12. 7. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A.A. in B. B. iz Ž., ki ju zastopa C. C., odvetnica v Z., na seji senata dne 8. julija 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 451/99 z dne 15. 9. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdnem postopku je Okrajno sodišče na podlagi 58. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in nasl. - v nadaljevanju SZ) ugodilo tožbenemu zahtevku pritožnikov in naložilo prvi in drugi toženi stranki naj izpraznita stanovanje, ki je last pritožnikov, zahtevek druge tožene stranke iz nasprotne tožbe na sklenitev najemne pogodbe s pritožnikoma pa je zavrnilo. Po pritožbi druge tožene stranke je Višje sodišče spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnikov v delu, ki se nanaša na izpraznitev stanovanja druge tožene stranke in na podlagi določbe 149. člena SZ ugodilo zahtevku iz nasprotne tožbe druge tožene stranke na sklenitev najemne pogodbe. Svojo odločitev je oprlo na dejanske ugotovitve, da je bilo drugi toženi stranki stanovanje v celoti oddano, da je v njem prebival več kot dve leti pred uveljavitvijo SZ. Ker pritožnika drugi toženi stranki nista poslala pisnega opozorila za plačilo zaostale neplačane najemnine je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi zaradi tega.

2.Pritožnika z ustavno pritožbo izpodbijata sodbo Višjega sodišča. Sodišču očitata, da je z nepravilno uporabo procesnega in materialnega prava kršilo njuni pravici iz 22. in 33. člena Ustave ter 67. člen Ustave. Menita, da Višje sodišče v dokaznem postopku, izvedenem na prvi stopnji, ni imelo podlage za opisano ugotovitev dejanskega stanja. Kljub temu pa ni razpisalo glavne obravnave na drugi stopnji, temveč je sprejelo dejanski zaključek, različen od zaključka sodišča prve stopnje. Pravica iz 22. člena Ustave naj bi jima bila kršena zato, ker jima ni bila dana možnost obravnavanja v postopku pred sodiščem druge stopnje, čeprav je to samo ugotavljalo dejansko stanje. Predlagata, da Ustavno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo odpravi in zadevo vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

B.

3.Ustavno sodišče z vidika morebitne kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave presoja, ali so bile v sodnem postopku spoštovane temeljne človekove pravice procesne narave.

Pri tej presoji je pomembno, ali je sodišče pravdno stranko obravnavalo na način, ki je ne postavlja v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki, in ali ji je pri tem zagotovilo pošten dokazni postopek oziroma v njem enakopraven položaj nasproti drugi stranki, ter ali je spoštovalo načelo kontradiktornosti. Stranki mora biti omogočeno, da navaja argumente za svoja stališča, da se v sporu lahko izjavi tako glede dejanskih kot glede pravnih vprašanj. Enako kot nasprotni stranki ji mora biti zagotovljena pravica navajati dejstva in dokaze, možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke ter o rezultatih dokazovanja, kot tudi pravica, da je prisotna ob izvajanju dokazov. Sodišče lahko ugotovi dejansko stanje samo na podlagi tako izvedenega postopka.

4.Vse to velja tudi za sodišče druge stopnje, ki ne da bi opravilo obravnavo, na kateri imajo stranke možnost sodelovati, ne more ugotoviti novih dejstev. Sodišče pa ne krši pravice iz 22. člena Ustave, če na prvi stopnji ugotovljena dejstva z vidika materialnega prava presodi drugače kot prvostopenjsko sodišče in spremeni odločitev sodišča prve stopnje. Stranki sta se namreč o dejstvih in dokazih ter dokaznih predlogih in navajanjih nasprotne stranke imeli možnost izjaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, sama presoja ugotovljenih dejstev pa je stvar sodišča.

Treba pa je tudi poudariti, da odločitev sodišča lahko temelji le na dejanski podlagi, ki sta jo zatrjevali stranki.

5.V obravnavanem primeru bi bila tako pritožnikoma pravica iz 22. člena Ustave kršena, če bi sodišče druge stopnje brez obravnave, na kateri bi imela pritožnika možnost sodelovati, ugotovilo nova dejstva in nanje oprlo svojo odločitev. Ustavno sodišče takšne kršitve ni ugotovilo. Izpodbijana sodba, s katero je Višje sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 149. člena SZ, temelji na naslednji dejstvih, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje: da sta pritožnika solastnika spornega stanovanja vsak do ?; da je bila prva tožena stranka imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju; da ima prva tožena stranka v stanovanju še stanovanjsko opremo in ključe od stanovanja, da pa nima interesa za sklenitev najemne pogodbe za sporno stanovanje s tožnikoma, kar se kaže tudi v tem, da se ni odzvala na poziv tožečih strank za poravnavo neplačanih obveznosti za stanovanje; da druga tožena stranka, na podlagi dogovora s prvo toženo stranko, v spornem stanovanju biva sama že od leta 1980 dalje in da ima status podnajemnika v spornem stanovanju. Na podlagi teh dejstev je Višje sodišče smelo odločiti, da zahtevek pritožnikov na izselitev druge tožene stranke ni utemeljen in da ima druga tožena stranka od pritožnikov pravico zahtevati sklenitev najemne pogodbe za stanovanje.

Višje sodišče prav tako ni ugotovilo novih dejstev brez obravnave, ko je v razlogih svoje sodbe navedlo, da pritožnika drugi toženi stranki nista poslala pisnega opozorila za plačilo zaostale neplačane najemnine. To dejstvo izhaja iz trditev v sami tožbi, ki jih pritožnika med postopkom nista spreminjala. Zato je sodišče smelo odločiti, da tudi tožbeni zahtevek pritožnikov na izselitev zaradi neplačevanja najemnine, ni utemeljen.

Pritožnikoma zato Višje sodišče s tem, ko je v razlogih svoje odločitve navedlo dejstvo, ki ga pritožnika sama navajata v tožbi, ni kršilo njune pravice iz 22. člena Ustave.

7.Za izkazanost kršitve pravice do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave) ter pravice do lastnine (67. člen Ustave) ne zadošča, tudi če bi bila utemeljena, trditev, da je izpodbijana sodba napačna. Za kršitev bi šlo praviloma le v primeru, če bi sodišče ob odločanju zavzelo kakšno pravno stališče, ki z vidika te pravice ni sprejemljivo. Ustavno sodišče je ugotovilo, da sodišče druge stopnje v konkretnem primeru tega ni storilo in da je odločilo na podlagi veljavnega materialnega prava. Pri tem tega ni uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Zato ni mogoče govoriti o kršitvi pravic iz 33. in 67. člena Ustave.

8.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 49/98) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam-Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger

zanjo Namestnik predsednice Jože Tratnik