Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik na dneve, ki jih je toženka evidentirala kot proste, ni bil prost. Ključna je ugotovitev, da je moral vsak dan opravljati zadolžitve vojaške policije, ki so bile razdeljene med štiri pripadnike. Glede na obseg nalog vojaške policije, ki so se izvajale 24 ur na dan in sedem dni v tednu, je bilo število pripadnikov premajhno.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožniku prisodilo neto znesek iz naslova odškodnine (prim. VIII Ips 23/2019). S takšno odločitvijo je posredno odločilo o obveznosti obračuna in plačila davkov ter prispevkov, ki v času odločanja o utemeljenosti zahtevka še ni nastala. Nastala bo, ko bo toženka v korist tožnika izvršila plačilo, in sicer glede na predpis, ki ureja obremenitev prisojenega zneska z davki in prispevki v času izplačila (tretji odstavek 57. člena in prvi odstavek 283. člena ZDavP-2).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v I. točki izreka delno spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati odškodnino v znesku 9.619,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2020 do plačila.

V presežku (za plačilo odškodnine v neto znesku) se tožbeni zahtevek zavrne.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača 4.882,86 EUR (3.937,68 EUR neto iz naslova odškodnine za nezagotovljene dneve tedenskega počitka in 945,18 EUR iz naslova obresti od 5. 11. 2017 do 5. 11. 2020) z obrestmi od 6. 11. 2020 do plačila in 4.736,15 EUR (3.819,37 EUR neto iz naslova odškodnine za nezagotovljen dnevni počitek in 916,78 EUR iz naslova obresti od 5. 11. 2017 do 5. 11. 2020) z obrestmi od 6. 11. 2020 do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti 97,87 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper I. in III. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da tožnik v času misije ni ugovarjal po službeni poti zoper točnost poročil oziroma evidence o prostih dnevih tedenskega počitka. Glede tedenskega počitka je ocena dokazov nepopolna. S sklicevanjem na stališča iz sklepov Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 17/2021, VIII Ips 21/2018 in VIII Ips 32/2019 opozarja, da sodišče ni ugotovilo, kaj je tožnik počel na dneve, ki so bili evidentirani kot prosti. Tožnik ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu o tem, da je ravno na dneve zagotovljenega tedenskega počitka moral opravljati naloge. Pavšalno je sklepanje sodišča, da tožnik ni imel zagotovljenega tedenskega počitka tudi na dneve, ko ni izvzel orožja ali ga vrnil v orožarno. Naloge nadzora nad izvajanjem hišnega reda v bazi A., kontrolo prometa na območju B. ter pregled objektov in vozil je opravila intervencijska patrulja, v kateri je bil tožnik le vsak drugi dan. Sodišče je zmotno sledilo izpovedi tožnika in njegovih prič, saj nimajo zadostne dokazne vrednosti. Upoštevati bi moralo verodostojne evidence obremenjenosti, ki so bile priloga vsakokratnega poročila poveljnika, tedenska poročila in tedenske načrte dela, ki so jih pripadniki izpolnjevali za nazaj. Z ničemer ni izkazan zaključek sodišča, da je tožnik moral podpisovati evidence. Če bi prišlo do kršitve tedenskega počitka, bi to poveljnik kontingenta C. C. navedel v poročilu. Sklicuje se na določbo tretjega odstavka 97.f člena Zakona o obrambi o zagotavljanju tedenskega počitka v tekočem ali naslednjem mesecu. Zmotna je ugotovitev sodišča glede števila neizkoriščenih dni tedenskega počitka. Pravno podlago za odločanje o dnevnem počitku predstavlja 53. člen Zakona o službi v Slovenski vojski. Po tretjem odstavku 158. člena Zakona o delovnih razmerjih se pripadnikom na misiji zagotavlja povprečno najmanj 11 ur dnevnega počitka, česar sodišče ni upoštevalo. Kljub delni zagotovitvi dnevnega počitka v trajanju osem ur je tožniku odmerilo odškodnino za povprečnih 5,30 ur, kar predstavlja dvojno plačilo. V tedenskih poročilih bi bile pod točko razno lahko zabeležene dodatne naloge. O izvajanju teh nalog toženka ni bila seznanjena. Sodišče ni z gotovostjo ugotovilo, za koliko ur naj bi kršila dnevni počitek. Dokazna ocena je pristranska in površna, ker ni upoštevana izjava C. C. Izpovedi prič, ki jih je predlagal tožnik v zvezi z opravljanjem nalog po ukazu provost maršala, nimajo zadostne dokazne vrednosti. Tožnik ni predložil listin, s katerimi bi potrdil izpovedi prič. Te ne morejo nadomestiti dokazovanja z listinami. Nasprotuje ugotovitvi sodišča o pričetku opravljanja nalog vsakokrat ob 6.00 uri zjutraj. Tak zaključek nima podlage v listinah toženke in ne zadosti standardu gotovosti. Sodišče bi moralo šteti, da se je delovni dan tožnika pričel z izvzemom orožja oziroma ob 8.00 uri. Za najmanj 157 ur je zmotno ugotovilo obseg več opravljenega dela. Umivanje, oblačenje in zajtrkovanje se ne šteje za opravljanje dela. Uveljavlja bistveno kršitev 8. člena ZPP, ker sodišče pri oblikovanju dokazne ocene ni tehtalo med nasprotujočimi si izjavami prič. Poleg tega ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja glede vsakodnevnega izvajanja obhodov baze in kontrol zapiranja gostinskih lokalov. Ugotovitve sodišča so v nasprotju z listinami toženke. Navaja, da je sodišče zmotno prisodilo odškodnino v neto znesku. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo popolno in pravilno, vendar je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik napoten na opravljanje vojaške službe v tujino za obdobje od 25. 4. 2015 do 17. 11. 2015. Na mirovni misiji je delal kot vojaški policist - vodja skupine.

Tedenski počitek

6. Tožnik je podal trditveno podlago, ki je predstavljala zadosten okvir za ugotavljanje odločilnih dejstev. Trditveno breme obsega odločilna dejstva, ne pa tudi vseh konkretnih okoliščin primera. Te se lahko ugotavljajo v dokaznem postopku. Navajal je, da je naloge opravljal vsakodnevno, tudi ob nedeljah in praznikih oziroma dnevih, ki so bili sicer predvideni kot prosti dnevi. Za ustreznost trditvene podlage zadostuje, da je opredelil naloge, ki jih je opravljal v času, ko naj bi imel prosto (kontrola prometa, nadzor nad izvajanjem stražarske službe, hišnega reda, patruljami na območju delovanja, vhodov in izhodov baze, D. idr.). Te navedbe je dokazoval z listinami in pričami. Zaradi zatrjevanega vsakodnevnega opravljanja navedenih nalog, upoštevajoč naravo dela vojaške policije na misiji, ki deluje 24 ur na dan in sedem dni v tednu, ni nujno potrebno, da bi moral že v okviru trditvene podlage izrecno navesti konkretne naloge, ki jih je opravljal na dneve, ki so v evidencah označeni kot prosti dnevi. Neutemeljen je pritožbeni očitek o pomanjkljivem trditvenem bremenu s sklicevanjem na zadeve VIII Ips 32/2019, VIII Ips 21/2018 in VIII Ips 17/2021, ki se nanašajo na drugačne dejanske situacije (in ne opravljanje dela vojaškega policista na misiji). Glede na trditve tožnika, da na misiji ni imel tedenskega počitka, je sodišče prve stopnje utemeljeno preverjalo in ugotavljalo, ali je bil tožnik takrat dejansko res prost obveznosti, ali pa je opravljal zadolžitve za toženko v dneh, ko naj bi imel po evidenci prosto.

7. V obrazložitvi sodbe je sodišče izpostavilo tiste dele izpovedi prič, ki jih je štelo za odločilne, kar pa ne pomeni, da je izvedene dokaze upoštevalo površno oziroma nepopolno, kot prikazuje pritožba. Toženka je predložila razporede dela in s strani tožnika podpisane evidence tedenskega počitka obremenjenosti. V zvezi s tem pritožba neutemeljeno navaja, da tožnik med misijo ni podal ugovora po službeni poti oziroma izpostavil kršitve pravice počitka. Okoliščina, da ni tako ugovarjal evidencam, ne pomeni, da ne more v tem odškodninskem sporu dokazovati kršitve pogodbe na račun nezagotovljenega počitka. Do predloženih evidenc se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo in izčrpno pojasnilo, zakaj podatki o prostih dneh tožnika v evidencah niso verodostojni in ne odražajo pravilnega dejanskega stanja (točka 17 obrazložitve izpodbijane sodbe) ter zakaj je tožnik s svojo izpovedjo in zlasti z izpovedjo prič E. E. ter F. F., ki ju je sodišče prve stopnje prepričljivo dokazno ocenilo, dokazal, da kljub drugačni zabeležki v evidenci ni bil povsem prost delovnih nalog na proste dneve, ampak je opravljal delovne naloge prav vsak dan. F. F., ki je bil zadolžen za vodenje evidenc, je izpovedal, da tedenskega počitka ni koristil, čeprav je imel evidentirane proste dneve. E. E. je potrdil izpoved tožnika, da so evidence morali podpisovati, čeprav takrat dejansko niso bili prosti, in da so lahko vsebini evidenc ugovarjali šele po zaključku misije. Zgolj zato, ker je E. E. vložil istovrstni zahtevek zoper toženko, mu ni mogoče odreči verodostojnosti. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno navaja, da ni z ničemer dokazan zaključek sodišča, da so evidence pripadniki vojaške policije podpisovali le zato, ker je bilo to od njih zahtevano.

8. Dejstvo, da je tožnik mesečne evidence podpisal, glede na okoliščine njihovega podpisovanja in naravo dela vojaškega policista ni zadosten dokaz, da mu je bil tedenski počitek zagotovljen. Poleg tega evidence niso skladne z vsebino knjige vnosa in iznosa oborožitve in streliva iz orožarne, iz katere izhaja, da je tožnik na primeroma naštete dneve tedenskega počitka prevzel orožje z namenom delovanja v intervencijski patrulji. Pripadniki vojaške policije skladno s SOP 1075 pri opravljanju svojih dolžnosti nosijo nabito orožje. Iz vsebine navedene knjige izhaja, da so imeli pripadniki v dnevih, ko so končali z delom v poznih večernih urah, orožje pri sebi v nočnih omaricah. To, da tožnik na posamezne dneve, ki so v evidenci navedeni kot prosti, ni izvzel orožja ali ga vrnil v orožarno, samo po sebi ne pomeni, da je imel te dneve tudi dejansko proste. Pritožba sicer izpostavlja, da je naloge nadzora v nočnem času nad izvajanjem hišnega reda v bazi A., kontrolo prometa na območju B. in pregled objektov ter vozil opravila intervencijska patrulja, v kateri naj bi bil tožnik na misiji le vsak drugi dan. Ne upošteva pa, da so bili drugi pripadniki (tudi tožnik) v ostalih dnevih v t. i. patrulji v pripravljenosti. Sodišče je nezagotavljanje tedenskega počitka pravilno utemeljilo tudi na ugotovitvi, da je pripadnik, ki je ostal v bazi, prevzel zadolžitve v bazi (kontrolo hišnega reda in morebitne izredne naloge) ter dodatne naloge kot vodja skupine, zato v praksi prostega dneva ni mogel koristiti. Navedenih ugotovitev o tožnikovem delu na označene proste dneve toženka ni uspela izpodbiti oziroma dokazati nasprotno niti s predloženimi evidencami niti z zaslišanjem poveljnika kontingenta C. C. Ta priča ni potrdila niti zanikala, da je bil posameznemu pripadniku vojaške policije omogočen tedenski počitek. Izpostavila je, da so naloge vojaških policistov potekale vse dni v tednu, in potrdila, da je pripadnikom naloge odrejal tudi italijanski poveljnik (provost maršal).

9. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik na dneve, ki jih je toženka evidentirala kot proste, ni bil prost. Ključna je ugotovitev, da je moral vsak dan opravljati zadolžitve vojaške policije, ki so bile razdeljene med štiri pripadnike. Glede na obseg nalog vojaške policije, ki so se izvajale 24 ur na dan in sedem dni v tednu, je bilo število pripadnikov premajhno. V praksi pa so večino nalog častnika vojaške policije F. F. opravili preostali trije pripadniki. Patruljo vojaške policije sta vedno sestavljala vsaj dva pripadnika, naloge intervencijske patrulje pa so pogosto izvajali vsi pripadniki hkrati. Poleg navedenega je tožnik kot vodja skupine opravljal dodatne naloge, saj se je moral udeleževati sestankov, pisati dovoljenja za premik iz baze in voditi mesečne evidence materialno-tehničnih sredstev. Po pravilni ugotovitvi sodišča so vsi delovni dnevi na misiji potekali praktično enako (le da ob sobotah in nedeljah ni bilo dviga zastave). Tudi iz tedenskih poročil in načrtov dela, ki jih je predložila toženka, izhaja, da so se naloge vojaške policije opravljale vse dni v tednu.

10. Neutemeljen je pavšalni pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati določbo tretjega odstavka 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji) o zagotavljanju tedenskega počitka v daljšem časovnem obdobju, to je v tekočem ali naslednjem mesecu. Toženka v prvostopenjskem postopku ni navajala in dokazovala, da je tožniku v referenčnem obdobju zagotovila izravnavo tedenskega počitka. Tudi v pritožbi tega ne konkretizira.

11. Sodišče prve stopnje je torej ob pravilnih pravnih izhodiščih in na podlagi pravilne ocene izvedenih dokazov tožniku utemeljeno prisodilo odškodnino za neizkoriščen tedenski počitek, ker je zaključilo, da mu toženka v času misije ni zagotovila 27 dni tedenskega počitka.

Dnevni počitek

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi 8. člena ZPP. Ta kršitev je podana, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, česar sodišču prve stopnje ni mogoče očitati. Posamezni dokazi so pravilno ocenjeni, pri odločitvi je upoštevan uspeh celotnega dokaznega postopka. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni prišlo do enakih zaključkov kot toženka, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno. ZPP v citirani določbi ne predpisuje niti izbire dokaznih sredstev niti dokazne vrednosti posameznih dokazov, zato je odločilna dejstva dovoljeno dokazovati tudi s pričami. V obrazložitvi sodbe je izpostavilo tiste dele izpovedi prič, ki jih je štelo za odločilne, kar pa ne pomeni, da je izvedene dokaze upoštevalo pristransko, kot prikazuje pritožba. Poleg izpovedi tožnika in prič, ki jih je ta predlagal, je ocenilo tudi dokaze toženke, t. j. listine in izpoved poveljnika kontingenta C. C. Tedenskim poročilom in načrtom dela na misiji ni sledilo, ker so bile vse priče, z izjemo poveljnika kontingenta, enotne, da ne odražajo dejanskega stanja. Ugotovilo je, da v navedenih listinah posamezne naloge in aktivnosti vojaške policije niso opredeljene v urah. Na pritožbeno navedbo, da bi bile v tedenskih poročilih skupine pod rubriko razno lahko vpisane dodatne naloge, vendar niso bile, pritožbeno sodišče ne more odgovoriti, saj pritožba ne pove, v čem konkretno (glede katere naloge) je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Z navajanjem posameznih delov izpovedi priče C. C., katerih naj bi sodišče ne upoštevalo oziroma jih dokazno ocenilo v škodo toženke, pritožba neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča. To, da ni bila seznanjena z vsemi odrejenimi nalogami tožniku, toženke ne razbremeni odgovornosti za plačilo škode zaradi več opravljenih ur dela na račun dnevnega počitka.

13. Sodišče prve stopnje je za vsak dan posebej natančno ugotavljalo, kdaj je tožnik začel in kdaj zaključil z delom ter koliko ur dela več je opravil na račun manjkajočega dnevnega počitka. Okoliščina, da t. i. dodatne naloge niso ustrezno evidentirane v poročilih in drugih listinah toženke, in da poveljnik kontingenta o obsegu določenih nalog tožnika ni bil podrobneje seznanjen, ne pomeni, da te niso bile dejansko opravljene in da tožnik ni pričel z opravljanjem nalog na misiji vsakokrat ob 6.00 uri zjutraj. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje glede začetka opravljanja nalog tožnika, ki temeljijo na izpovedi tožnika in ostalih pripadnikov vojaške policije. Toženka ni dokazala trditev, da se je delovni dan na misiji začel šele z izvzemom orožja oziroma po 8.00 uri. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je tožnik z delovnimi nalogami pričel še pred izvzemom orožja, ko so si pripadniki vojaške policije razdelili naloge in med predvidenimi aktivnostmi že varovali ostale pripadnike. Pritožba neutemeljeno navaja, da jutranjih priprav, kot so vstajanje, umivanje, zajtrkovanje, oblačenje ni mogoče šteti za opravljanje dela, saj sodišče teh opravil ni zajelo med delovne naloge. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da bi moralo začetek opravljanja dela tožnika vezati na čas izvzema orožja (tako kot je zaključek dela vezalo na čas vnosa orožja). Ker je sodišče na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik z nekaterimi delovnimi opravili zjutraj začel še pred izvzemom orožja, so neutemeljene pritožbene navedbe toženke o zmotni ugotovitvi 157 ur več opravljenega dela na račun nezagotovljenega dnevnega počitka.

14. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje glede vsakokratnih obhodov baze in kontrole zapiranja gostinskih lokalov. Zaključki sodišča glede konca opravljanja delovnih nalog so jasni in pravilni. Kontrolo nad izvajanjem hišnega reda po 158. točki Hišnega reda sicer res opravljajo tudi drugi deležniki (poveljniki enot, podčastniška podporna linija), vendar to ne pomeni, da je niso opravljali pripadniki vojaške policije. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je tožnik (in ostali vojaški policisti) v poznih večernih urah opravil nadzor zapiranja lokalov. Sodišče prve stopnje je konec opravljanja nalog pravilno vezalo na čas vnosa orožja v orožarno.

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni uporabilo napačnega (prenizkega) dokaznega standarda pri ocenjevanju dokazov. Opredelilo se je do vsakega posameznega (relevantnega) dokaza posebej, nato pa na podlagi ocene teh dokazov napravilo zaključek o nezagotovljenem dnevnem počitku oziroma na ta račun več opravljenih urah dela. S tem je zadostilo standardu potrebnega dokaznega prepričanja (in ne gotovosti, kot napačno navaja pritožba). Ne drži pritožbena navedba, da naj bi sodišče ugotovilo, da je imel tožnik zagotovljen dnevni počitek v obsegu minimalno osem ur, saj je ugotovilo bistveno manjši obseg zagotovljenega dnevnega počitka. Glede na to je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje priznalo tožniku dvojno plačilo.

16. V podobnih sporih, v katerih sta pripadnika, ki sta bila napotena na misijo v tujino, tudi uveljavljala odškodnino za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbe zaradi več opravljenih ur dela (na račun nezagotovljenega dnevnega počitka), je Vrhovno sodišče RS obrazložilo (VIII Ips 8/2021 in VIII Ips 45/2021), da za odločitev ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za dejansko opravljeno delo.

17. Zmotne so pritožbene navedbe, da je bila toženka dolžna v skladu s 53. členom Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadaljnji) tožniku omogočiti le potreben počitek. Tožnikove trditve o kršitvi pogodbene obveznosti iz naslova več opravljenih ur dela predstavljajo podlago za odškodninski zahtevek za plačilo premoženjske škode (140. člen Zakona o javnih uslužbencih - ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji; 179. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), za odločitev o odškodnini na tej podlagi pa niso bistvene pritožbene navedbe o potrebnem počitku v smislu citirane določbe ZSSloV (VIII Ips 8/2021 in VIII Ips 45/2021).

18. Neutemeljen je pavšalen pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati določbo 158. člena ZDR-1 o zagotavljanju dnevnega počitka v daljšem časovnem obdobju, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev. Toženka v prvostopenjskem postopku ni navajala in dokazovala, da je tožniku v referenčnem obdobju zagotovila izravnavo časa dnevnega počitka. Tudi v pritožbi tega ne konkretizira.

19. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožniku prisodilo neto znesek iz naslova odškodnine (prim. VIII Ips 23/2019). S takšno odločitvijo je posredno odločilo o obveznosti obračuna in plačila davkov ter prispevkov, ki v času odločanja o utemeljenosti zahtevka še ni nastala. Nastala bo, ko bo toženka v korist tožnika izvršila plačilo, in sicer glede na predpis, ki ureja obremenitev prisojenega zneska z davki in prispevki v času izplačila (tretji odstavek 57. člena in prvi odstavek 283. člena Zakona o davčnem postopku - ZDavP-2; Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadaljnji). Odločitev o plačilu "neto" zneska odškodnine je tako nepravilna, kar je pritožbeno sodišče upoštevalo v okviru oblikovanja izreka delno spremenjenega izpodbijanega dela sodbe, za plačilo "neto" odškodnine pa je tožbeni zahtevek v I. točki izreka zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). Takšna sprememba ne vpliva na odločitev o stroških prvostopenjskega postopka, saj je uspeh toženke s pritožbo neznaten (tretji odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP).

20. Pritožbeno sodišče je v preostalem pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).