Jedro

Ker gre v konkretnem primeru za spor majhne vrednosti, bi morala tudi tožena stranka vsa dejstva navesti najkasneje še v pripravljalni vlogi pred narokom za glavno obravnavo. Ker tega ni storila, se je v skladu z določbo 2. odstavka 214. člena ZPP štelo da so dejstva, ki jih stranka ne zanika, priznana.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje.

O stroških pritoženega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.št. VL 14755/2009 z dne 13.2.2009 razveljavilo tudi v 1. in 4. odstavku izreka sklepa in tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem ji je tožena stranka dolžna plačati v roku 8 dni - znesek v višini 1.862,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 10,51 EUR od dne 26.12.2006 dalje do plačila, - od zneska 62,55 EUR od dne 26.12.2006 dalje do plačila, od zneska 189,53 EUR od dne 26.12.2006 dalje do plačila, - od zneska 107,93 EUR od dne 26.12.2006 dalje do plačila, od zneska 606,27 EUR od dne 26.12.2006 dalje do plačila, - od zneska 293,01 EUR od dne 26.12.2006 dalje do plačila, od zneska 140,71 EUR od dne 29.12.2006 dalje do plačila, - od zneska 123,04 EUR od dne 3.2.2006 dalje do plačila in - od zneska 328,64 EUR od dne 2.10.2008 dalje do plačila, in povrniti 127,32 EUR stroškov izvršilnega postopka, prav tako v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila, kot neutemeljenega zavrnilo. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki 352,53 EUR pravdnih stroškov, v roku 8 dni, pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka.

Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in spremeni tako, da tožbenemu zahtevku pritožnika v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Poudarja, da mora biti nesporno, da je tožeča stranka že v drugi pripravljalni vlogi med drugim zelo jasno navedla, da gre pri gospodarskih družbah M. d.o.o. in U. S. d.o.o. za isto pravno osebo. Nesporno je tudi, da je tožeča stranka že v drugi pripravljalni vlogi predlagala izvedbo dokaza z vpogledom v spis iz sodnega registra za tožečo stranko. Nesporno je tudi, da je predlagala tudi zaslišanje svojega zakonitega zastopnika že v prvi pripravljalni vlogi. Iz zapisnika o glavni obravnavi kot tudi iz izpodbijane sodbe ni mogoče ugotoviti odločitve v zvezi z izvedbo dokaznega predloga z vpogledom v izpis iz sodnega registra za tožečo stranko, ki je bil predlagan pravočasno v drugi pripravljalni vlogi. Izvedba dokaza bi potrdila tožbeno navajanje tožeče stranke, da gre pri gospodarskih družbah M. d.o.o. in U. S. d.o.o. za isto pravno osebo in je torej gospodarska družba U. S. d.o.o. kot univerzalna naslednica gospodarske družbe M. d.o.o. nedvomno aktivno legitimirana v pravdnem sporu, z neizvedbo pravočasno predlaganega dokaznega predloga pa je sodišče ob upoštevanju dejstva, da ga tudi ni zavrnilo in v sklepu ni navedlo razloga za zavrnitev, ravnalo v nasprotju z določbo 1. oziroma 2. odstavka 287. člena ZPP oziroma teh določb ni uporabilo, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Za izvedbo dokaznega predloga bi namreč bilo pojasnjeno navajanje tožeče stranke o istovetnosti omenjenih družb in univerzalnem pravnem nasledstvu. Zato je storjena tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Da gre za eno in isto pravno osebo je v celoti potrdila tudi izpovedba zakonitega zastopnika tožeče stranke, na podlagi katerega je sodišče pravilno ugotovilo, da se je družba M., ki je do maja 2006 poslovala z imenom P.d.o.o., v letu 2007 pripojila k gospodarski družbi U. S. d.o.o. ter nadalje, da je pripojitev statusno preoblikovanje, pri katerem družba, ki se pripoji, preneha, s pripojitvijo pa prevzemna družba pridobi vse premoženje z vsemi premoženjskimi pravicami in obveznostmi prevzete družbe, saj je njen univerzalni pravni naslednik. Sodišče je tudi sicer pravilno ugotovilo, da so terjatve, ki jih je imela družba M. d.o.o. v trenutku pripojitve, prešle na prevzemno družbo, torej tožečo stranko oziroma da je rezultat dokaznega postopka pokazal, da je gospodarska družba M.d.o.o., ki je toženi stranki v mesecu decembru 2006 izdala sporne račune, prenehala obstajati, njeno premoženje z vsemi premoženjskimi pravicami in obveznostmi pa je v celoti prešlo na tožečo stranko. Po prepričanju tožeče stranke predstavlja vprašanje statusnega preoblikovanja gospodarskih družb pravno vprašanje oziroma pravno podlago, ki pa je skladno z načelom iura novit curia oziroma z določbo 3. odstavka 180. člena ZPP, tožeči stranki ni treba navajati, če pa jo, pa sodnik na tako pravno podlago ni vezan. Zato sodišče ni bilo vezano na navedbe tožeče stranke o spremembi njene firme in je pravilno ugotovilo, da je pravni temelj tožbenega zahtevka brez dvoma tudi pripojitev gospodarske družbe M. d.o.o. k gospodarski družbi U. S. d.o.o., ki je kot taka postala njen univerzalni pravni naslednik. V nasprotju z navedeno določbo pa je tudi navedba sodišča, da naj tožeča stranka v nobeni od svojih vlog zatrjevala, da je terjatev po vtoževanih računov pridobila kot univerzalna pravna naslednica gospodarske družbe. Neupoštevanje določbe 3. odstavka 180. člena ZPP ob sicer pravilni ugotovitvi prehoda premoženja z vsemi premoženjskimi pravicami in obveznostmi iz družbe M. d.o.o. nad tožečo stranko predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tudi spregledalo, da je obračun zamudnih obresti v zvezi z izdanimi računi (glede obveznosti družbe M. d.o.o., ki jih je do tožene stranke v celoti izpolnila), na podlagi katerih je terjatve do tožene stranke s pripojitvijo družbe M. pridobila tožeča stranka (ne glede na trditveno podlago v predmetnem postopku) izdala tožena stranka sama in ne družba M.. Nesporno je torej, da je tožeča stranka pridobila terjatve do tožene stranke na podlagi neplačanih računov za opravljene obveznosti. Zato je bila tožeča stranka upravičena toženi stranki izdati tudi obračun zamudnih obresti, ki ga je izdala in toženi stranki posredovala v oktobru 2008 in je plačilo opredeljenega obračuna tudi uveljavljala v predlogu za izdajo sklepa o izvršbi. Tožeča stranka je nedvomno aktivno legitimirana vsaj v delu, ki se nanaša na obračun zamudnih obresti v višini 328,64 EUR, ki ga je izdala in torej kakršnakoli trditvena podlaga v navedenem delu v zvezi s prehodom terjatve iz družbe M. na tožečo stranko ni potrebna. Zmotno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje, posledično pa zmotno uporabljeno materialno pravo.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Nosilni razlog izpodbijane sodbe je, da tožeča stranka v pripravljalnih vlogah ni zatrjevala, da je terjatev, ki izvira iz spornih računov, pridobila kot univerzalna pravna naslednica gospodarske družbe, ki je tožencu izdala račune. Vendar pa sodišče prve stopnje spregleda, da gre pri družbah M. d.o.o. in U. S. d.o.o. za isto pravno osebo, saj naj bi se spremenila le firma. Tem trditvam pa do naroka za glavno obravnavo tožena stranka ni ugovarjala. Ker gre v konkretnem primeru za spor majhne vrednosti, saj vrednost spornega predmeta, ki predstavlja terjatev, ne presega 2.000,00 EUR (1. odstavek 443. člena ZPP), bi namreč morala tudi tožena stranka vsa dejstva navesti najkasneje še v pripravljalni vlogi pred narokom za glavno obravnavo (glej določbi 451. in 452. člena ZPP). Ker tega ni storila, se je v skladu z določbo 2. odstavka 214. člena ZPP štelo da so dejstva, ki jih stranka ne zanika, priznana. Zato bi moralo sodišče prve stopnje izhajati iz predpostavke, da predstavlja tožeča stranka isto pravno osebo kot „prejšnja“ M. d.o.o.. Pritožnica tako v pritožbi vsebinsko pravilno opozarja, da je bilo to dejstvo med pravdnima strankama nesporno. Kot nadalje pravilno opozarja pritožba, pa prvostopno sodišče celo samo ugotovi, da so sporne terjatve prejšnje družbe M. d.o.o. na podlagi statusnega preoblikovanja – pripojitve prešle na prevzemno družbo – tožečo stranko. Takšna dejanska ugotovitev, ki sicer res ne temelji na trditveni podlagi tožbe, pa omogoča enak materialnopravni zaključek, kot omenjene nesporne tožbene trditve, da gre za isto gospodarsko družbo. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka je bilo torej na opisano nesporno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabljeno materialno pravo. Posledično pa se sodišče prve stopnje zato ni ukvarjalo z vsemi drugimi spornimi vprašanji, ki se nanašajo tako na temelj kot tudi na višino sporne terjatve, in je zato ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (2. odstavek 458. člena ZPP).

V novem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje izhajati iz dejanske podlage, da je sporna terjatev v vsakem primeru prešla na tožečo stranko in obravnavati druga sporna vprašanja glede tožbenega zahtevka.