Jedro

Čeprav je v predkazenskem postopku poligrafsko testiranje zakonita metoda za usmeritve policije pri odkrivanju in preiskovanju kaznivih dejanj, pa mora sodišče zapisnik o poligrafskem testiranju iz spisov izločiti, saj gre za nedovoljen dokaz zaradi premajhne zanesljivosti rezultatov testiranja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo K 30/05 z dne 11.2.2008 obsojeno M.Š. spoznalo za krivo kaznivega dejanja umora po 1. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in ji na podlagi drugega odstavka 127. člena KZ z uporabo omilitvenih določil iz 2. točke 42. člena in 1. točke 43. člena KZ izreklo kazen osem let zapora, v katero ji je po prvem odstavku 49. člena KZ vštelo čas pridržanja od 14.9.2004 od 10.00 ure do 16.9.2004 do 15.55 ure. Na podlagi drugega odstavka 69. člena KZ je obsojenki odvzelo pištolo za klanje (omamljanje, pripomba Vrhovnega sodišča) živali, ki je bila uporabljena pri kaznivem dejanju, povrnitve stroškov kazenskega postopka pa jo je oprostilo. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo deloma ugodilo pritožbi obsojenkinega zagovornika in izpodbijano sodbo v odloči o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenki kazen znižalo na sedem let zapora, v ostalem pa je to pritožbo, pritožbi obsojenkine matere in deda pa v celoti, zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da je policija po 34-urnem maltretiranju in izsiljevanju dosegla, da je obsojenka priznala kaznivo dejanje. Po vložnikovem mnenju je zato podana kršitev „materialnega prava“ iz 3., 6. in 7. točke Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in 21. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Te določbe prepoveduje nasilje nad ljudmi, ki jim je vzeta prostost, in vsakršno izsiljevanje priznanj. Zahteva tudi trdi, da je podana kršitev iz 11. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Po vložnikovem videnju višje sodišče ni odgovorilo na pritožbeni očitek, ki se je nanašal na nezakonite metode policije pred obsojenkino izjavo, s katero je kriminalistom priznala dejanje. Kršitev pravic obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP pa je po vložnikovem mnenju podana zato, ker je sodišče v pravnomočni sodbi zavrnilo dokazne predloge za postavitev izvedencev forenzične in psihiatrične stroke, rekonstrukcijo dogodka ter za pridobitev rezultatov poligrafskega testiranja obsojenke. S tem, da je sodišče zavrnilo naštete dokaze, je kršilo določbo točke c) tretjega odstavka 6. člena EKČP in tretjo alinejo 29. člena URS. Po trditvah zahteve je bila obsojenki pravica do obrambe kršena tudi s tem, da se je smela z zagovornico pred zaslišanjem posvetovati le pet minut in nato po nasvetu zagovornice priznala storitev kaznivega dejanja samo zato, da bi ostala na prostosti. Zahteva tudi trdi, da je sodišče v nepravilni sestavi odločalo o zahtevi obrambe za izločitev predsednika obravnavnega senata. Sodišče se tudi ni izjavilo o tezi tožilstva, podani v zaključnem govoru, da naj bi bila obsojena M.Š. „nekako podaljšana roka“ pri izvršitvi dejanja, ki naj bi ga dejansko naročil B.Z. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki drugega (očitno mišljeno prvega) odstavka 371. člena oziroma protispisnosti po „14. točki 359. člena ZKP“, vložnik utemeljuje z navedbami, da je sodišče v nasprotju z dokazi v spisu ugotovilo, da je pokojni R.Š. v trenutku, ko mu je bila prizadejana smrtonosna poškodba, ležal na levem boku, sodišče pa se je zapletlo tudi v nasprotja glede oškodovančeve vinjenosti v popoldanskih urah in v času storitve kaznivega dejanja. Poudarja tudi, da sklepanje v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je pok uporabljene pištole veliko manjši od pištolskega strela, temelji le na laičnem sklepanju sodišča, ne pa na mnenju izvedenca forenzične ali balistične stroke. Vložnik navaja, da ni podlage za sklepanje, da je obsojenka storila kvalificirano obliko kaznivega dejanja na zahrbten način, saj okoliščina, da je oškodovanec spal, nima podlage v „nobenem spisovnem gradivu“. Zaradi napačne, za obsojenko neugodne pravne kvalifikacije, ji je bila po vložnikovem mnenju izrečena previsoka sankcija, pri čemer sodišče tudi ni upoštevalo obsojenkino nenadomestljivo vlogo pri skrbi za oba majhna otroka. Obsojenkin zagovornik v zahtevi tudi navaja, da je v pritožbi višjemu sodišču predlagal, naj se „osebno“ seznani s telefonskimi prisluhi, ker da je to pomembno pri presoji o nujnosti postavitve izvedenca psihiatrične stroke, pa višje sodišče tega ni storilo. V sklepnem delu zahteve izpodbija tudi primernost obsojenki izrečene zaporne kazni. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obsojenko oprosti obtožbe ali ji izreče nižjo kazen zapora, podrejeno pa, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje „pristojnemu“ sodišču. Do odločitve o zahtevi pa vložnik Vrhovnemu sodišču predlaga, da odloži izvršitev kazni ter da obsojenko oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve EKČP, URS ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in izrečene kazenske sankcije, torej razlogov, ki jih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obsojenkinega zagovornika za varstvo zakonitosti in predlog za odložitev kazni zapora zavrne.

4. Obsojenkin zagovornik v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca vztraja pri navedbah in predlogu iz zahteve.

B.

5. O izsiljevanju priznanja v predkazenskem postopku in vplivom zatrjevanega ravnanja policije na priznanje, ki ga je obsojenka podala, zaslišana pred preiskovalnim sodnikom, vložnik v zahtevi navaja, da je bila obsojenki, ki je na policijsko postajo prišla s šestmesečnim sinom P., prostost odvzeta ob deveti uri, da so policisti nato šest ur zbirali obvestila in v tem času izsiljevali priznanje tudi tako, da je morala na poligrafsko testiranje. Trdi tudi, da je šele ob 15. uri prišla S.Z. na policijsko postajo, nakar so se v navzočnosti delavke centra za socialno delo dogovorili, da bo otrok P. v času, ko bo obsojenki odvzeta prostost, pri S.Z. Nato se je obsojenkino zasliševanje nadaljevalo do večera, ko so jo peljali v policijsko menzo, odtod pa v celico, kjer je prespala. Naslednje jutro ob osmi uri je morala s policisti na policijsko postajo, kjer je poklicala priče za hišno preiskavo, ki je bila opravljena v navzočnosti prič S.D. in F.Š., nakar je policija obsojenko ob 14. uri ponovno odpeljala v pisarno, kjer ji je policist Z. (pravilno I.D.) kazal dojenčke in ji grozil, da svojega otroka ne bo nikoli več videla, če kaznivega dejanja ne bo priznala. Ko ji je ta policist dejal, da če bo priznala, ji pokaže otroka, se je odločila priznati kaznivo dejanje, čeprav ga ni storila. Ob 19. uri je prišla S.Z. in prinesla otroka, ki ga je obsojenki za pet minut pokazal kriminalist B.T., nakar je obsojenka zaradi takega ravnanja policistov, ki vsebuje vse znake izsiljevanja priznanja, dejanje tudi priznala. Zato je po vložnikovem mnenju podana kršitev 3., 6. in 7. člena EKČP, 21. člena URS in 11. člena ZKP, po vsebini pa bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se na tako nedovoljen dokaz sodba ne bi smela opreti.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka, kršitev URS in konvencijskih pravic, uveljavlja na podlagi lastnega videnja oziroma zatrjevanja dejanskega stanja, ki nima opore v dejstvih, ki jih je v pravnomočni sodbi ugotovilo sodišče, prav tako pa je tudi v nasprotju z listinami v spisu. Tako vložnik netočno navaja, da je bila obsojenki odvzeta prostost 14.9.2004 ob 9.00 uri, saj je iz odločbe o pridržanju in vseh ostalih listin v spisu razvidno, da je bilo to storjeno eno uro kasneje. Nadaljnja trditev, da so policisti od obsojenke nato zbirali obvestila do 15. ure in jo pri tem tudi poligrafsko testirali, v ugotovitvah sodišča, izpovedbah policistov in drugih spisovnih podatkih tudi nima opore. Na nenatančnost zahteve kaže tudi navedba v drugem odstavku na tretji strani, ko vložnik navaja, da je bila obsojenka prvega dne deležna izsiljevanja priznanja od 9. do 15. ure in nato od 14. do 20. ure, pri čemer je že na prvi pogled vidno, da se čas med 14. in 15. uro pri obeh trditvah prekriva. Trditev, da je policija obsojenko maltretirala in priznanje izsiljevala kar 34 ur, je nelogična tudi z vidika navedb v zahtevi, da so obsojenko po zbiranju obvestil zvečer policisti odpeljali v policijsko menzo na večerjo in da je v celici prespala do osmih zjutraj, da je nato do dvanajstih samo poklicala obe solenitetni priči, ki sta bili navzoči pri hišni preiskavi, ki je bila v G. na obsojenkini domačiji opravljena, kakor je razvidno med 12.25 in 13.55 uro. Zato je tudi očitno, da se kriminalisti skupaj z obsojenko do štirinajstih iz G. niso mogli vrniti na Policijsko postajo Koper, ko naj bi po navedbah vložnika kriminalisti nadaljevali z zbiranjem obvestil. Sodišče prve stopnje je z zaslišanjem policistov I.D., B.T. in A.K. natančno raziskalo dogajanje na policijski postaji in ugotovilo, da ne držijo obsojenkine navedbe, da ji je kriminalist D. kazal dojenčke na računalniku in nakazoval, da bo lahko svojega otroka videla samo, če bo priznala, da je storila kaznivo dejanje. Prav tako nima nobene opore v ugotovljenih dejstvih navedba v zahtevi, da je ob devetnajstih prišla S.Z. in prinesla otroka, ki da ga je nato obsojenki pokazal kriminalist B.T., saj je ob devetnajstih v navzočnosti tudi Okrožnega državnega tožilstva v Kopru obsojenka že podajala izjavo po šestem odstavku 148. člena ZKP, kar je trajalo do 22.05 ure. Obsojenka je bila nato 16.9.2004 ob 8.45 uri privedena k preiskovalnemu sodniku. Obsojenki postavljena zagovornica po uradni dolžnosti je od 9.30 do 9.55 ure pregledala spis, ob 10.15 uri se je začelo zaslišanje obsojenke, ki se je razen krajšega odmora od 12.15 do 12.34 ure, nadaljevalo do 14.38 ure. Na tem zaslišanju je obsojenka po tem, ko se je predhodno posvetovala tudi z zagovornico, dejanje podrobno priznala. Vložnikovo zatrjevanje, da je obsojenkino priznanje pred preiskovalnim sodnikom posledica nezakonitega delovanja in izsiljevanja priznanja, ki so ga v incommunicado položaju nad njo izvajali policisti, temelji zgolj na vložnikovi presoji procesno relevantnih dejstev, trditvah, ki pa so, kakor je bilo že pojasnjeno, v neskladju z ugotovitvami v sodbi in s spisovnimi podatki. Vrhovni državni tožilec zato pravilno poudarja, da bi bila uveljavljena kršitev podana le v primeru, če bi ugotovljena dejstva kazala na pridobitev priznanja obsojenke pred preiskovalnim sodnikom s kršitvijo z URS določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v obravnavanem primeru z izsiljevanjem zaradi ločitve obsojenke od njenega otroka in z dolgotrajnostjo zaslišanja. Glede na to, da ugotovljene okoliščine ne potrjujejo navedbe zahteve, da je bilo obsojenkino priznanje izsiljeno, na zakonitost sodbe v ničemer ne vpliva zapis v drugostopenjski sodbi, da je obsojenkino zaslišanje na policiji dolgo trajalo, kar da je razumljivo zaradi tega, ker je podala dolgo izjavo.

7. Ni točna navedba v zahtevi, da sodba temelji izključno na priznanju obsojenke, saj je sodišče podrobno analiziralo izvedene dokaze in ob upoštevanju obsojenkinega priznanja, ki je le nekakšno vezno tkivo, ki prispeva k prepričljivosti ugotovljenih odločilnih dejstev, ocenilo, da je obsojenka storila očitano ji kaznivo dejanje. Glede verižnega vpliva na izvedenca A.Š., ki da je ravno na podlagi obsojenkinega priznanja za 100% spremenil svoje prvotno izvedensko mnenje, ko je sklepal o oškodovančevem samomoru, pa je že sodišče druge stopnje odgovorilo, da je imel izvedenec pred spremembo mnenja na razpolago ne le obsojenkino priznanje, ampak tudi album fotografij, na katerih so bile vidne oblike kapelj krvi, ki so padale iz pištole za omamljanje živali na rob postelje oziroma na tla ob postelji. Zato z nasprotno interpretacijo, ki jo ponuja vložnik v zahtevi, ne uveljavlja nobene procesne kršitve, ampak v tem obsegu ponuja lastno videnje dejanskega stanja. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa po drugem odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

8. Zahteva trdi, da je sodišče kršilo obsojenkino pravico do obrambe, s tem da je zavrnilo več dokaznih predlogov, ki so v uvodu te sodbe že navedeni, in na ta način kršilo obsojenkino pravico do obrambe. Ko gre za odločanje o izvedbi dokazov obrambe v korist obdolžencu, mora sodišče presoditi: a) ali je predlagani dokaz pravno relevanten; b) ali predlagani dokaz sploh obstaja; c) ali je obramba oboje izkazala z ustrezno stopnjo verjetnosti in d) ali bo dokaz v korist obdolženca oziroma zanj uspešen. Praviloma se vprašanje verjetne izkazanosti navadno navezuje na osnovno vprašanje obstoja pravne relevantnosti dokaza. Sodišče pa sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali brez pomena za zadevo, če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo, če je predlagani dokaz nedovoljen in če je bil predlog dan zaradi zavlačevanja postopka.

9. Vložnik v zahtevi navaja, da je sodišče kršilo obsojenkino pravico do obrambe s tem, ko je samo, ne da bi pritegnilo izvedenca forenzične stroke na podlagi oblike kapljic krvi na robu postelje in na tleh ob njem, sklepalo, da R.Š. ni storil samomora, ampak da je pištolo držal nekdo drug, to je obsojena M.Š. Višje sodišče pa je šlo celo korak dlje, ko je zapisalo, da zastavljeno vprašanje ne presega okvira splošne razgledanosti. Točna je navedba v zahtevi, da sodišče ni postavilo izvedenca forenzične stroke zaradi pridobitve mnenja o pomenu in povezavi oblik (sledov) kapljic krvi v zvezi z načinom nastanka poškodbe. Ne drži pa, da se je pri tem oprlo samo na splošno znanje in splošno razgledanost, ampak se je višje sodišče sklicevalo tudi na izvedensko mnenje Inštituta za sodno medicino Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, ki ga je izdelal izvedenec A.Š. Ta je v odgovoru, na kakšen način so nastali sledovi na robu postelje, prikazani na fotografijah 5 in 6, ter na tleh ob postelji, prikazani na fotografiji 7, torej ali je sledove zapustilo orodje (orožje) slike 8, če je, v kakšnem položaju je bilo ter koliko časa je trajalo, da so ti sledovi nastali, odgovoril, da na podlagi pregleda albuma fotografij sklepa, da so sledovi, prikazani na fotografijah 5, 6 in 7, nastali, ko so kaplje krvi padale s pištole na rob postelje oziroma na tla ob postelji. Navedel je tudi, da je bil položaj tega orodja (orožja) v trenutkih padanja kapelj pokončen, del orodja, na katerem je bil sprožilni mehanizem, da je bil zgoraj, orožje (orodje) pa, da je bilo držano v položaju za uporabo. To pa pomeni, da je sodišče imelo strokovno podlago za svoje sklepanje, da krvne sledi potrjujejo obsojenkino priznanje. To pa pokaže, da z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca forenzične stroke sodišče ni kršilo pravice do obrambe.

10. Zahteva tudi nima prav, da je enaka procesna kršitev podana tudi zato, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog za rekonstrukcijo dogodka, kar bi po navedbah obrambe omogočilo preverbo obsojenkinega alibija. Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive razloge, temu pa je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, da pravna relevantnost in uporabnost tega dokaza ni bila utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti. Vrhovni državni tožilec ima prav, ko v odgovoru na zahtevo navaja, da se predlagani dokaz ni nanašal neposredno na potrditev alibija, ampak le na preveritev možnosti, ki temelji na prevelikem številu domnev, da bi lahko izključila v sodbi opisan način storitve kaznivega dejanja. Zahteva tudi navaja, da je sodišče zaključilo, da naj bi obsojena šla po notranjih stopnicah in da ni razvidno, na podlagi česa je sprejelo tak zaključek, vendar ta trditev ne drži. Iz prvostopenjske sodbe je razvidno nasprotno (drugi odstavek na 15. strani), kjer je izrecno navedeno, da je obsojenka zapustila stanovanjsko hišo po zunanjih in ne po notranjih stopnicah, ki vodijo v dnevno sobo. V primeru, da obdolženec meni, da mu je bila z zavrnitvijo dokaznega predloga kršena pravica do obrambe, mora v vseh pravnih sredstvih, ki jih vlaga zoper takšno odločitev, konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna, in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki bo o vloženem pravnem sredstvu odločala. Glede tega dokaza, naštetim kriterijem vložnik ni zadostil, saj zatrjevano kršitev pravic obrambe utemeljuje s sklicevanjem na drugačno dejansko stanje, kot ga je v pravnomočni sodbi ugotovilo sodišče. 11. Vrhovno sodišče v celoti soglaša tudi z razlogi, s katerimi sta sodišči utemeljili zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca psihiatrične stroke, da bi se ta izjavil o obsojenkini prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, s takim stališčem pa je soglašalo tudi višje sodišče, da okoliščine, razvidne iz spisa, ne vzbujajo suma v prištevnost obsojenke v času storitve kaznivega dejanja. Za tako ugotovitev sodišča zadoščajo splošna razgledanost, ustrezne sodniške izkušnje in poznavanje materialnopravnega instituta (ne)prištevnosti. Zato se Vrhovno sodišče v tem pogledu v celoti sklicuje na argumentacijo, s katero sta obe sodišči utemeljili zavrnitev tega dokaznega predloga.

12. Vložnik v zahtevi navaja, da je sodišče kršilo obsojenkino pravico do obrambe tudi s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog po pridobitvi rezultatov poligrafskega testiranja z obrazložitvijo, da to ne more služiti kot dokaz. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 447/2006 z dne 7.9.2007 pritrdilo stališču, da je v predkazenskem postopku poligrafsko testiranje zakonita metoda za zakonit cilj, namreč za usmeritve policije pri odkrivanju in preiskovanju kaznivih dejanj v skladu s šestim odstavkom 54. člena Zakona o policiji (ZPol). Pojasnilo je, da mora taka obvestila, tako kot tista, pridobljena od kasnejšega obdolženca na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP oziroma preden je bil poučen po četrtem odstavku 148. člena istega zakona, iz spisov izločiti, saj gre za nedovoljen dokaz. Zapisnik o poligrafskem testiranju obsojenca je nedovoljen dokaz zaradi premajhne zanesljivosti rezultatov testiranja. Kakor je bilo že pojasnjeno, sodišče z zavrnitvijo nedovoljenega dokaza ne krši pravice do obrambe. Zato je treba ob upoštevanju podrobne argumentacije v navedeni sodni odločbi in utemeljitev v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotoviti, da tudi v tem obsegu zahteva nima prav, ko na tej podlagi uveljavlja kršitev pravic obrambe.

13. Vložnik tudi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo pravice obrambe s tem, da je sodeči senat zavrnil (pravilno zavrgel) zahtevo za izločitev predsednika senata iz razloga, ker naj bi le-to bilo samo sredstvo zaradi zavlačevanje postopka. Po vložnikovem stališču bi moral o zahtevi, podani pred začetkom glavne obravnave, odločati zunajobravnavni senat in zato ni podana „pravilna sestava sodišča“, ki je o zahtevi odločilo.

14. Obsojenkin zagovornik je pred začetkom glavne obravnave dne 17.1.2008 na zapisnik podal predlog za izločitev predsednika senata in se pri tem skliceval tudi na pisni predlog za izločitev, ki ga je podal v vložišču sodišču dan pred glavno obravnavo ob 16. uri. V zahtevi je uveljavljal razlog iz 4.a točke prvega odstavka 39. člena ZKP, glede katerega je podpredsednik sodišča na zahtevo predsednika obravnavnega senata s sklepom že ugotovil, da ni podan.

15. Vrhovno sodišče ugotavlja, da z zavrženjem zahteve za izločitev predsednika senata, ki jo izpodbija zahteva, pravice obrambe niso bile kršene. Sodišče je ugotovilo, da je šlo za očitno neutemeljeno zahtevo, podano z namenom zavlačevanja postopka. Tudi Vrhovno sodišče sprejema razloge, navedene v prvostopenjski sodbi, da je v konkretnem primeru šlo za procesni položaj, ko je sodeči senat, ki je postopal v zadevi, torej bil stvarno pristojen na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP, zahtevo zavrgel. Sicer pa po oceni Vrhovnega sodišča v konkretnem primeru ne gre za kršitev pravice, ampak njeno zlorabo, saj je obsojenčev zagovornik sicer izhajal iz pravno dopustnega abstraktnega upravičenja, ki pa ga je s tem, ko je zahtevo za izločitev vložil dan pred glavno obravnavo ob samem izteku delovnega časa, realiziral tako, da njegovo ravnanje presega meje upravičenja. Pravo pa ne dodeljuje abstraktnega upravičenja za zadovoljevanje kakršnihkoli interesov, pač pa daje varstvo zgolj tistim interesom, ki so ovrednoteni kot pravno relevantni. Sodišče si mora prizadevati, da onemogoči zlorabo pravice, ki jo imajo udeleženci v postopku (15. člen ZKP), neupoštevanje ravnanja stranke, ki pomeni zlorabo pravice, pa v pozitivnem pravu ne potrebuje posebne utemeljitve. V konkretni zadevi je bilo zato zavrženje zahteve utemeljeno ne le z vidika, ki je obrazložen v izpodbijani pravnomočni sodbi, pač pa tudi na podlagi instituta zlorabe pravic.

16. Prav tako ne pomeni kršitev pravice do obrambe zavrnitev dokaza z mnenjem centra za socialno delo glede možnosti oskrbovanja obsojenkinih dveh mladoletnih otrok. Sodišče je v pravnomočni sodbi skrb za mladoletna otroka obsojenki upoštevalo kot (posebno) olajševalno okoliščino in eno od tistih, ki je na podlagi 2. točke 42. člena ZKP utemeljevala izrek zaporne kazni pod posebnim minimumom. Glede na to, da dokaz meri na dokazovanje dejstev v obsojenkino korist, za katera pa je sodišče štelo, da so že dokazana, je evidentno, da tudi v tem pogledu o kršitvi pravic obrambe ni mogoče govoriti.

17. Vložnik tudi navaja, da je bila obsojenkina pravica do obrambe kršena tudi zato, ker je bil njen čas za pogovor z zagovornico po uradni dolžnosti pred prvim zaslišanjem pred preiskovalnim sodnikom omejen le na pet minut, pri čemer je zagovornica podala samo en nasvet, to je, naj dejanje preiskovalnemu sodniku prizna, da bo ostala na prostosti. Tako kratek čas za razgovor z zagovornico, ob upoštevanju zapletenosti primera, po mnenju vložnika kaže, da so podane kršitve konvencijskih, ustavnih in procesnih pravic, kar predstavlja eklatantno kršitev „teh členov“ o pravici do obrambe.

18. Na enake vložnikove očitke je odgovorilo že višje sodišče, ko je pod točko 5 sodbe navedlo, da v spisovnem gradivu ni podatkov, ki bi utemeljevali zaključek, da je trajanje posveta obsojenke z zagovornico in njegova vsebina imela kakršenkoli pravno upošteven vpliv na obsojenkin zagovor. Pritrdilo je prvostopenjskemu sodišču, da se je obsojenka prostovoljno odločila, da bo o dogodku podrobno izpovedovala in kaznivo dejanje priznala ter da zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Takšno stališče sprejema tudi Vrhovno sodišče, pri čemer pa je v sodbi že pojasnjeno, da je pred zaslišanjem zagovornica po uradni dolžnosti pregledala spis, kar je trajalo 25 minut, 20 minut po pregledu spisa pa je se je začelo obsojenkino zaslišanje. Razen na ravni trditve pa vložnik v zahtevi po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal, da je bila zaradi izbrane taktike obrambe ob prvem zaslišanju pred preiskovalnem sodnikom kršena obsojenkina pravica do obrambe.

19. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik v zahtevi ni konkretiziral, katero kršitev pravic obrambe naj bi storilo sodišče, ker se ni opredelilo do domneve v zaključnem govoru tožilstva, da naj bi obsojena M.Š. storila dejanje po naročilu in kot podaljšana roka B.Z. Utemeljenosti tako navrženih, a nesubstanciranih trditev zato sploh ni mogoče preizkusiti, saj ni razvidno, v čem naj bi sploh vplivale na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe.

20. Kolikor pa zahteva govori o „protispisnostih“ in uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ji tudi ni mogoče pritrditi. Vprašanje, na katerem boku je ležal pokojni R.Š. v času storitve dejanja, kakor tudi vprašanje njegove alkoholiziranosti v popoldanskih urah in tempore criminis z razglabljanjem, da je popolnoma nelogično, da bi trezen, odrasel človek legel k počitku ob 16. uri popoldan, ne presegajo domene dejanskega stanja. Obe sodišči sta se glede teh dejanskih vprašanj določno opredelili in svoje stališče argumentirali, kolikor pa se vložnik s temi navedbami ne strinja, pa po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po drugem odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi obrazložilo, da je sama obsojenka povedala, da ji je že v otroštvu oče pokazal, kako se ravna s pištolo za omamljanje živali ter da že iz obsojenkinega zagovora izhaja, da je lahko repetirala zaseženo pištolo. Za tako sklepanja sodišča, ki je razumno, tudi po oceni Vrhovnega sodišča zadošča že sodnikova splošna razgledanost. Trditev zahteve, da je ta ugotovitev „protispisna“, ker ne temelji na nobenem strokovnem mnenju, pa po vsebini tudi ne pomeni uveljavljanja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

21. Prav tako zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, da samo obsojenkino priznanje ni zadostna podlaga za obsodilno sodbo. Zahteva sicer navaja, da je sodišče nekritično in pomanjkljivo povzelo izpovedbo obsojenkine matere T.Š., ki je potrdila, da je bila obsojenka v času kritičnega dogodka vseskozi v dnevni sobi in gledala televizijo, vendar s tem izraža zgolj nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče in tudi natančno pojasnilo okoliščine, v katerih je obsojenka storila kaznivo dejanje. Kar pa zadeva navedbe v zahtevi, da zaključek sodišča, da je pok naprave za omamljanje živali veliko manjši od pištolskega strela, ne temelji na nobenem forenzičnem mnenju strokovnjaka balistične stroke, je treba ugotoviti, da sta obe sodišči točno pojasnili, da takšno sklepanje temelji na strokovnem mnenju Centra za forenzične preiskave (priloga A 19, str. 52 in 53). Zato tudi s temi navedbami, s katerimi zahteva izpodbija dejansko stanje in v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodbe trdi, da je sodišče sklepalo o moči poka zgolj na podlagi laičnega sklepanja, ne more omajati zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe.

22. Tudi z nadaljnjimi trditvami, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, na podlagi katerih je sprejelo sklep, da je pokojni R.Š. v času storitve kaznivega dejanja spal, o očitkih pritožbe, s katerimi je v tem pogledu izpodbijala prvostopenjsko sodbo, pa da se ni izjavilo niti sodišče druge stopnje, vložnik prav tako uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ugotovitev obeh sodišč, da je pokojni v času storitve kaznivega dejanja spal, je razumna, pri čemer pa ima podlago tudi v mnenju izvedenca sodnomedicinske stroke A.Š. (list. št. 252), ki je na vprašanje ali je mogoče, da druga oseba žrtvi položi napravo na sence in jo nato sproži, odgovoril pritrdilno, pod pogojem, da mora tisti (to je žrtev) spati. Sicer pa tudi to vprašanje, ki ga odpira zahteva, v ničemer ne presega domene dejanskega stanja. Trditev o kršitvi kazenskega zakona, ker da bi sodišče kaznivo dejanje moralo pravno opredeliti po osnovni in ne njegovi kvalificirani obliki, pa izhaja iz drugačne dejanske podmene, to je, da pokojni v času storitve kaznivega dejanja ni spal in da zato tudi ne gre za kaznivo dejanje umora, storjeno na zahrbten način. Kršitev kazenskega zakona je podana, če sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi neko kazensko materialno določbo, ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ne uporabi. Uveljavljanje kršitve kazenskega zakona na podlagi drugačnih dejanskih izhodišč, kot so ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi, zato ne pomeni kršitve materialnega prava, ampak uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

23. Prav tako z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati primernosti obsojenki izrečene zaporne kazni. Sodišče krši zakon v odločbi o kazenski sankciji, če prekorači pravice, ki jih ima glede tega po zakonu, torej, če izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja, ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer, ampak zgolj za vložnikovo nesoglašanje z višino obsojenki izrečene zaporne kazni.

24. Glede predloga višjemu sodišču, da se neposredno „osebno“ seznani s telefonskimi prisluhi, da bi ugotovilo, v kakšnem duševnem stanju je bila obsojenka, ko je govorila s svojim partnerjem B.Z., ki da se je do nje zelo nehumano in nečloveško obnašal, in da je to pomembno z vidika presoje o nujnosti izvedbe dokaza s pritegnitvijo izvedenca psihiatrične stroke, pa je vložniku že višje sodišče odgovorilo, da vložnik ni pojasnil, v čem naj bi „narava obsojenkinega glasu“ ter vsebina govora takoj po obravnavanem dogodku lahko predstavljala relevanten podatek, da so bila pri obsojenki podana stanja, ki pri njej izključujejo ali zmanjšujejo prištevnost. Tudi ta navedba v zahtevi ni v zadostni meri substancirana, da bi bilo sploh mogoče ugotoviti, katero kršitev vložnik sploh uveljavlja.

25. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik obsojene M.Š., niso podane, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

26. Obsojenkin zagovornik z zahtevo ni uspel, vendar je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP obsojenko glede na njene slabe gmotne razmere oprostilo plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

27. Vrhovno sodišče ni ugodilo vložnikovemu predlogu, da odredi, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži, saj v vsebini zahteve za tako odločitev ni bilo podlage.