Jedro

Za dopustnost prepovednega zahtevka v začasni odredbi je ključno, da naslovnik (dolžnik) ve, kaj konkretno je tisto, kar mu je prepovedano v prihodnje, zato mora upnik prepovedni zahtevek v predlogu za izdajo začasne odredbe ustrezno konkretizirati. Če iz prepovednega zahtevka ni mogoče ugotoviti, kakšna vsebina ravnanja je v bodoče prepovedana dolžniku, je onemogočen preizkus njegove utemeljenosti.

Pri prepovednih zahtevkih, ki se nanašajo na praviloma daljše časovno obdobje, in ob tem, da se lahko v bistvenem spremenijo okoliščine v zvezi z upnikom in njegovim statusom javne osebe, je očitno prekomeren poseg v pravico dolžnika do izražanja in komplementarno pravico javnosti do obveščenosti prepovedati dolžniku vsakršno razkrivanje podatkov o upnikovem družinskem in intimnem življenju javnosti. S tem bi bilo v času trajanja začasne odredbe dolžniku onemogočeno vsako pisanje o tem delu upnikovega življenja, ne glede na to, za kakšne dogodke bi šlo (tudi za takšne, za seznanitev s katerimi obstaja upravičen interes javnosti), z izjemo izrazito naklonjenega in pozitivnega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani 1. in 3. točki potrdi.

II. Upnik in dolžnik vsak sam nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugovoru dolžnika zoper sklep tega sodišča z dne 19. 12. 2013 delno ugodilo tako, da je sklep v točki 3, 4 in 6 razveljavilo ter predlog za začasno odredbo, ki se glasi: „Dolžniku se izrecno prepoveduje v oziroma na kateremkoli mediju objaviti članke, fotografije ali navedbe, ki javnosti razkrivajo podatke o upnikovem družinskem in intimnem življenju; dolžniku se izrecno prepoveduje v oziroma na kateremkoli mediju objaviti članke, fotografije ali navedbe, ki javnosti razkrivajo podatke o upnikovem zasebnem druženju s tretjimi osebami, za seznanitev s katerim ne obstaja upravičen interes javnosti; dolžnik je dolžan s spletne strani www.x.si ali s katerekoli druge spletne strani, katere izdajatelj je, oziroma s kateregakoli drugega medija, ki ga izdaja, nemudoma umakniti vse članke, zapise in navedbe, katerih vsebina nasprotuje tej začasni odredbi.“, zavrnilo (1. točka izreka). V preostalem delu je ugovor dolžnika zavrnilo kot neutemeljen (2. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške ugovornega postopka (3. točka izreka).

2. Zoper 1. in 3. točko izreka izpodbijanega sklepa iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščenki vlaga pritožbo upnik in sodišču predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovor dolžnika v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje, v obeh primerih pa naložitev plačila upnikovih stroškov dolžniku. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da je upnik kot bivši direktor urada za X javna oseba. Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da naj predlog za izdajo začasne odredbe pod točkami 3, 4 in 6 izpodbijanega sklepa z dne 19. 12. 2013 ne bi bil dovolj konkretiziran, da bi bil sklep izvršljiv. Navaja, da sodišče prve stopnje v tem delu svoje odločitve ni ustrezno obrazložilo, njegovo stališče pa je tudi napačno. Navaja, da je edina obrazložitev sodišča v zvezi s tem ta, da naj „dolžnik ne bi mogel vedeti, kako vsebino lahko na njihovi podlagi objavlja ter katere konkretne članke mora odstraniti s spletne strani“. V zvezi z razkrivanjem podatkov o upnikovem družinskem in intimnem življenju javnosti navaja, da dolžnik kot izdajatelj medija ve in je dolžan vedeti, kateri podatki predstavljajo podatke o družinskem in intimnem življenju. Meni, da kakovost in značaj teh podatkov označuje že ime samo, gre pa za podatke iz najožje sfere posameznikove zasebnosti, za katere ne obstaja upravičen interes javnosti, da se z njimi seznani (zlasti upoštevaje, da upnik ni javna oseba). Dalje navaja v zvezi z zavrnjenim prepovednim zahtevkom v zvezi z upnikovim osebnim druženjem s tretjimi osebami, za katerega ne obstaja upravičeni interes javnosti, da je izkustveno jasno, kaj pomeni zasebno druženje s tretjimi osebami. Navaja, da gre za primere, kot je pričujoči - kava v lokalu - situacija, kjer je jasno, da gre za upnikovo zasebno interakcijo s tretjimi osebami. Dalje navaja, da je upnik pri tem upošteval ustavno zajamčeno pravico dolžnika do svobode izražanja in ker bi lahko v določenih primerih tudi za upnikovo druženje s katero tretjo osebo obstaja utemeljen interes javnosti, je upnik izrecno postavil ta pogoj kot tisti, ki naj bo odločilen. Poudarja, da ne gre za nikakršne nedoločne pojme, gre za pojme, ki jih definira in obrazlaga pravna teorija in praksa, zelo izčrpno tudi praksa evropskega sodišča. Pove, da gre za pojme, ki določajo in ločijo dovoljeno od nedovoljenega, sprejemljive posege v zasebnost od nesprejemljivih, zaradi česar pričakuje, da bo te pojme uporabilo tudi sodišče in jih apliciralo na konkretni primer, njihovo poznavanje, predvsem pa poznavanje mej dopustnosti pisanja, pa je gotovo znano tudi dolžniku kot strokovnjaku. Glede na navedeno po njegovem mnenju ni moč govoriti o nezadostni konkretizaciji, pri čemer upnik izpostavlja, da določnejša opredelitev tozadevnega prepovednega zahtevka sploh ni bila možna, predvsem pa ne bi bila smiselna, ker bi jo bilo moč povsem enostavno zaobiti. Enako meni, da velja za umik člankov, navedb …, s katerimi se nasprotuje tej začasni odredbi; meni, da se s predmetnim zahtevkom zagotavlja umik aktualnih, do izdaje odredbe že objavljenih člankov, navedb, fotografij …. Glede na to, da se ta zahtevek nanaša na ostale (določne) dele začasne odredbe, sam po sebi nikakor ni nedoločen, temveč je povsem konkreten in smiseln. Pripominja, da je takšen zahtevek tudi v skladu z obstoječo sodno prakso (npr. Z 2005/01313), od katere je sodišče s sprejeto odločitvijo neutemeljeno in neobrazloženo odstopilo. Dalje pove, da je v zvezi z zavrnjenimi prepovednimi zahtevki bistveno, da gre za prepoved bodočih kršitev, ki so enake tistim, kakršne je sodišče v zvezi z dolžnikovim ravnanjem že ugotovilo oziroma o kakršnih je že podalo zaključke. Meni, da je sodišče izrecno ugotovilo obstoj kršitev, ki so zaobsežene v 3. in 4. točki predloga za izdajo začasne odredbe, zaradi česar je po njegovem mnenju več kot očitno, da gre za utemeljene zahtevke, s katerimi želi upnik v prihodnje (do rešitve zadeve v pravdi) preprečiti dolžnikove posege v njegove osebnostne pravice, v zvezi s katerimi obstaja dosedanja dolžnikova praksa kršitev, prav tako pa je upnik med postopkom več kot izčrpno izkazal, da gre za dolžnikovo ponavljanje tovrstnih ravnanj - trend, ki ga je potrebno ustaviti, saj to upniku povzroča nenadomestljivo škodo. Meni, da je nemogoče kršitev, in s tem prepovedni zahtevek, zajeti zgolj z določenimi besedami, saj je to nesmiselno. Po njegovem mnenju je nesmiseln tudi sistem, po katerem bi moral upnik za primer vsake kršitve vložiti posebno začasno odredbo ali tožbo, s katero bi zavaroval svojo zasebnost, pa četudi bi šlo za istega kršitelja in isto vrsto posegov v osebnostne pravice. Meni, da je takšno formalistično razumevanje prepovednih zahtevkov v nasprotju z namenom začasnih odredb in preprečuje tisto varstvo, kakršnemu so začasne odredbe namenjene. Po njegovem mnenju se dolžniku s takim razumevanjem omogoča konstantno kršenje upnikovih osebnostnih pravic - in to na spletu, kjer si objave sledijo in kjer pride do nastajanja nove škode z vsakim klikom na sporno spletno stran. Upnik meni, da potrebuje ustrezno varstvo tudi glede na ugotovitev sodišča v sklepu z dne 19. 12. 2013, da je upnik izkazal, da dolžnik prostovoljno s spornimi objavami ne bo prenehal. Dalje izpostavlja, da dolžnik ni ugovarjal, da bi se naj s prepovedmi pretirano omejevalo njegove pravice do svobode izražanja in v tej zvezi posledično tudi ni podal nobenih obrazložitev. Meni, da je konkretizacija prepovednih zahtevkov tesno povezana z vprašanjem sorazmernosti pravic, kar pa v konkretnem primeru ni vprašljivo, pojem pisanja o intimnem in družinskem življenju pa je vsekakor jasen, določen in predvsem izvršljiv. Enako velja tudi za pisanje o zasebnem druženju upnika s tretjimi osebami, kjer je upnik v veliki meri upošteval dolžnikove ustavne pravice. Ponavlja, da je prepoved po 6. točki posledica obstoječih prepovednih zahtevkov, zato o konkretizaciji in izvršljivosti ob obstoju vsaj enega prepovednega zahtevka sploh ni dvoma. Priglaša stroške pritožbe.

3. Dne 17. 4. 2014 je upnik pritožbo dopolnil z navedbami v zvezi s člankom z dne 14. 4. 2014, v katerem je med „XX“ omenjen tudi upnik. Navaja, da je taka oznaka zanj žaljiva, predstavlja negativno vrednostno sodbo in nedovoljen poseg v čast in dobro ime, takšno pisanje dolžnika pa je po njegovem mnenju neprimerno in tudi nepotrebno, saj z ničimer ne služi obveščanju javnosti, žali pa njegovo osebnost. V konkretni zadevi navaja navedeni članek kot dodatni dokaz, ki izpričuje poseg v upnikove osebnostne pravice in ponavljanje teh posegov ter s tega vidika ogroženost njegovih pravic v bodoče. Že na tem mestu višje sodišče pojasnjuje, da navedb iz te vloge pri odločanju o pritožbi ni upoštevalo, saj je vložena po izteku pritožbenega roka, glede na objektivne meje pravnomočnosti pa trditve, ki se nanašajo na dogodke po izdaji izpodbijanega sklepa, na odločitev o pritožbi ne vplivajo.

4. Dolžnik je po pooblaščencu na pritožbo odgovoril in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je izpodbijani del sklepa ustrezno obrazložen, tako da je pritožbeno sodišče lahko preverilo razloge za odločitev sodišča prve stopnje ter njegovo miselno pot pri njenem sprejetju, zato je izpodbijani sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

7. Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da upnik ni javna oseba. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo svojo pravilno ugotovitev, da ima upnik status t. i. relativne osebe iz javnega življenja, navedene razloge pa višje sodišče sprejema kot povsem pravilne in jih v izogib ponavljanju ne povzema. Do pritožbenih navedb v zvezi s tem vprašanjem pa se višje sodišče podrobneje ne opredeljuje, saj je sodišče prve stopnje dolžnikovemu ugovoru zoper zahtevke iz 3. 4. in 6. točke predloga ugodilo iz drugega razloga, tako da to, ali je upnik javna oseba ali ne, za odločitev o pritožbi ni pravno odločilno.

8. Sodišče prve stopnje je odločitev o delni ugoditvi ugovoru dolžnika glede 3., 4. in 6. točke sklepa o začasni odredbi z dne 19. 12. 2013 sprejelo na podlagi ugotovitve, da predlog začasne odredbe v tem delu ni dovolj konkretiziran, da bi bil sklep izvršljiv. Ugotovitev je pravilna. Višje sodišče se sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje, ki jih v izogib ponavljanju sprejema kot del razlogov tega sklepa. Upnik prepovednega zahtevka iz 3. točke ni konkretiziral oziroma povedano drugače, upnik v predlogu ni navedel, katerih podatkov iz njegovega intimnega in družinskega življenja naj upnik v prihodnje s svojimi objavami ne razkriva javnosti. Višje sodišče ugotavlja, da sta prepovedna zahtevka v 3. in 4. točki oblikovana preveč nedoločno, saj na njuni podlagi ni mogoče ugotoviti, kakšna vsebina ravnanja je v bodoče prepovedana dolžniku, s tem pa je onemogočen preizkus utemeljenosti tega dela zahtevka (enako Višje sodišče v Ljubljani v sodbi in sklepu št. I Cpg 180/2012 z dne 23. 1. 2013).

9. Iz pritožbenih navedb izhaja, da se upnik zavzema za popolno prepoved javnega objavljanja podatkov o svojem družinskem in intimnem življenju, to pa bi pomenilo prekomeren poseg v dolžnikovo svobodo izražanja. Upoštevati je treba tudi, da trend tehtanja pravice do zasebnosti oziroma do varstva pravice do časti in dobrega imena (osebnostne pravice) na eni strani in svobode izražanja na drugi strani ne gre v smeri širjenja zaščite pravice do zasebnosti oziroma osebnostnih pravic. V odločbi št. Up-584/12 z dne 22. 5. 2014 je Ustavno sodišče RS zapisalo, da vprašanja, povezana z razmerjem med svobodo izražanja (39. člen Ustave) in pravico do zasebnosti oziroma varstva osebnostnih pravic (35. člen Ustave), sodijo med tista, ki jim Ustavno sodišče praviloma posveča posebno pozornost. Ustava v prvem odstavku 39. člena zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska ter drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema ter širi vesti in mnenja. Svoboda izražanja je poleg tega, da je neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi, tudi temeljni konstitutivni element svobodne demokratične družbe. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-172/94 z dne 9. 11. 1994 poudarilo, da svoboda tiska in izražanja mnenj pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost. Pomen in vloga svobode izražanja sta večplastna. Funkcija svobode izražanja je varovati svobodo do posredovanja informacij in mnenj (aktivni vidik) pa tudi svobodo njihovega sprejemanja, torej pravico do obveščenosti (pasivni vidik). Iz dosedanje ustavnosodne presoje izhaja, da je treba pri izvrševanju pravice do svobode izražanja upoštevati tudi dolžnosti in odgovornosti novinarjev in drugih publicistov, da pri svojem delu ne prestopijo določenih meja glede spoštovanja pravic zasebnosti ter osebnostnih pravic drugih. Glede na poseben pomen svobode izražanja mora biti v konfliktu človekovih pravic pri tehtanju interesov in dobrin svobodi izražanja dana posebna teža. V zadevah, pri katerih gre za omejevanje te pravice, je treba še posebej skrbno preveriti, ali obstajajo ustavno sprejemljivi razlogi za takšno omejitev. Višje sodišče ugotavlja, da je mora v okviru takšne presoje tudi sodišče v postopku odločanja o predlogu za začasno odredbo presojati tudi, ali je omejitev prav v predlaganem obsegu ustavno sprejemljiva. Pri prepovednih zahtevkih, ki se nanašajo na praviloma daljše časovno obdobje, in ob tem, da se lahko v bistvenem spremenijo okoliščine v zvezi z upnikom in njegovim statusom javne osebe, je očitno prekomeren poseg v pravico dolžnika do izražanja in komplementarno pravico javnosti do obveščenosti prepovedati dolžniku vsakršno razkrivanje podatkov o upnikovem družinskem in intimnem življenju javnosti. S tem bi bilo v času trajanja začasne odredbe dolžniku onemogočeno vsako pisanje o tem delu upnikovega življenja, ne glede na to, za kakšne dogodke bi šlo (tudi za takšne, za seznanitev s katerimi obstaja upravičen interes javnosti), z izjemo izrazito naklonjenega in pozitivnega (prim. s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 3167/2009 z dne 30. 9. 2009).

10. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v svojih odločitvah vedno znova poudarja, da svoboda izražanja (10. člen Evropske konvencije za človekove pravice - EKČP) sodi med temeljna načela demokratične družbe in med temeljne pogoje za njen razvoj pa tudi za razvoj vsakega posameznika ter za njegovo samouresničitev. Čeprav so v skladu z drugim odstavkom 10. člena EKČP dopustne določene omejitve te pravice, je treba te ozko razlagati, nujnost kakršnekoli omejitve pa mora biti prepričljivo utemeljena. Evropsko sodišče je tudi v zvezi s poročanjem medijev v Republiki Sloveniji že zavzelo stališče (prim. sodbo ESČP v zadevi Mladina, d. d., proti Sloveniji z dne 17. 4. 2014), da mora obstajati pravično ravnovesje med nasprotujočima si interesoma do varovanja pravic osebnosti in svobode izražanja, ter da mora biti poseg v prvo, da bi bil dopusten, „nujen v demokratični družbi“. Višje sodišče ugotavlja, da bi popolna bodoča prepoved kakršnegakoli objavljanja podatkov iz upnikovega družinskega in intimnega življenja pomenila neupravičen poseg v svobodo izražanja tudi glede na navedene določbe EKČP in sodno prakso ESČP. 11. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna tudi glede 4. točke predloga, saj tudi zahtevek, da se „dolžniku izrecno prepoveduje v oziroma na kateremkoli mediju objaviti članke, fotografije ali navedbe, ki javnosti razkrivajo podatke o upnikovem zasebnem druženju s tretjimi osebami, za seznanitev s katerim ne obstaja upravičen interes javnosti“ ni konkretiziran v tolikšni meri, da bi dolžnik vedel, kakšno vsebino na njegovi podlagi lahko objavlja in kakšne ne. Pritožbena navedba, da je s tem zahtevkom mišljeno poročanje o zasebnem druženju - denimo kava v lokalu, kakršno je bilo z začasno odredbo v četrti alineji 1. točke izdane začasne odredbe prepovedano, je neutemeljena, saj to iz besedila predlaganega prepovednega zahtevka ne izhaja, zgolj dostavek, da je dolžniku prepovedano poročanje o upnikovem osebnem druženju s tretjimi osebami, za katerega ne obstaja upravičen interes javnosti, pa ne pomeni zadostne konkretizacije prepovednega zahtevka v smislu ustaljene sodne prakse. Upnik se neutemeljeno zavzema za to, da bi moral dolžnik kot izdajatelj medija vedeti, kdaj gre za podatke, za poročanje o katerih obstaja upravičen interes javnosti. Za dopustnost prepovednega zahtevka v začasni odredbi je namreč ključno, da naslovnik (dolžnik) ve, kaj konkretno je tisto, kar mu je prepovedano v prihodnje, pogoj, da ne sme iti za podatke, za katere ne obstaja upravičen interes javnosti, pa je presplošen. Sodišče zavrača pritožbeno navedbo, da določnejša opredelitev tozadevnega prepovednega zahtevka sploh ni mogoča, saj je upnik že v sami pritožbi ta prepovedni zahtevek določneje opredelil (z oznako, da gre za podobne situacije kot je bila „kava v lokalu“, o kateri je dolžnik poročal), pa tudi sicer je v sodni praksi mogoče najti dovolj konkretne prepovedne zahtevke, ki jim je sodišče dalo pravno varstvo (prim. z zadevo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 3269/2009 z dne 14. 10. 2009).

12. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na 6. točko začasne odredbe, na podlagi katere bi moral dolžnik s spletne strani www.x.si ali s katerekoli druge spletne strani, katere izdajatelj je, oziroma s kateregakoli drugega medija, ki ga izdaja, nemudoma umakniti vse članke, zapise in navedbe, katerih vsebina nasprotuje tej začasni odredbi. Višje sodišče ugotavlja, da ta zahtevek sploh ni prepovedni zahtevek, da pa je sodišče prve stopnje v zvezi s tem zahtevkom ne glede na to pravilno ugotovilo, da je premalo konkreten, da bi dolžnik vedel, katere konkretne članke mora odstraniti. Upnik je varstvo z začasno odredbo primarno zahteval v zvezi s konkretnimi objavami dolžnika, ki so zaobsežene v 1. točki začasne odredbe. Enako bi lahko zahteval tudi glede drugih že objavljenih člankov oziroma fotografij, saj je imel tudi v zvezi z drugimi že obstoječimi objavami ob vložitvi predloga za začasno odredbo možnost, da zahteva njihov umik, v kolikor je presodil, da gre za poseg v njegovo zasebnost oziroma osebnostne pravice. Začasna odredba je bila izdana v zvezi s konkretno navedenimi objavami dolžnika (1. točka), enako konkretno pa bi upnik moral opredeliti tudi druge objave, ki po njegovem mnenju presegajo dolžnikovo svobodo izražanja in neupravičeno posegajo v zasebnost upnika, česar pa ni storil, čeprav bi to lahko storil, saj ne gre za bodoče, temveč preteklo ravnanje dolžnika, s katerim je bil upnik seznanjen oziroma bi se lahko z njim seznanil. V kolikor bi ob izdani začasni odredbi za umik določene objave upnik lahko zgolj z razširitvijo zahteve po umiku še na druge podobne objave, ki nasprotujejo izdani začasni odredbi, dosegel umik drugih, zgolj splošno navedenih objav, bi s tem zaobšel pogoje za izdajo začasne odredbe, za kar pa seveda ni podlage v veljavni zakonodaji. Tako se izkaže upnikova trditev, da se ta zahtevek nanaša na ostale (določne) dele začasne odredbe, zato je določen, konkreten in smiseln, za neutemeljeno.

13. Pritožbene navedbe, da je sodišče (v zvezi s konkretnimi objavami dolžnika) ugotovilo obstoj kršitev, ki so zaobsežene v 3. in 4. točki predloga za izdajo začasne odredbe, niso utemeljene, pogoj za bodoče prepovedne zahtevke je namreč njihova opredelitev na način, da je dolžniku jasno, kaj sme objavljati in česa ne. Upnik predloga za izdajo začasne odredbe v 3. in 4. točki namreč ni omejil na primere, podobne primerom iz 1. točke (pri čemer se Višje sodišče ne opredeljuje do vprašanja, ali bi s tako omejitvijo prepovedne zahtevke zadostno opredelil), prav tako samo dejstvo, da so prepovedni zahtevki predlagani v zvezi z določeno ugotovljeno kršitvijo, ne odveže upnika dolžnosti ustreznega konkretiziranja prepovednih zahtevkov tako, da dolžnik ni v dvomu o tem, katero ravnanje mu je prepovedano. Ta dolžnost upnika pa ne pomeni, da bi moral za zavarovanje pravic svoje osebnosti za vsako kršitev vložiti posebno začasno odredbo ali tožbo, svoje zahtevke mora zgolj ustrezno (dovolj natančno) opredeliti, kar po naravi stvari in glede na obstoječo sodno prakso ni ne nemogoče ne nesmiselno. Višje sodišče zavrača očitek o formalističnem razumevanju prepovednih zahtevkov, saj ne gre za izpolnjevanje nekih formalnih pogojev s strani upnika, temveč - kot je bilo v razlogih tega sklepa že večkrat pojasnjeno - za opredelitev zahtevkov tako, da bo dolžnik lahko v bodoče presodil, kakšne objave so skladne z izdano začasno odredbo, prav tako pa tudi sodišče pa lahko presodi utemeljenost posega v dolžnikove ustavno zagotovljene človekove pravice le, če je prepovedni zahtevek dovolj konkreten.

14. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da dolžnik ni ugovarjal, da naj bi se s prepovedmi pretirano omejevalo njegovo pravico do svobode izražanja oziroma tega ni obrazložil. Dolžnik je v ugovoru zatrjeval, da gre za pavšalne in nekonkretizirane zahtevke, ki niso izvršljivi, kar je bistvo ugotovitve sodišča, poleg tega na pravilno uporabo materialnega prava (kar presoja konkretiziranosti zahtevkov je) pazi sodišče po uradni dolžnosti.

15. Druge pritožbene navedbe za odločitev o pritožbi niso pravno pomembne, zato se do njih višje sodišče ne opredeljuje.

16. Glede na to, da je pritožba dolžnika neutemeljena v delu, ki se nanaša na ugoditev ugovoru v zvezi s 3., 4. in 6. točko predloga, je skladna z zakonom tudi odločitev, da upnik glede na delni uspeh sam nosi svoje stroške ugovornega postopka.

17. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, ter peti odstavek 38. člena ZIZ).

18. Dolžnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

19. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).