Jedro

Na zvišanje odstotka invalidnosti lahko vpliva samo poslabšanje zdravstvenega stanja tistih okvar, za katere je bila invalidu priznana invalidnost, in okvar, ki so v vzročni zvezi s priznano poškodbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrgla zahtevo tožnice za priznanje višjega odstotka invalidnosti. Tožena stranka navaja, da je glede na zadnjo oceno invalidnosti in glede na sedanje stanje okvare organizma posebna zdravniška komisija menila, da ni verjetno, da je nastala sprememba okvare organizma, ki vpliva na že ugotovljen odstotek invalidnosti, ker se stanje priznanih poškodb ni poslabšalo.

Tožnica je zoper odločbo sprožila upravni spor in v tožbi navaja, da odločba tožene stranke ni sprejemljiva, saj strokovno mnenje posebne zdravniške komisije ni eksplicitno negativno, temveč je podano v pogojniku "ni verjetno", zato bo tožena stranka morala zahtevati dodatno mnenje višje zdravstvene komisije ali pa ekspertno mnenje specialistov Klinike za kirurgijo srca in ožilja. Nadalje navaja, da je povsem netočna navedba v odločbi, da naj bi iz priložene dokumentacije izhajalo, da "sedanje stanje okvare organizma in priznanih poškodb skeleta ni poslabšano", ker take situacije v predloženi dokumentaciji ni. Klinika za kirurgijo srca je samo zapisala ugotovljeno stanje pred in po koronarni operaciji. Po mnenju tožnice pa je v odločbi najbolj sporna navedba, da "bolezen srca s priznanimi poškodbami ni povezana," kar dokazuje, da tožena stranka ni pravilno ocenila dejanskega stanja iz priložene medicinske dokumentacije oziroma ni upoštevala strokovno že zdavnaj dokazano povezavo med gibanjem in srčnimi boleznimi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je odločba v skladu s 109. členom zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev, ki določa, da se zahteva za ugotavljanje novega odstotka invalidnosti v zvezi z nastalo spremembo zavrže, če ni dokazano kot verjetno, da je nastala sprememba po tem členu. V nadaljevanju tožena stranka navaja enako kot v obrazložitvi odločbe. Tožba ni utemeljena.

Na podlagi 109. člena prečiščenega besedila zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (Uradni list SFRJ, št. 31/86, spremembe 44/89, 87/89, 20/90 in 42/90) v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), lahko vojaški invalid vloži zahtevo za ugotovitev novega odstotka vojaške invalidnosti, če nastanejo spremembe, ki vplivajo na njegove pravice (1. odstavek). Postopek se začne, če vojaški invalid dokaže kot verjetno, da je nastala sprememba, ki vpliva na določeno pravico (4. odstavek). Med poslabšanjem zdravstvenega stanja in vzrokom invalidnosti mora biti izkazana vzročna zveza. Iz zdravstvene dokumentacije, ki je v spisu izhaja, da je bila tožnici po zadnji oceni invalidnosti zdravniške komisije z dne 24.12.1986 ocenjena 90 % invalidnost, zaradi stanja po prestrelni poškodbi levega kolka z okvaro ishiadičnega živca, močno atrofijo celotne leve spodnje okončine in prikrajšavo leve spodnje okončine za 4 cm, ter omejeno gibljivostjo v levem kolku in deformacijo levega gležnja v equinovarus položaju ter stanje po strelni poškodbi obeh zapestij. Iz izvidov zdravnikov specialistov, kardiologa in kirurga UKC z dne 24.11.1992 in 15.1.1993 ne izhaja, da bi bilo sedanje stanje okvare organizma in priznanih poškodb skeleta poslabšano. Iz teh izvidov izhaja, da je pri tožnici ugotovljena naslednja diagnoza: kalcinirana mitralna stenoza in insuficienca f.r. III. - IV., kombinirana srednja visoka pljučna hipertenzija, relativna trikuspidalna insuficienca in pomembna zožitev PLUL LCX ter zožitev in periferna okluzija RCA. Iz teh izvidov ni razvidno, da bi bila bolezen srca povezana z že prej navedenimi poškodbami. Posebna komisija je v svojem mnenju z dne 24.3.1993 ugotovila, da iz izvida zdravnikov specialistov (kardiologa, kirurga UKC) izhaja, da sedanje stanje okvare organizma in priznanih poškodb skeleta ni poslabšano. Bolezen srca s priznanimi poškodbami ni povezana. Niti iz izvidov, ki jih je k zahtevi predložila tožnica, niti iz posebnega mnenja komisije ni mogoče sklepati, da so pri tožnici nastale takšne spremembe zdravstvenega stanja, ki bi vplivale na njene pravice. Glede tožbenega ugovora, da strokovno mnenje posebne komisije ni eksplicitno negativno, temveč je podano v pogojniku "ni verjetno", sodišče pripominja, da je v mnenju komisija uporabila dikcijo iz 6. odstavka 109. člena zakona, po kateri se šteje, da je dokazano kot verjetno, da je nastala sprememba po 4. odstavku tega člena, če da komisija mnenje, da je verjetno nastala sprememba iz prvega odstavka tega člena. Tudi glede ostalih dveh tožbenih ugovorov sodišče meni, da nista pravno utemeljena, še posebej glede na 4. odstavek 109. člena zakona, ki določa, da se začne postopek v zvezi z zahtevo po prvem odstavku tega člena, če vojaški invalid izkaže kot verjetno, da je nastala sprememba, ki vpliva na določeno pravico. Tega pa tožnica z izvidom zdravnikov specialistov UKC ni izkazala, saj iz njih ne izhaja, da je podana vzročna zveza med poslabšanjem obolenja srca in vzrokom invalidnosti.

Ker torej ni verjetno izkazano, da je pri tožnici nastala sprememba, ki bi vplivala na njene pravice, je tožena stranka utemeljeno zavrgla njeno zahtevo.