Jedro

V primeru delne neuspešnosti izvršbe in posledične delne ustavitve ZIZ ne daje podlage, da bi lahko upnik v okviru istega izvršilnega postopka ponovno vodil izvršbo z istim izvršilnim sredstvom oziroma na istem predmetu izvršbe. Ustavljeni izvršilni postopek se ne more več nadaljevati, saj je z delno ustavitvijo postopka dovoljenje za uporabo določenega izvršilnega sredstva oziroma dovoljenje za opravo izvršbe na določenem predmetu izvršbe v tekoči izvršbi [v njenih (časovnih) mejah pravnomočnosti] ukinjeno. Upnik sicer lahko omenjene meje pravnomočnosti preseže z izkazovanjem obstoja spremenjenih okoliščin (velja milejši dokazni standard) in s tem izpolni abstraktni dejanski stan iz tretjega odstavka 34. člena ZIZ, vendar tega v konkretnem primeru ni storil. Upnik prav tako ni vložil novega izvršilnega predloga.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo upnikov predlog za nadaljevanje izvršbe na dolžnikove nepremičnine s parc. št. 20/1, 22/1, 22/2, 22/3, 22/5, 22/7, 22/8, 24/1 in 24/2, vpisane v vl. št. 255 k.o. ... Ugotovilo je, da je bila izvršba na iste nepremičnine v tem izvršilnem postopku že ustavljena, ker upnik ni predlagal nove prodaje nepremičnin v šestih mesecih od njihove druge neuspešne dražbe (194. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ), in presodilo, da v istem izvršilnem postopku ni mogoče nadaljevati s sklepom ustavljene izvršbe na iste nepremičnine. To še posebej velja za konkretni postopek, v katerem upnik ni navedel nobenih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo izvršba tokrat uspešna. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju s 194. členom ZIZ.

2. Pritožbeno sodišče je upnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep prvostopenjskega sodišča. Ugotovilo je, da je bil upnikov predlog za nadaljevanje izvršbe z dodatnim izvršilnim sredstvom, ki ga je upnik vložil pred pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi izvršbe na nepremičnine, sicer vložen pravočasno, saj izvršilni postopek z do tedaj dovoljenimi sredstvi in predmeti izvršbe še ni bil končan. Vendar je predlog vseeno neutemeljen, saj že iz jezikovne razlage tretjega odstavka 34. člena ZIZ jasno izhaja, da se nadaljevanje izvršbe lahko predlaga le s sredstvi in predmeti, ki do takrat v izvršilni zadevi niso bila predlagana. Hkrati je ocenilo, da navedeno ni ovira za vložitev novega predloga za izvršbo na iste nepremičnine, ni pa mogoče v istem postopku predlagati nadaljevanja izvršbe na iste nepremičnine.

3. Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije je zoper ta sklep v zvezi s sklepom prvostopenjskega sodišča vložilo pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in sklepa nižjih sodišč spremeni tako, da se dovoli predlagano nadaljevanje izvršbe, podredno, naj sklepa razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. V zahtevi uveljavlja razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava (nepravilne uporabe tretjega odstavka 34. člena ZIZ v zvezi s 3. členom ZIZ). Navaja, da je, upoštevaje 10. člen ZIZ, izpolnjen pogoj za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz drugega odstavka 385. člena ZPP. Glede vprašanja, ali je dopustno nadaljevati izvršilni postopek z istimi sredstvi ali predmeti, glede katerih je bila izvršba že dovoljena, vendar ni bila uspešna (vprašanja pravilne uporabe tretjega odstavka 34. člena ZIZ), ne obstoji praksa Vrhovnega sodišča, medtem ko je praksa pritožbenih sodišč neenotna (tretji odstavek 385. člena ZPP). Sodišča tako poleg izpodbijane rešitve ali dopuščajo nadaljevanje izvršbe z istim sredstvom oziroma na istem izvršilnem predmetu ali pa navedeno dopuščajo le pod pogojem, da upnik izkaže spremenjene okoliščine, na podlagi katerih je mogoče šteti, da bo tokrat izvršba uspešna.(1) V izvršbi, ki je v teku in ni ustavljena kot celota, velja popolna svoboda izbire sredstev in predmetov izvršbe. V tej smeri je treba razlagati tudi tretji odstavek 34. člena ZIZ. Navedeno izhaja iz načela ekonomičnosti, načela pospešitve postopka, pravilne razlage načela sorazmernosti (3. člen ZIZ) in nenazadnje iz cilja (namena) izvršilnega postopka, ki je v poplačilu upnika. Izvršba poteka v dveh stadijih.(2) Ko se s pravnomočnim sklepom o izvršbi zaključi stadij odločanja o predlagani izvršbi, se začne stadij opravljanja izvršbe. V tem stadiju sklepi izvršilnega sodišča zaradi svoje procesne narave postanejo le formalno pravnomočni. V ZIZ ni ovir in pogojev za predlaganje nadaljevanja izvršbe z istimi sredstvi in predmeti izvršbe.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča sta nižji sodišči v konkretni zadevi pravilno rešili vprašanje naknadne objektivne kumulacije sredstev in predmetov izvršbe iz tretjega odstavka 34. člena ZIZ, ki določa, da lahko sodišče do konca izvršilnega postopka na predlog upnika dovoli poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov, izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih oziroma namesto že dovoljenih sredstev in predmetov z drugimi sredstvi oziroma drugimi predmeti.

6. Navedeno pravilo jasno določa, da se možnost naknadne objektivne kumulacije ne nanaša na sredstva in predmete izvršbe, glede katerih je bila izvršba že dovoljena (in ustavljena). Drugačno stališče, ob dejstvu, da predpisi o opravljanju izvršbe sestavljajo povezano celoto, bi pomenilo obid določb o ustavitvi izvršbe (v konkretnem primeru pravila iz drugega odstavka 194. člena ZIZ). Čeprav je namen izvršbe v poravnavi upnikove terjatve, je izvršbo, ki je zaradi pravnih in dejanskih zadržkov neizvedljiva (neuspešna), treba končati z njeno ustavitvijo (končanjem). Prav načelo hitrosti in ekonomičnosti terja, da se konkretni postopek zaključi in da se ne vztraja na opravljanju izvršbe s sredstvi in predmeti, ki niso bila uspešna.(3) V tej zvezi velja še pripomniti, da je primer, ko upnik zamudi določeno dejanje (npr. ne predlaga oprave tretje javne dražbe nepremičnin) in sodišče zato izvršbo (v tem obsegu) ustavi, v bistvenem podoben procesni dispoziciji upnika – umiku in omejitvi izvršbe iz 43. člena ZIZ. Upniku v takšni situaciji po tretjem odstavku 43. člena ZIZ ostane na voljo vložitev novega predloga za izvršbo, ne pa tudi vložitev predloga za nadaljevanje (že ustavljene) izvršbe.

7. V primeru delne neuspešnosti izvršbe in posledične delne ustavitve ZIZ ne daje podlage, da bi lahko upnik v okviru istega izvršilnega postopka ponovno vodil izvršbo z istim izvršilnim sredstvom oziroma na istem predmetu izvršbe. Ustavljeni izvršilni postopek se ne more več nadaljevati, saj je z delno ustavitvijo postopka dovoljenje za uporabo določenega izvršilnega sredstva oziroma dovoljenje za opravo izvršbe na določenem predmetu izvršbe v tekoči izvršbi [v njenih (časovnih) mejah pravnomočnosti] ukinjeno. Upnik sicer lahko omenjene meje pravnomočnosti preseže z izkazovanjem obstoja spremenjenih okoliščin (velja milejši dokazni standard) in s tem izpolni abstraktni dejanski stan iz tretjega odstavka 34. člena ZIZ, vendar tega v konkretnem primeru ni storil. Upnik prav tako ni vložil novega izvršilnega predloga.(4)

8. Ker se po obrazloženem izkaže, da v zahtevi uveljavljani razlogi niso podani, je bilo treba zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 378. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP zavrniti.

Op. št. (1): Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije poleg obravnavane izpostavlja tudi odločbe Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 2982/2005 z dne 7. 9. 2005 in III Cp 2154/2005 z dne 22. 6. 2005 ter Višjega sodišča v Kopru II Cpg 42/2005 z dne 20. 10. 2005, II Cpg 66/2006 z dne 16. 6. 2006 in II Cpg 107/2005 z dne 24. 11. 2005. Op. št. (2): Podrobneje Triva et al.: Sudsko izvršno pravo, Informator, Zagreb 1980, str. 213 do 226, in Wedam – Lukić: Civilno izvršilno pravo, Uradni list RS 1992, str. 58 do 64. Op. št. (3): Podobno Rijavec: Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 177 do 192. Op. št. (4): Ibidem.