodbi o zaposlitvi. Določena je bila v 3,8-kratniku povprečne plače zaposlenega v zavodu, v katero po presoji sodišča prve stopnje spadajo plače vseh zaposlenih (skupaj s plačami vodilnih delavcev). Po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je glede višine prikrajšanja iz naslova plač za čas od februarja 2002 do decembra 2006 pridobilo pisno mnenje z dopolnitvami izvedenke ekonomske stroke A.Č., je sodišče prve stopnje ugotovilo prikrajšanje tožnice pri izplačilu razlik v plači in z izjemo obrestnega dela zahtevka, v katerem je tožnica zahtevala plačilo zamudnih obresti od 6.542,52 EUR za čas od 1. 5. 2006 do 7. 2. 2007 ter zamudnih obresti v višini 11,5 % namesto dosojenih zakonskih zamudnih obresti, tožnici prisodilo vtoževane zneske v skladu z njenim tožbenim zahtevkom. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava oziroma določila 4. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 10. 2001 izpodbijana odločitev nepravilna.

Neutemeljene so pritožbene navedbe o nemoralnosti oziroma ničnosti pogodbenega določila o višini tožničine plače v 4. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 10. 2001. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v obrazložitvi sklepa opr. št. VIII 25/2010 z dne 10. 5. 2010 že ugotovilo, da določba o višini tožničine plače v pogodbi o zaposlitvi ob njeni sklenitvi ni bila neveljavna oziroma nična, čeprav je bila tožničina plača določena v višjem razmerju, kot je bilo predvideno v kolektivni pogodbi tožene stranke. Mesečna bruto osnovna plača tožnice torej ni bila omejena z zgornjo višino osnovne plače, ki je bila določena v Kolektivni pogodbi R. (v nadaljevanju: podjetniška kolektivna pogodba). Zato je tožnica ne glede na zgornjo mejo razpona, kot jo je za določitev plače za delovno mesto vodje pravne službe določala podjetniška kolektivna pogodba, upravičena do plače v višini, ki je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi z dne 16. 10. 2001. Po 4. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 10. 2001 je tožnici za povprečne delovne rezultate pripadala plača v višini 3,8 povprečne bruto plače na zaposlenega v zavodu, ugotovljene za zadnji mesec, pred izplačilom za tekoči mesec, kar je na dan podpisa pogodbe znašalo 1.117.378,00 SIT bruto oziroma 603.384,00 SIT neto. V pogodbi je bil torej naveden tudi fiksni znesek, za katerega pa je izvedenka ugotovila, da na dan sklenitve pogodbe o zaposlitvi ni predstavljal 3,8-kratnika povprečne plače na zaposlenega pri toženi stranki. Pravilno je zato izhodišče sodišča prve stopnje, da znesek plače v nominalni višini pomeni le določitev višine plače na dan podpisa pogodbe, za izračun prikrajšanja tožnice pa je relevantna le v večkratniku (3,8) dogovorjena plača, torej osnovna plača, ki je odvisna od povprečne plače pri toženi stranki.

Zmotno pa je nadaljnje stališče prvostopenjskega sodišča, po katerem je pri izračunu razlik v plači potrebno izhajati iz povprečja plač vseh zaposlenih pri toženi stranki, vključno s plačami delavcev po individualnih pogodbah o zaposlitvi. V podobnih sporih je bilo v sodni praksi (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 448/2008 z dne 10. 3. 2009) že zavzeto stališče, da bi z upoštevanjem plač zaposlenih po individualnih pogodbah o zaposlitvi povsem zanemarili vlogo večkratnika pri izračunavanju plače, ki je v ohranitvi razmerja med plačami delavcev z individualno pogodbo in ostalimi zaposlenimi. Vrhovno sodišče RS je med drugim v obrazložitvi citirane sodbe navedlo, da bi v primeru vključitve plač delavcev z individualnimi pogodbami o zaposlitvi v izračun povprečja, ustvarili nesprejemljivo situacijo, ko bi bil izračun plače delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi odvisen od višine njihove lastne plače oziroma plač zaposlenih po individualnih pogodbah o zaposlitvi, ki so sicer določene v razponu glede na plače zaposlenih delavcev. Glede na navedeno je potrebno pritrditi sodni izvedenki, ki je v drugi pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 21. 3. 2011 zapisala, da bi s takšnim izračunavanjem osnove (z upoštevanjem plač po individualnih pogodbah o zaposlitvi) nastala situacija, ko bi si delavci po individualnih pogodbah o zaposlitvi „umetno“ dvigovali osnovo za izračun plač.

Za celotno vtoževano obdobje od februarja 2002 do decembra 2006, v katerem je veljala pogodba o zaposlitvi z dne 16. 10. 2001, je torej potrebno kot osnovo za izračun tožničine plače upoštevati povprečje plač zaposlenih delavcev pri toženi stranki brez upoštevanja plač delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, ki so imeli sklenjene individualne pogodbah o zaposlitvi. Tako določeno osnovo je izvedenka v pisnem mnenju z dne 20. 12. 2010 in v drugi pisni dopolnitvi z dne 21. 3. 2011 sicer upoštevala. Vendar pa pri izračunu prikrajšanja za obdobje od maja do decembra 2006 ni izhajala iz povprečne bruto plače zaposlenega pri toženi stranki, ugotovljene za zadnji mesec, pred izplačilom za tekoči mesec, temveč je po varianti A upoštevala povprečne bruto plače za obdobje od januarja do aprila 2006, po varianti B pa povprečno plačo aprila 2006. Takšen obračun plače nima pravne podlage v določilu 4. člena pogodbe o zaposlitvi, po katerem izračun mesečne bruto osnovne plače tožnice temelji na povprečni osnovni plači, ugotovljeni za zadnji mesec pred izplačilom, česar pa izvedenka v izvedenskem mnenju za del spornega obdobja (od maja 2006 do decembra 2006) v variantnih izračunih A in B ni upoštevala. V tem delu je torej pritožbi tožene stranke potrebno pritrditi.

V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti pa je pritožbeno sodišče še ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče v izreku sodbe nepravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska razlik v plači 28.842,05 EUR od 1. 5. 2006 dalje do plačila (tretja alinea prvega odstavka 1. točke izreka sodbe). Ker je sodišče prve stopnje že v drugi alinei prvega odstavka 1. točke izreka sodbe tožnici prisodilo zakonske zamudne obresti od skupnega zneska razlik v plači do (vključno) 1. 5. 2006, je s tem, ko je v tretji alinei prvega odstavka 1. točke izreka sodbe z istim dnem prisodilo še zakonske zamudne obresti od razlik v plači, dvakrat prisodilo zakonske zamudne obresti za 1. 5. 2006. Zakonske zamudne obresti namreč v takem primeru tečejo od seštevka glavnic od 2. 5. 2006 dalje.

Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje, da je za izračun razlik relevantna plača, ki je odvisna od povprečja plač vseh zaposlenih, torej tudi delavcev z individualnimi pogodbami o zaposlitvi, dejansko stanje nepopolno ugotovilo, je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP izpodbijani (ugodilni) del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje toženo stranko pozvati k predložitvi podatkov o višini mesečne povprečne bruto plače na zaposlenega v zavodu za obdobje od maja 2006 do decembra 2006 brez upoštevanja plač zaposlenih po individualnih pogodbah o zaposlitvi, nato pa naj sodna izvedenka na podlagi pridobljenih podatkov ustrezno dopolni izvedensko mnenje. Po dopolnitvi dokaznega postopka bo moralo ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini, pri čemer bo moralo glede obrestnega dela zahtevka odpraviti tudi nepravilnost, ugotovljeno v 15. točki obrazložitve tega sklepa, ter o pravdnih stroških v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, kot tudi v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).