Jedro

Tožnik je že v pritožbi zatrjeval (in izkazoval z listinami), da ima zaposlenih več invalidov, kot to izhaja iz podatkov, ki jih je organ pridobil pri ZZZS. Drugostopni organ pa je le na pavšalni ravni zaključil, da je tožnik sicer zaposloval določeno število invalidov, vendar pa glede na pridobljene podatke na prvi stopnji ne v zadostnem številu glede na ZZZRI. Tudi v tožbi je tožnik zatrjeval enako. Tožnik je ugovarjal, da podatki, ki jih je pridobil prvostopni organ iz uradnih evidenc pri ZZZS, niso točni in bi lahko, če bi bili upoštevani pravilno, vplivali na odločitev, tj. na višino prispevka tožnika za obravnavano obdobje. Ta očitek tožnika v upravnem postopku ni bil presojan, zato je izpodbijana odločba nezakonita.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Sklada Republike Slovenije za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov, št. ODL-5287073000-2011-200/52 z dne 23. 9. 2011, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 691,74 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov (v nadaljevanju prvostopni organ) odločil, da mora tožnik zaradi neizpolnjevanja obveznosti zaposlovanja invalidov za obdobje od septembra 2009 do vključno novembra 2009 in od februarja 2010 do vključno avgusta 2010 v sklad plačati prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov, in sicer glavnico v višini 148.551,06 EUR ter skupni znesek zamudnih obresti do vključno 16. 9. 2011 v višini 20.990,07 EUR; da bo v primeru, če obveznost ne bo poravnana, po poteku 15 dni odločba predana organu, pristojnemu za začetek postopka davčne izvršbe in da pritožba ne zadrži njene izvršitve.

2. V obrazložitvi je prvostopni organ uvodoma citiral določbe 62., 82., 65. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI) in na njegovi podlagi izdanega Navodila za izpolnjevanje obrazca prijave v zavarovanje za invalide (v nadaljevanju Navodilo) ter izdane Uredbe Vlade RS o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (v nadaljevanju Uredba). V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da tožnik kot delodajalec svoje obveznosti ni izpolnil v posameznih mesecih od septembra 2009 do avgusta 2010, kar je razvidno iz tabele na strani 6 in 7 izpodbijane odločbe. Podatek o dejavnosti tožnika je pridobljen od AJPES-a, število vseh zaposlenih in število zaposlenih invalidov za vsak mesec pa od ZZZS. Datum izplačila plač je posredovala DURS. Na podlagi teh podatkov in predpisov je prvostopni organ za vsak mesec posebej izračunal število invalidov, ki bi jih tožnik moral zaposlovati. Na podlagi razlike med dejansko zaposlenimi invalidi in invalidi, ki bi jih bil dolžan zaposliti, je bil ob upoštevanju višine 70 % minimalne plače izračunan mesečni prispevek, ki bi ga bil tožnik dolžan plačati. Za posredovani dve napovedi za nadomestno izpolnjevanje kvote s priloženima pogodbama o poslovnem sodelovanju z invalidskima podjetjema A. d.o.o. in B. d.o.o., podpisanima na dan 21. 1. 2009, je organ ugotovil, da nista bili poslani v predpisanem roku 7 dni od podpisa pogodbe, pa tudi predmet pogodbe ni izhajal iz dejavnosti invalidskega podjetja, registrirane pri AJPES-u, kot to določa 64. člen ZZRZI ter 8. in 9. člen Uredbe. Dne 14. 7. 2009 je prvostopni organ prejel napoved o poslovnem sodelovanju in nadomestnem izpolnjevanju kvote z invalidskim podjetjem A. d.o.o. za obdobje od julija do decembra 2009 in izdal potrdilo napovedi, št. NDM-5054 za obdobje od julija do decembra 2009. Na podlagi zaključnega poročila je tožnik z invalidskim podjetjem nadomestno izpolnil kvoto v obdobju od julija do decembra 2009 za 61 invalidov. Dne 29. 10. 2010 je prvostopenjski organ prejel napoved o poslovnem sodelovanju z invalidskim podjetjem C. d.o.o., s katerim je tožnik imel namen nadomestno izpolniti kvoto in izdal potrditev napovedi za obdobje od oktobra do decembra 2010. Po zaključnem poročilu, prejetem 24. 2. 2011, je tožnik z invalidskim podjetjem v obdobju od oktobra do decembra 2010 nadomestno izpolnil kvoto za 10 invalidov. Dne 25. 2. 2010 je bila prejeta napoved o poslovnem sodelovanju in nadomestnem izpolnjevanju kvote z invalidskim podjetjem A. d.o.o. za obdobje od februarja do decembra 2010, za kar je bila izdana potrditev napovedi za obdobje od februarja do decembra 2010. Po zaključnem poročilu, prejetem 24. 2. 2011, je tožnik z invalidskim podjetjem v obdobju od februarja do decembra 2010 nadomestno izpolnil kvoto za 186 invalidov. Po obvestilu o realizaciji nadomestne izpolnitve kvote z dne 16. 5. 2011 bi moral v letu 2010 v obdobju od februarja do decembra tožnik nadomestno izpolniti kvoto za 430 invalidov, realizirana pa je bila za 195 invalidov, kar pomeni, da je za preostale invalide potrebno plačati prispevek. Glede na vse navedeno je bilo ugotovljeno, da znaša skupna glavnica za dolgovano obdobje iz te odločbe 148.551,06 EUR. Organ je pojasnil še izračun zamudnih obresti.

3. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju drugostopni organ) je pritožbo tožnika zavrnilo, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodalo, da je bil tožnik pozvan k plačilu prispevka glede na ugotovitve o manjku števila zaposlenih invalidov oziroma da izkaže drugačno dejansko stanje, kot izhaja iz evidenc, vendar tožnik svojih obveznosti ni v celoti izpolnil, niti ni dokazal, da ni zavezanec za plačilo prispevka. Tožnik je sicer v obravnavanem obdobju zaposloval določeno število invalidov, vendar ne celotnega števila invalidov, ki bi jih bil glede na predpisano kvoto dolžan zaposliti. Prav tako tožnik v predpisanem roku sedmih dni ni posredoval ustreznih pogodb o poslovnem sodelovanju z invalidskimi podjetji.

4. Tožnik je prvotno vložil tožbo zaradi molka organa in v njej poudaril, da je v posameznih spornih mesecih zaposloval več invalidov, kot izhaja iz izpodbijane odločbe in kot tudi izhaja iz predložene dokumentacije. Poleg tega je imel tožnik v spornem obdobju sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju z invalidskimi podjetji. Navedel je, da je dne 21. 1. 2009 sklenil aneks k pogodbi s podjetjem B. d.o.o. Ljubljana. Prav tako je istega dne sklenil z invalidskim podjetjem A. d.o.o. Škofja Loka aneks k pogodbi z januarja 2006 za leto 2009. Dne 27. 10 2010 pa je tožnik z družbo C. d.o.o. sklenil pogodbo o poslovnem sodelovanju za nadomestno izpolnitev kvote. Glede zahteve, da se podatke pošlje v roku 7 dni, pa je po njegovem mnenju treba upoštevati cilje zakona, ki so v tem, da se poveča stopnja zaposlenosti invalidov in s tem njihova socialna vključenost. Pogodbe služijo zgolj kot dokazilo o nadomestni izpolnitvi kvote. Ob navedenem sedemdnevni rok za dostavo ne more imeti učinkov prekluzije, temveč gre lahko le za značilnosti instrukcijskega roka. Glede na 65. člen ZZRZI je zgolj delodajalec, ki ne izpolni kvote, dolžan obračunati in plačati v sklad prispevke za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 70 % minimalne plače za vsakega invalida, ki bi ga moral zaposliti za izpolnitev predpisane kvote. V obravnavanem primeru pa je tožnik izpolnil ali celo presegel kvoto, kar dokazuje s plačilom stroškov po sklenjenih pogodbah o poslovnem sodelovanju s podjetji B. d.o.o., A. d.o.o. in C. d.o.o. Ker je odločba nezakonita, je sodišču predlagal, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov upravnega spora.

5. Toženka se je v odgovoru na tožbo sklicevala na razloge iz odločbe in sodišču predlagala, da tožbo zavrne.

6. Sodišče je o zadevi že odločalo in je s sodbo, I U 948/2013 z dne 18. 12. 2013, tožbo zavrnilo in odločilo še, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zoper citirano sodbo je tožnik vložil revizijo, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom, X Ips 45/2014 z dne 20. 1. 2016, reviziji tožnika ugodilo, sodbo naslovnega sodišča razveljavilo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje, odločilo pa je še, da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo.

7. Tožba je utemeljena.

8. Z zgoraj citirano sodbo, I U 948/2013 z dne 18. 12. 2013, je sodišče zavrnilo tožnikove ugovore glede napačne uporabe materialnega prava (da posredovanih pogodb z invalidskima podjetjema ni mogoče šteti za nadomestno izpolnjevanje kvote po 64., 65. členu ZZRZI in Uredbi) in glede zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (da posredovani obrazci M1-M2 (prijava odjava v zavarovanje) ne morejo izpodbiti ugotovitev postopka, ker so nekonkretni (brez navedbe datumov in za katero obdobje veljajo) in zato neprimerljivi s podatki iz uradnih evidenc). O zadevi je odločilo na nejavni seji glede na drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 9. Vrhovno sodišče RS se je v obrazložitvi sklepa, X Ips 45/2014 z dne 20. 1. 2016, uvodoma opredelilo glede revizijskega očitka napačne uporabe materialnega prava in navedlo, da ne drži trditev tožnika o utemeljitvi izpodbijane odločbe in v upravnem sporu izpodbijane odločbe na zavrnitvi prvo uveljavljene nadomestne izpolnitve zaradi prepozno poslanih pogodb organu o poslovnem sodelovanju z invalidskima podjetjema, temveč (kot izhaja iz točke 18 obrazložitve sodbe I U 948/2013) je sodišče štelo kot ključno, da predmet pogodbe ni izhajal iz dejavnosti obeh invalidskih podjetij. Za nadomestno izpolnitev torej ni bil izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 8. člena v času izdaje sporne odločbe veljavne Uredbe. Zato za neupoštevanje pogodb ni odločilna okoliščina v zvezi s posredovanjem pogodb po danem roku iz drugega odstavka 64. člena ZZRZI, saj ta ni edina. Posledično se ni opredelilo do revizijskega vprašanja, ali je ta rok prekluziven ali ne oziroma kakšne so posledice njegove prekoračitve.

10. V nadaljevanju pa se je Vrhovno sodišče strinjalo s stališčem tožnika, da je bilo dejansko stanje sporno, ker je tožnik trdil in dokazoval z obrazci prijav podatkov o pokojninskem in invalidskem ter zdravstvenem zavarovanju ter z odločbami ZPIZ o pridobitvi statusa delovnih invalidov, da je imel v spornih mesecih zaposlenih več invalidov, kot je bilo upoštevano v izpodbijani odločbi in da zato sodišče prve stopnje ne bi smelo odločiti brez glavne obravnave, zlasti ker je je oprlo na drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Taka obrazložitev, ki opustitev glavne obravnave utemeljuje z nespornostjo dejstev, pravno pomembnih za odločitev (pri čemer ni jasno, katera dejstva je imelo sodišče v mislih), je sama s seboj v nasprotju. Še zlasti, ker je sodišče v zvezi s trditvami tožnika o napačnem upoštevanju števila invalidov in priloženimi obrazci zaključilo, da s tem tožnik ne more izpodbiti ugotovitev postopka. To pa po presoji Vrhovnega sodišča kaže na spornost podatka o dejansko zaposlenih invalidih, ki je pomemben za izračun prispevka, saj temelji na številu ''manjkajočih'' zaposlenih invalidov. Poleg tega je sodišče vpogledalo v omenjene obrazce. Tožnik je zato s predloženimi obrazci in odločbami ZPIZ o invalidnosti tudi po mnenju Vrhovnega sodišča zatrjeval napačno število zaposlenih invalidov, ki jih je organ pridobil iz uradnih evidenc. Zato ne drži navedba sodišča prve stopnje, da dejansko stanje glede vprašanja pri tožniku zaposlenih invalidov v spornem obdobju med strankama ni sporno, zaradi sklicevanja na drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 pa ni jasno, ali gre v primeru teh trditev za nedovoljene tožbene novote ali zatrjevana nova dejstva in dokazi, ki po svoji vsebini niso pomembni za odločitev. Sodišče zato ne bi moglo sprejeti sporne odločitve brez oprave glavne obravnave.

11. Upravno sodišče na podlagi tožbe v upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Kot je v revizijskem sklepu navedlo Vrhovno sodišče, je bila odločitev Upravnega sodišča, da je izpodbijana odločba sprejeta na podlagi pravilne uporabe materialnega prava ter pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačna ter je zato sodba obremenjena s kršitvijo iz 1. točke prvega odstavka 85. člena v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 ter 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, je tožnik že v pritožbi zatrjeval (in izkazoval z listinami), da ima zaposlenih več invalidov, kot to izhaja iz podatkov, ki jih je organ pridobil pri ZZZS. Drugostopni organ pa je le na pavšalni ravni zaključil, da je tožnik sicer zaposloval določeno število invalidov, vendar pa glede na pridobljene podatke na prvi stopnji ne v zadostnem številu glede na ZZZRI. Tudi v tožbi je tožnik zatrjeval enako: da je dejansko stanje napačno oziroma nepopolno ugotovljeno, saj je v spornih mesecih zaposloval več invalidov, kot izhaja iz izpodbijane odločbe in sicer v mesecu septembru 2009 29 invalidov, v oktobru 2009 30 invalidov, v novembru 2009 30 invalidov, v februarju, marcu, aprilu, maju, juniju, juliju 2010 32 invalidov ter v avgustu 33 invalidov, o čemer je priložil tudi kopije odločb ZPIZ ter obrazcev M1-M2 oziroma prijave odjave v zavarovanje za posamezne delavce. Tožnik torej ugovarja, da podatki, ki jih je pridobil prvostopni organ iz uradnih evidenc pri ZZZS, niso točni in bi lahko, če bi bili upoštevani pravilno, vplivali na odločitev, tj. na višino prispevka tožnika za obravnavano obdobje. Ta očitek tožnika pa v upravnem postopku ni bil presojan in je že iz tega razloga izpodbijana odločba nezakonita. Glede na povedano zato tudi ne gre za nedovoljene tožbene novote (20. člen ZUS-1), ker jih je – kot že povedano – tožnik uveljavljal že v pritožbenem postopku, prav tako pa brez ustrezne primerjave ter morebitne dopolnitve in razjasnitve predloženih listin ni mogoče zaključiti, da predloženi dokazi ne morejo izpodbiti ugotovitev postopka, na podlagi katerih temelji izpodbijana odločitev.

13. V zvezi s tožnikovim očitkom o napačni zavrnitvi napovedi prvo uveljavljene nadomestne izpolnitve zaradi prepozno poslanih pogodb organu o poslovnem sodelovanju z invalidskima podjetjema pa se je opredelilo že Vrhovno sodišče RS (točka 9 obrazložitve te sodbe).

14. Sodišče tako ugotavlja, da na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku za izdajo upravnega akta, ne more rešiti spora, ker so v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena, pravo dejansko stanje pa je treba ugotoviti v upravnem postopku, zaradi česar je tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in ob upoštevanju načela racionalnosti postopka vrnilo zadevo prvostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral organ preveriti predložene listine, zlasti pa ugotoviti, na katero obdobje se obrazci M1-M2 nanašajo, zaradi njihove primerjave s podatki iz uradne evidence pri ZZZS, ugotoviti pravilno dejansko stanje in na tej podlagi izdati novo odločbo.

15. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 285 EUR, kar z 22 % DDV znaša 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške revizijskega postopka pa je sodišče odmerilo z upoštevanjem drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife na podlagi določb Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT-C). Tožnik je ocenil vrednost predmeta na 169.541,13 EUR. Ne glede na navedeno sodišče meni, da gre za neocenljivo zadevo, zato je z uporabo drugega odstavka 25. člena ZOdvT-C na podlagi tarifne številke 3300 tožniku priznalo stroške v višini 282 EUR nagrade za postopek z revizijo, kar z 22 % DDV znaša 344,04 EUR. Skupaj torej 691,74 EUR. Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.